Zakaj bi bil poraz Janše dober tudi za desnico

Gregor Golobič je enkrat izjavil, da je bilo dobro, da je LDS leta 2004 izgubila volitve, saj naslednjih zagotovo ne bi več dobila, cena pa bi bila še višja (povzeto po spominu). Isto je danes mogoče reči za SDS in desnico na splošno: četudi morda dobijo letošnje volitve, naslednjih z veliko verjetno ne bodo več, katastrofa pa bo takrat mnogo večja.

Janeza Janšo po času za krmilom stranke in v samem centru politike presega samo še Jelinčič, ki pa je itak one-man-band. Vse druge stranke so menjale predsednike, se združevale in razpadale ter šle skozi bolj ali manj izražena krizna obdobja z notranjimi konflikti. SDS je tukaj izjema, saj je prvenstvo Janše v stranki, ki je organizirana kot dobro naoljen stroj za nudenje podpore ožjemu vrhu, popolnoma nesporno. Četudi v stranki morda obstajajo notranja nasprotja in boji za prestiž, o tem v javnosti skoraj ni slišati. Če je bila LDS (in še je) kolaž številnih skupin z različnimi interesi in pogledi, če ima Desus desno in levo krilo, če ima SLS Šrota, Podobnika, Omana in še koga, če ima NSi Bajuka in Peterleta, … ima SDS Janšo in samo Janšo. Enotnost je osupljiva. Če bi v slovenski politiki že radi iskali kontinuiteto, bi jo tako najprej našli v stranki, ki to značilnost najraje vrže pred prag drugim.

Zaradi tega je po mojem trdnem prepričanju čas, da se iz vrha slovenske politike umakne zadnji veliki osamosvojitelj in s tem omogoči njeno nujno potrebno preoblikovanje. Ne glede na rezultate prihodnjo nedeljo, je danes že jasno, da je prvenstvo SDS na desnici škodljivo predvsem za slovensko desnico. Po štirih letih desne vlade se NSi resno sooča z nevarnostjo, da ne prestopi parlamentarnega praga, SLS pa bo težko ponovila rezultat pred štirimi leti in se z grenkobo spominjala boljših časov. To stanje je seveda zagotovo rezultat nesposobnosti vodstev obeh strank, toda v enaki meri gre tudi za posledico delovanja SDS in Janše, ki s skrajno polarizacijo ne pušča prostora za konkurente.

Kot je razpad LDS odprl prostor na levici in ponudil volivcem več izbire, bi se s porazom SDS nujno enako zgodilo tudi na desnici. Težko je verjeti, da bi SDS poraz preživela – glede na njeno popolno osredotočitev na Janšo bi po njegovem odstopu sledil kaos, proti kateremu bi bile zdrahe v LDS po volitvah 2004 videti kot piknik. Toda ta kaos bi lahko desnici ponudil možnost za kreativno destrukcijo, za širitev izbire in iskanje novih odgovorov. Ti bi lahko prišli celo iz SDS, kjer ob ljudeh, kot sta recimo Virant in Zver, obstajajo možnosti za izbiro, ki bi presegala raven najhujših strankarskih juršnikov tipa Grims. S politiki, pri katerih tudi tisti drugi, levi polovici volilnega telesa ne bi šli vsi lasje pokonci, pa bi desnica zagotovo uspešneje mešala politične štrene in prisilila konkurenco k boljšemu delovanju.