DRUGI DOM

Zares in Lipa, SPOKAJTE že enkrat!!!

Kdor je v zadnjih letih vsaj površno sledil političnim dogajanjem pri nas, nikakor ni mogel zgrešiti, da konec leta 2006 in v začetku 2007 do takrat druga največja parlamentarna stranka LDS nikakor ni mogla preboleti volilnega poraza dve leti pred tem, da so jo razjedali notranji frakcijski boji, na koncu pa je prišlo do vala izstopov. Pri tem so pomembno vlogo odigrali tudi strankini poslanci v Državnem zboru. Največ, 7 (Matej Lahovnik, Pavel Gantar, Alojz Posedel, Majda Širca, Davorin Terčon, Vili Trofenik in Cvetka Zalokar Oražem), se jih je preselilo v poslansko skupino najprej “društva” zatem pa stranke Zares, četverica (Milan M. Cvikl, Darja Lavtižar Bebler, Marko Pavliha in Anton Rop) jih je svoj drugi (za marsikoga bi potrebovali še kakšen višji vrstilni števnik) politični dom našlo v takrat tretji največji parlamentarni stranki SD, Slavku Gabru pa nekako ni uspelo najti najprimernejše nove sredine in tako še danes “solira” kot “nepovezani poslanec”. Stranka, ki je leta 2004 prepričala 22,80% volilnega telesa in si “priborila” 23 poslanskih mest, je tako skupaj izgubila kar 12 poslancev oz. več kot polovico.

Še ne tako dolgo nazaj je “počilo” tudi pri manjši stranki SNS, ko sta užaljenemu Sašu Pečetu v novoustanovljeno stranko Lipa sledila še poslanca Boštjan Zagorac in Barbara Žgajner Tavš. Spočetka je kazalo, da se jim bo pod lipino senco pridružil še prvi Trboveljčan Bogdan Barovič, vendar si je kmalu premislil in se vrnil pod Jelinčičevo okrilje, čigar poslanska skupina se je tako prepolovila na 3 poslance. Vzroki za to Barovičevo cincanje mi sicer niso znani, osebno pa močno dvomim, da bi bili moralni, o katerih bomo več povedali v nadaljevanju.

Že vidim bralke in bralce, ki se sprašujete, kakšno zvezo z moralo ima vse to nakladanje. Konec koncev stranka ni niti Goli Otok niti Guantánamo (izberite po svoji politični usmeritvi), pa še ves ta štiriletni “promet” se niti slučajno ne more primerjati niti z enoletnim ritmom prestopov žogobrcarjev v kakšni Ligi Telekom. Oboje seveda drži. Glede drugega kar takoj povejmo, da se denar za migracije brcalcev okroglega usnja ponavadi najde od prodaj TV pravic, prihodkov “oglasnega prostora” na dresih in stadionih, prihodkov od “trgovine” z ostalimi igralci in konec koncev vložki lastnikov klubov, omenjena petnajsterica “predstavnikov ljudstva” pa je kar lepo (za marsikoga bajno) plačana iz naših davkoplačevalskih prispevkov, zategadelj imamo vso pravico, da o njih napišemo, kar jim gre. Kar se pa prvega tiče, je pa nenavaden predvsem obseg teh prestopov. Kaj takšnega je bilo normalno v začetku 90.let prejšnjega stoletja, ko sta tudi v naše kraje prišla demokracija in večstrankarski sistem, pravkar vznikle stranke pa so na različne načine še iskale svojo identiteto pod političnim soncem. Poldrugo desetletje kasneje pa bi se vendarle že moralo izkristalizirati, kdo je kdo, kakšne vrednote kdo zagovarja ipd, mar ne? In posledično bi moralo biti število “pomot” skoraj zanemarljivo, kvečjemu kakšen posameznik bi morda odšel iz naveličanosti oz. osebnih razlogov (kot npr. Polonca Dobrajc leta 2000), nikakor pa ne kar polovica poslanske skupine, lepo vas prosim!

Dosti bolj sporno pa je to, da vseh omenjenih 15 prestopnikov še kar veselo greje poslanske stolčke in ni nihče niti pomislil, da bi se mu odpovedal. Gre namreč za to, da sta samo predstavnika italijanske in madžarske manjšine voljena neposredno, ampak onadva v našem primeru itak nista “sporna”. Zato pa je vseh ostalih 88 poslancev voljenih posredno, namreč tako, da volilec obkroži zaporedno številko pred izbrano stranko, nato pa v volilnih enotah na podlagi števila glasov za posamezne stranke po zapletenih algoritmih določijo, koliko in kateri kandidati s strankarske liste so bili tudi izvoljeni v parlament. Drugače povedano, Lahovnik ne bo nikdar mogel dokazati, da se je v parlament prebil zato, ker bi toliko in toliko ljudi glasovalo izrecno zanj, temveč kratkomalo zato, ker je stranka, ki ga je postavila na izvoljiv položaj (in ki ji je v zahvalo kmalu po izvolitvi obrnil hrbet!), dobila dovolj glasov v njegovem rajonu. In natanko isto velja za vseh ostalih 14 prebežnikov. Kakšen preveč zagret “zaresnik” bi ob tem morda pripomnil, da obstaja tudi možnost, da volilec kakšnemu kandidatu odda tudi preferenčni glas. V teoriji to seveda drži, v praksi pa je namenoma pomen tega preferenčnega glasu zaradi skrajno zapletenega postopka povsem razvrednoten in tako v dosedanjih državnozborskih volitvah še prav nihče ni bil niti blizu temu, da bi sedel v poslansko klop po tej poti.

In, glej ironijo, leta 1996 je nihče drug kot Janševa SDS predlagala večinski volilni sistem, kjer bi volilec lahko na glasovnici obkrožil konkretno ime in priimek (v oklepaju bi lahko bilo še ime kandidatne liste) in na tak način izvoljeni poslanci bi imeli bistveno več legitimnosti za kolobarjenje med strankami. Ne samo predlagali, uspelo jim je tudi zbrati tistih 40.000 podpisov za razpis referenduma. In kaj je storila LDS? Zazvonili so vsi alarmni zvonci, kajti vsem je bilo jasno, da je najmanj 99% od tistih 27,01%, kolikor je istega leta dobila LDS, pravzaprav dobil izključno pred nedavnim preminuli Janez Drnovšek. Oz.da bi marsikdo od teh 27,01% raje glasoval za soseda iz okrajnega odbora LDS kot za Školča, Rupla, Golobiča in podobne kalibre. Brž je bilo treba udariti nazaj s protireferendumom, namreč za minimalno kozmetično “popravljen” proporcionalni sistem. Kajpada v duhu svojih ideoloških predhodnikov, kajti namesto, da bi zamisel s podpisi “potipali” med volilci, so raje angažirali svoj glasovalni stroj, da so prišli do 30 poslanskih podpisov. Da vse skupaj slučajno ne bi bilo premalo zapleteno, so aktivirali še agente v Državnem svetu, ki je z dovolj glasovi spravil na glasovnice še svoje skrpucalo s kombinacijo obeh sistemov, za katerega itak ne bi glasoval nihče pri zdravi pameti. Namen je bil dosežen zmeda pa popolna in tako še danes ni znano, kateri predlog je sploh zmagal. Zadeva se je nato še vlačila po Ustavnem sodišču, ko pa je le to razsodilo “napačno”, so se dodobra potrudili, da se razsodba ja ne bi upoštevala.

Tako kot je SNS že večkrat izgubila del aktualnih poslancev (spomnimo se Lapove Slovenske nacionalne desnice leta 1993 in buren razhod s Polonco Dobrajc ravno ob izvolitvi kratkotrajne Bajukove vlade leta 2000), ima tudi LDS že izkušnje z migracijami in prevarami, le da se jim je tokrat vrnilo za nazaj. V letu 1994 je že tako največji parlamentarni stranki LDS (takrat še Liberalno demokratski stranki) začel močno presedati Janez Janša, prvak sicer koalicijske partnerice SDS. Marca tega leta je LDS posesala vse izvoljene poslance Zelenih, večino Demokratske stranke s, prav nič presenetljivo, velemojstrom te obrti Ruplom na čelu (Tone Peršak se novi združeni LDS ni pridružil in je s preostankom somišljenikov ustanovil Demokrate), za “okras” pa so si pridružili še neparlamentarno Socialistično stranko. In tako rekoč že naslednji dan po konsolidaciji s prevaro pridobljenih poslancev, ki so čez noč diametralno spremenili svoja načela in namesto v opozicijskem pričeli glasovati v vladnem ritmu, se je “naključno” zgodila Depala vas…

Če še enkrat ponovimo, kaj je storila petnajsterica, ki ni bila več zadovoljna z dotedanjo stranko. Kot rečeno, prav nihče izmed njih ni pomislil, da v poslanske klopi ni bil(a) izvoljen(a) eksplicitno on(a), temveč stranka, in v skladu s pravili bontona odstopil (razen če bi mu dotedanja stranka še naprej izrecno dovolila nadaljevanje poslanske funkcije), stranki pa bi dobili nadomestne poslance po povsem enakem postopku, kadar kakšen poslanec odide med ministre ali odstopi iz kakšnih drugačnih razlogov (kot npr. Rupar). Sedmerica nekdanjih LDSovcev je tako pristala v noustanovljeni stranki, trojica nekdanjih nacionalistov je prestopilo v neko drugo novoustanovljeno stranko, eden se nekako ni mogel odločiti in je šel kar na svoje, še posebej zanimiva pa je četverica, ki je prestopila v že obstoječo stranko, namreč v SD.

Najprej, s kakšno pravico si je ta stranka meni nič, tebi nič prisvojila poslance, ki so bili posredno izvoljeni na listi sicer ideološko sorodne, pa vendarle konkurenčne stranke? In s tem prevzela primat prve opozicijske stranke, čeprav so ga volilci dodelili drugi stranki! In Pahorju (ki mora že tako in tako krotiti silovike v obliki najzvestejših častilcev tovariša Stalina) bi morale pričeti utripati vse alarmne lučke ob dokaj utemeljenih govoricah, da gre za Golobičeve trojanske konje. Splošno znano je, da volk menja dlako, nravi pa nikdar. In kdor se je enkrat (ali celo že večkrat) že proslavil z izdajo, kdo jamči, da se ne bo še kdaj? Najbolj zgovorno pa je, da je med četverico tudi takšna “trofeja”, kot je Tone Rop. Ne pozabimo, to je človek, ki mu je med vodenjem uspelo (nekdanjo) stranko strmoglaviti z vladnega Olimpa naravnost v opozicijo. V vsaki normalni državi bi kaj takega pomenilo takojšnjo politično upokojitev, Rop pa se kljub porazu ni in ni hotel umakniti z vrha LDS (čeprav je to obljubil v zadnjem predvolilnem soočenju z Janšo), ko pa so ga v to vendarle prisilili, pa je kratkomalo prestopil h konkurenci in vmes z docela nepreverjenimi izjavami še mimogrede zakuhal hud diplomatski spor s sosednjo državo. Le kdo pri zdravi pameti bi mu po vsem tem še zaupal???? Druga stvar je v mestu podpredsednika DZ. Po nepisanih pravilih političnega bontona je eno izmed treh podpredsedniških mest rezervirano za predstavnika največje opozicijske stranke. Zasedel ga je Marko Pavliha. In tudi, ko je LDS zapustil in potrkal na vrata SD, je ostal zvest svojemu priimku. Ne le, da ni do volitev vrnil svojega poslanskega mandata, niti radostim in mukam podpredsedovanja se kar ni in ni mogel odreči in so ga na te minimalne standarde političnega bontona morali opomniti šele s tajnim glasovanjem. In kaj je storila SD? Če se je že s prevaro dokopala položaja največje opozicijske stranke, je vsaj predlagala koga, ki je bil izvoljen na njeni listi? Nak, predlagali so že pravo nomadinjo Darjo Lavtižar Bebler (že omenjenega leta 1994 se je iz “socialistke” čez noč prelevila v “liberalko”, prav nič presenetljivo ne bi bilo, če se ne bi še prej kitila tudi z znamenito rdečo knjižico). Šele ko je tudi ona dobila “košarico”, so pomislili na kandidaturo bistveno bolj upravičenega Mirana Potrča. Ker pa je koalicija dokončno spoznala, koliko je SD verodostojna, je na koncu prevladalo sedaj že dodobra preverjeno načelo, da lahko DZ deluje tudi brez katerega od podpredsednikov.

In, glej ga zlomka, spet moram za zgled dati samega Janeza Janšo. Ko so ga po Depali vasi deložirali iz “Pentagona”, bi se lahko vrnil v poslanske klopi. Pa je, podobno kot pred nedavnim irski taoiseach Bertie Ahern (odstopil zaradi trenutno nedokazanih obtožb o prejemanju podkupnin), dobro vedel, da bi njegov poslanski mandat bil omadeževan, pa najsi je za Depalo vas bil osebno kriv ali ne. Tako se je parlamentarnemu stolčku odpovedal, se zaposlil v Mikro Adi kot “strokovnjak za varstvo okolja” in se nanj znova vrnil po državnozborskih volitvah, ko so se volilci nedvoumno izrekli o njegovem primeru. Mimogrede, da mi ne bo kdo očital pristranskosti, še v “predbložni” dobi sem po raznih takratnih kanalih izlil svoj gnev tudi na Janšo, ko je podlegel Ruplovemu prostituiranju.

Torej, Pavel, Matej, Alojz, Majda, Davorin, Vili, Cvetka, Milan, Darja, Marko, Anton, Slavko, Sašo, Boštjan in Barbara, kako si torej drznete sedeti na poslanskih stolčkih, na katere sploh niste bili neposredno izvoljeni?!? Kako si po tej volilni veleprevari sploh še upate pogledati volilcem in volilkam v oči?!? Sploh kakšnim delavkam iz Mure, ki morajo trdo garati, da lahko vi povsem neupravičeno tudi na njihov račun vsak mesec iz proračuna jemljete več, kot one zaslužijo v celem letu? Zakaj se v vmesnem času ne zaposlite kje v gospodarstvu, magari v Ultri? Kako, da se podjetja ne stepejo za Lahovnika, Cvikla, Pavliho in ostale, ki se samorazglašajo za velestrokovnjake?? Tako pa gre upati le, da bodo volilke in volilci toliko pametnejši, spregledali njihovo naravo in jim dali lekcijo iz političnega bontona, ki jim gre. Z “izvolitvijo” na kakšno pravo delo ali na Parmovo.