Znanost in politika: dve štoriji

| 19. oktober 2007 | Slovenija | Jure

Pred časom je poslanka Majda Širca na tiskovni konferenci razpravljala o raziskavah o medijskem pluralizmu, ki jih je naročilo in plačalo Ministrstvo za kulturo. Oglasil se je Frane Adam, (so)avtor ene izmed raziskav, in Širci - med drugim - očital, da gre tipični primer političnega poseganja v avtonomijo raziskovanja in znanosti, kar da se v Sloveniji ni dogodilo že 20 let na tako grob in neokusen način (glej tukaj). Reakcija je nenavadna; gre za raziskavo, plačano z davkoplačevalskim denarjem. Vsak državljan ima pravico, da o njej razpravlja in interpretira njene rezultate, pa pri najboljši volji tega ni mogoče tolmačiti kot poseganje v avtonomijo raziskovanja in znanosti. Ker se na podlagi te in podobnih raziskav sprejemajo tudi politične odločitve in deli denar (oziroma naj bi se), je reakcija politike in politikov povsem normalna in pričakovana.

Igor Lukšič študentom politologije naroči, da se na volilno nedeljo odpravijo v cerkve in spremljajo morebitno politično agitiranje. SDS in njegov podmladek skočita v zrak, padajo hude obtožbe, oglasi se tudi RKC. Očitki bi bili smešni, če ne bi dejansko kazali na poskus političnega poseganja v avtonomijo raziskovanja in znanost. Dejstvo je, da dr. Lukšiču ni mogoče kaj očitati: gre za klasično opazovanje z udeležbo, študentje opazujejo javno delovanje akterjev v javnem prostoru, si ne zapisujejo imen, RKC ni nobena sveta krava, ki je izven legitimnega polja raziskav… Metodološko in etično je stvar nesporna. To družboslovci počnejo vsak dan.

Če ni sporno ravnanje dr. Lukšiča, se nujno odpirajo vprašanja pri ravnanju SDS. Kdo, kaj in kako bo poučeval je stvar univerze, baje avtonomne institucije, in posamezne fakultete. Ves catch univerzitetne avtonomije je v tem, da sama išče odgovore na “kdo, kaj in kako”. Ko v to stopijo politiki, je avtonomije konec. Politiki in politične stranke ne morejo in ne smejo presojati, ali so določen profesor, določena metoda poučevanja, določen način raziskovanja, določena študijska literatura… primerni ali neprimerni. To so izključno strokovne odločitve, pri katerih politika nima kaj iskati.

Profesorji so na univerzi izvoljeni po strogih mednarodnih merilih, kar pomeni, da svojo stroko poznajo dobro. Poseganje v to, kar počnejo, je najprej v pristojnosti stroke, fakultete in univerze. Andreja Kocijančič, rektorica UL.

No, bomo videli, kam bo šla karavana. Iskreno upam, da bo SDS ustavila konje in malo premislila, kaj počne. Isti premislek morda ne bo odveč tudi RKC; namesto da drži štango bizarnostim vladajoče stranke, bi morda lahko izvedla izredno simpatično potezo v smislu “v božjem hramu so vsi dobrodošli etc.” Nič ne kaže na to, žal.

P.S. Video na Vest.si s pogovorom z dr. Lukšičem