DRUGI DOM

Preden podpisujete takšne zadeve pobrskajte še malo po obstoječem znanstvenem opusu. Ta teza je razredno-bojevniško marsovstvo. Nima podlage v realnosti.

Raziskava o davčni konkurenci v Švici je ugotovila nasprotni vedenjski vzorec. Za javne servise so najbolj zainteresirani najpremožnejši sloji, ker najbolje razumejo zvezo med davki in pravico zahtevati od države kvaliteten servis zanje.

http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=796704#PaperDownload

Go figure.

“Za javne servise so najbolj zainteresirani najpremožnejši sloji, ker najbolje razumejo zvezo med davki in pravico zahtevati od države kvaliteten servis zanje.”

ker sem članek le preletel, bi cenil, ako bi mi citiral del članka, kjer sta avtorja prišla do te ugotovitve. ali je to le tvoja laična interpretacija?

Pomotoma sem dal napačen link.

Do ugotovitev, ki sem jih opisal je prišla študija, ki je obravnavala mobilnost ljudi med kantoni in kraji v Švici in pri tem ugotavljala interese posameznih dohodkovnih skupin.

Lars Feld: Income Tax Competition at the State and Local Level in Switzerland

http://ideas.repec.org/p/ces/ceswps/_238.html

Prejšnji link je tudi od Felda, vendar se v njej ni dotaknil interesov posameznih dohodkovnih skupin.

Še citati, ki si ga prosil:

za upokojence:
With respect to public infrastructure, particularly medical services and public traffic, plausible results
are obtained as well. As compared to self-employed and dependent employees, retirees prefer a
higher level of public infrastructure to a larger extent. While high income retirees put a relatively
higher value to better public infrastructure than low income retirees, the relatively smaller preference
of low income retirees does not gain significant momentum and the relatively higher preference in the
upper income groups is stronger than in the case of self-employed and dependent employees.

za zaposlene
As well, self-employed with high incomes value public infrastructure positively while low-income selfemployed
put a lower value on it. This is different with respect to private infrastructure. Selfemployed
in low income classes prefer shopping and leisure possibilities relatively stronger than high
income self-employed.

Me niti ne presenča, da so pri “javnih servisih” premožnejši sloji zahtevnejši od drugih. Če ne dobijo tistega kar hočejo gredo pač v privat. Ostali si to lahko komaj privoščijo ali pa sploh ne.

Eno je zahtevati kvaliteten servis, drugo pa je zahtevati širšo dostopnost. Nekateri imajo pač veliko več izbire kot drugi (zato pa tudi so bolj zahtevni, to je normalno). Pač rečejo “grem z lahkoto drugam”, ampak to ni isto kot interes za sam obstoj in tudi (širšo) dostopnost do javnih servisov.

Tisto, kar piše zgoraj: “high incomes value public infrastructure positively while low-income selfemployed put a lower value on it”, to je zahtevnost kriterijev in ne dejanski odsev potreb po javnih storitvah. Ti zadevi se bistveno razlikujeta.

To je nekako tako kot, da bi šel v revno državo kjer si ljudje komajda privoščijo hrano in bi potem prbil “they put a lower value on it”. To pa zato, ker so pripravljeni in PRISILJENI pojesti skoraj vse kar je (pol)užitno.

Ampak a to pomeni, da so manj zainteresirani za hrano? Ne, pač manj zahtevni so, ampak to še ne pomeni, da je ne rabijo in da jim jo lahko kar mirno vzameš. Zgornje izjave glede javnih storitev pa cinično namigujejo na nekaj takega.

Premožnejši praviloma racionalneje ravna z denarjem (…tako se postane premožen) in zato so višja pričakovanja normalna stvar. Sploh, ker v kakršnemkoli obstoječem davčnem sistemu za storitev plača bistveno več od drugega. Za ta denar tudi nekaj pričakuje od države. Kar je dobro in škoda da ni več takšnih. Visoka pričakovanja so pritisk na državo.

Mimogrede; čisto potihem se je pred leti zgodila popolna privatizacija zobozdravstva. Nikomur ni padla krona z glave. Cene so nizke. Servis je res kvaliteten. Za stiskaške in za tiste, ki si ne morejo privoščiti zasebne storitve obstaja javno zdravstvo.

Takšen model je dober. Tisti z denarjem si lahko kupi nadstandard. Kakšna grozljiva družba bi pa bili, če bi mu to preprečili? Si sploh predstavljaš, kako nehumano je, da ima nekdo denar s katerim bi si lahko rešil življenje pa ga ne sme vlagati v svoje zdravje zato, ker ima nekdo nižje dohodke od njega?

“Mimogrede; čisto potihem se je pred leti zgodila popolna privatizacija zobozdravstva. Nikomur ni padla krona z glave. Cene so nizke. Servis je res kvaliteten. Za stiskaške in za tiste, ki si ne morejo privoščiti zasebne storitve obstaja javno zdravstvo. ”

Tole je kar blizu Švici. Tam vsak plačuje za zdravstveno zavarovanje skladno s svojo rizičnostjo. Socialna komponenta pa je le, če komu stroški za zdravstvo presežejo 8% dohodkov. Vse, kar je več od tega plača kanton.

Po vojni so imeli 500 zavarovalnic, zdaj jih imajo 100. Zavaruješ se lahko pri katerikoli (osnovno zavarovanje je obvezno).

Vse je privatno.

Zdravstvo je svetlobna leta pred našim, storitev sploh ni primerljiva. Ko sem imel težave z nogo me je slikal lokalni zdravnik (v Lj. te pošljejo v dom sindikatov). Ko sem imel ledvične kamne so me sprejeli v bolnico (v Lj. te pošljejo domov s pomirjevali) in mi ponudili možnost nadstandarda (doplačilo) ali pa standarda. V Ljubljani so mi, ko sem prosil za napotnico za pulmologa rekli, če bi lahko počakal dva meseca, da so za tekoče leto že izdali preveč napotnic. Enega bloka Onkološkega inštituta ne znajo zgraditi, zraven pa je Keber zavrnil možnost zasebnega Onkološkega inštituta. Mislim, hello? In to naj bi ohranjali pri življenju?