Zakaj, o, zakaj?

Zadnje čase več kot običajno premišljujem, zakaj, o, zakaj pišem tale blog. Vprašanje, ki ostaja od prvega zapisa. Ne morem drugače, izhaja iz karakterja, ki je v osnovi vedno dvomeč, vedno na robu hudega cinizma. Ne kupim tez, da bodo blogi spremenili svet na bolje, na živce mi gredo blogerji, ki se jemljejo preveč resno, še vedno sem skeptičen ob idealizmu, navdušenju, zagnanosti, ki ste jih lahko na Blogresu rezali na debele šnite. Čeprav poskušam biti brother in arms, ko vas linkam in dajem v blogrolo, mi je vedno malce… nerodno? Preveč individualist, da bi se pustil zapakirati pod nalepko “bloger”.

Nočem biti del vas, še več, nočem biti del nobene skupine. Toda… s časoma postaneš, pa naj se še tako upiraš. Bom kar imenoval krivce: Vale, Jaka, Had, Hapax Legomena, še en jaKa, Medijski, Zofijin, Vojko, Sproščeni, (Ne)ukročena, E-demokratični, Bog&Batina, Hirkani, Position-Female, Za narodov blagor… in mnogi, ki nimajo bloga, številni iz “klasičnih” medijev, … , vsi, ki ste se oglasili ta teden… (madona, vem, da sem vas pozabil vsaj še kakih par ducatov; upam, da ne bo zamere).

In seveda ti, ki te – tudi zaradi mene – čaka pogovor, ki si ga sam nikoli ne želim imeti.

Govorijo nam, da smo nepomembni, ničeti a vendar se ukvarjajo z nami, oni veliki in pomembni. Vidimo, da jim ni vseeno, vedno manj. Google je mogočen in ima rad blogerje. Naš PageRank določa naš pomen, ne naša razvpitost v klasičnih medijih, funkcije in nazivi. Nimamo opisa nalog, učimo se sproti, preizkušamo in provociramo. Delamo napake in včasih se nam posreči. Raziskujemo nov teritorij in grimsi niso naši komandanti. Vse se spreminja, da bi ostalo isto. A mi smo vsaj poskusili.

Hvala.