Zakaj bom šel na volitve (in zakaj bi moral/-a tudi ti)

Ko je Al Gore moral prepustiti zmago Bushu juniorju, je bilo mogoče prebrati razglabljanja, da je itak vseeno, kdo sedi v Beli hiši. Razen par “minornih” kulturno-ideoloških razlik (splav, vera, gejevske poroke…) med glavnima ameriškima strankama itak ni zelo pomembnih razhajanj. Čas velikih političnih ločnic je mimo, vsi skoraj do nerazpoznavnosti lezejo na sredino, proti isti točki. Struktura mednarodne skupnosti in globalne ekonomije politične akterje omejujeta v tolikšni meri, da je vse zreducirano na vprašanje sloga, umetniškega vtisa.

In potem smo dobili Irak.

Na to pomislim vsakič, ko berem komentarje, da opozicija ni ponudila nobenega pravega, izdelanega, premišljenega in ne vem kakšnega programa. Let’s face it: tudi v Sloveniji so stranke tako blizu, da so njihovi programi sila podobni. Nič revolucionarnega, nič pretresljivo drugačnega, vse je le vprašanje sloga.

A ravno slog je tisto odločilno, razlog, da naslednjo nedeljo dvignemo svojo tazadnjo in se sprehodimo do volilne skrinjice. Ni toliko pomembno, kaj delaš, vsa umetnost je v tem, kako to počneš. Kje postaviš mejo, do katere si za dosego svojih ciljev pripravljen iti.

Ob teh premisah sam, skromno kot le kaj, ne pričakujem ali zahtevam popolne politike in politikov, navdušujoči programov in inspirativnih govorov. Vedno bo slej kot prej sledilo tisto “to-ni-to!”. In jih bomo čez n-let spet zamenjali. Toda do takrat pa si želim politike,

ki ne bo živela od ustvarjanja kriznih razmer in lastne vsepomembnosti,
ki ne bo patološko iskala notranjih in zunanjih sovražnikov,
ki ne bo dajala vtisa, da ene stlači v zapor ali pripor z malo večjim navdušenjem kot druge,
ki ne bo “sovražnikov vlade” naslavljala s “tista državna institucija”, “tisti nepomembni medij” in “tista državna uradnica”,
ki ne bo vsega dogajanja paranoidno razlagala z upokojencem iz Murgel,
ki bo ugotovila, da smo komunizem in komuniste pokopali že zdavnaj,
ki ne bo javne televizije razumela kot državne, kot plen vsakokratne parlamentarne večine,
ki bo ekscese zmožna prepoznati kot take, ne kot modus operandi, požegnan z bianco menico vsakokratnih volitev,
ki države ne bo pretirano smešila v mednarodni skupnost, vključno z drago nam Finsko,
ki se v politične diskusije ne bo spuščala z besedno drisko,
ki ji “vojna” z novinarji seveda ne bo všeč a bo to – četudi s stisnjenimi zobmi – sprejela kot normalnost demokracije,
ki ne bo žalila inteligence državljanov z zakrinkanimi brezplačniki z neznanimi financerji,
ki ne bo vse medijske produkcije zvlekla na raven oddaj tipa Piramida in Na zdravje,
ki ne bo profesinalnega novinarstva razumela kot uravnoteževanja leve in desne laži,
ki v trenji med večino in manjšinami ne bo videla izvrstne priložnosti za boljše rejtinge,
ki bo ugotovila, da je osamosvajanje za nami,
ki ne bo proizvajala t.i. strokovnjakov in “uporabnih” strokovnjakov,
ki pisanja medijske zakonodaje ne bo prepustila strankarskemu vojaku,
ki politikom in državljanom ne bo gledala v spalnice in lovila blondinke,
ki med političnimi funkcionarji in državo ne bo vlekla enačaja po vzoru tistega francoskega kralja,
…
Hočem politiko, ki nam bo dala štiri leta relativnega miru. Hočem dolgočasno državo, ne pa psihoze in splošne mobilizacije za obrambo tekovin osamosvajanja in demokracije.

Hočem zaspati med Odmevi.