Zares vstajenje?

21. januar 2011  

Kaj je le pičilo SD/LDS piarovce, da so se danes odločili za bojkot Trenj Pogledov Slovenije? Ponujen izgovor jim je Slak večkratno zaračunal, čeprav je po drugi strani nedvomno res, da je, če tudi po več kot pol mandata ljudstvu še ne moreš povedati, kako si vsaj okvirno predstavljaš “izhodno strategijo”, bolje biti tiho in daleč od kamer.

Ob tem izostanku, ko so se v studiu ob Golobiču tu pa tam oglašali zgolj še tretjekategorniki in ljudje, za katere pri najboljši volji ne moreš ugotoviti, po katerih normalnih kriterijih so se tam znašli, piar za Zares ne bi mogel biti boljši. Jelinčič je spet strgal po dnu primitivizma, Erjavec natrosil par (dragih) populizmov, Žerjav pa se vadil v sprevračanju besed… Kaj kmalu je bilo vsem jasno, da je edina spremljanja vredna relacija Slak – Golobič. Dober piar je seveda stranki, ki je padla ob Ultri, nato pa se še dolge mesece opotekala ob frutkih in cvetah, že zelo potreben.

Leto in pol. Tik-tak, tik-tak…

Stranka je ta teden predstavila tudi dokument “Za odpravo blokad“, pri katerem se je novinarska kasta povsem predvidljivo zagnala v predlagane ustavne spremembe, skoraj popolnoma pa spregledala drugo točko, ki je po mojem mnenju precej pomembnejša, saj je Zares z dvomom v vsemogočnost in odrešilnost nepremišljenega zategovanja pasu – tudi na račun t.i. razvojnih projektov – med slovenskimi strankami pravzaprav edini.

V takšnih okoliščinah tudi morebitna dosežena javnofinančna uravnoteženost ne pomeni drugega kot videz, saj bo država še povečala razvojni zaostanek z vsemi neizprosnimi posledicami. Okviri, ki so trenutno v EU zastavljeni in na katere naj bi dokončno in v kratkem Slovenija pristala, so po mnenju mnogih ekonomistov pretirani in bodo vladam članic, zaradi zmanjšanega povpraševanja, onemogočili zagon gospodarstva. Tako rekoč vsi eksperimenti, ki so izhod iz krize iskali izključno v varčevalnih ukrepih, so doživeli polom in ne delujejo. Celo po oceni bonitetne hiše Dun&Bradstreet prihodnjo rast v Sloveniji postavljajo pod vprašaj strogi ukrepi vlade, ki so namenjeni zmanjšanju proračunskega primanjkljaja.

Kar še vedno preseneča v slovenski krizni kakofoniji, je odsotnost spoznanja, da je razlaga, zakaj je danes stanje slabše, kot bi lahko bilo, na ravni prvega reda pomembnosti precej preprosta in v veliki meri podobna tistim pri drugih kriznih sotrpnih – poceni denar v času debelih krav smo preprosto zafrčkali za izjemno pametne stvari: nepremičnine in lastniške konsolidacije. Da ne bo kakih dvomov: za to so v pretežni meri zaslužni t. i. racionalni posamezniki (kupci nepremičnin, gradbeni baroni, menedžerski nakupovalci…), ti biseri v ekonomski pameti, čeprav tudi država s svojo prociklično politiko ni ravno nedolžna. Kar ni presenečenje: ob vseh balončkih se ljudje obnašajo v bistvu neracionalno in družbeno škodljivo.

Ob lastniških in betonskih orgijah je seveda zmanjkalo za nove tehnologije, izdelke in storitve, ki danes lahko gospodarstvo postavili na nemški vlak. Ob takšni ugotovitvi bi bilo danes panično zategovanje pasu tudi pri projektih, ki bi ustvarjeni razvojni zaostanek lahko odpravili, seveda čista norost. A norost ni brez blišča. Slikanje na francosko-nemškem vlaku prvakov zapovedane austerity ob Angeli in Nicholasu je tudi nekaj vredno. In norost se zna po dolgoletnem neoliberalnem pranju možganov tudi volilno izplačati: zategovanje pasu je za politike že dolgo najbolj ziheraška, default možnost z zagarantiranim ploskanjem precejšnjega dela javnosti. Posledice pridejo dovolj pozno, da se z njimi v vsakokratnih volilnih kalkulacijah ni potrebno obremenjevati.

Slovenija je ob neki drugi krizi znala zavrniti razne “Jeffreye Sachse” in razmišljati z lastno glavo. Danes je očitno tega razmisleka sposobna ena sama ranjena in potolčena stranka.

P.S. Zares v omenjenem dokumentu pridela tudi flop v podobi fiskalnega pravila, ki naj bi zapisali v ustavo. Fiskalno pravilo je nepremišljen predlog, saj je v najboljšem primeru redundantno (itak nas že omenujejo evropske zahteve, še bolj nas bodo v prihodnosti), v najslabšem pa povsem prazna črka na papirju. Nobeno fiskalno pravilo ne bi pomagalo Irski, Islandiji in Grčiji. Prvi dve kažeta, da lahko pravzaprav čez noč iz šampionov proračunskih odlik skočiš med največje bolnike, tretja, da je računovodstvo pač jako kreativno opravilo, ki lahko neodgovorni vladi vselej omogoči izigrati tudi v zlato kovana pravila.

P.S. 2: Avtor je član stranke Zares.

En odziv na “Zares vstajenje?”

Dodaj odgovor