Zagata

Verjetno je čas, da si ponovno ogledam vse dele Jamesa Bonda. Kljub temu se bojim, da mi služabnik njenega visočanstva ne bi mogel pomagati v tej megli, ki smo ji priča v Sloveniji. Vladna stran me je prepričala edino pri eni stvari; izvenproračunska sredstva SOVE zakonsko niso bila ustrezno urejena. Z njimi se je ravnalo nekoliko “po domače”. Sicer so takšni viri normalni del delovanja tajnih služb, vendar to še ne pomeni, da se lahko nahajajo v pravni praznini, kjer nad njihovo porabo bdi samo direktor SOVE na podlagi nekih internih pravil.

Vse drugo pa je… megla, da bi jo lahko rezali. Karta za zdravilca… toda brez podatka, kaj je ta v Sloveniji počel. Nakup neke drage ure… brez obrazložitve zakaj, brez ozadja, konteksta. V javnost zmetane informacije, bolje rečeno namigi, ki naj si jih vsak poveže sam. Vlada ne trdi ničesar, samo “obvešča” in obljublja nadaljevanja. Tudi eno leto, če bo treba. Gorele bodo roke, Slovenija pa se bo skozi epizode žajfnice “SOVA” ukvarjala s tajnimi službami. Koliko delov naš čaka? Do naslednjih parlamentarnih volitev? Dokler bo zanimanje občinstva? Dokler bo koristno?

Nasprotna stran je prepričljivejša pri nečem drugem; žajfnica “SOVA” je na programu samo zaradi tega, ker je instrumetalna, ker je politično koristna. Če ne bi bila, bi vlada sprejela kakšen amandma, ki bi uredil zgoraj omenjena sredstva, morebitne posamične zlorabe prepustila tožilstvu in dala novemu direktorju čas, da daleč od oči televizijskih kamer uredi tisto, kar bi bilo potrebno urediti. Takšen scenarij bi bil za delovanje SOVE seveda mnogo boljši kot ta, ki smo mu priča danes, toda scenaristi niso obveščevalci ampak politiki. Politiki, ki jim ankete javnega mnenja ne obetajo več gladke zmage na naslednjih volitvah. Politiki, ki jim megla omogoča, da lažje zakrijejo kakšna druga ravnanja. Janša je v tem mojster; ko se je Slovenija ukvarjala s predlogi mladoekonomistov, je izpeljal pohod na vzvode gospodarske in medijske moči. Danes se Slovenija ukvarja s SOVO, vlada pa v maniri najhujših banana republik pošilja na vrh STA svojo piarovko. Proti famozni letalski karti ta vest nima velikih možnosti.

V vsej tej megli si resnično želim slednje; da bi lahko zavrtel čas na zadnji del omenjene žajfnice. Nekaj mi pravi, da se na koncu ne bo razrešilo nič, ne karta, ne ure, ne Sovina podjetja, … nič. Da bodo režiserji – kot v vsaki žajfnici – računali na slab spomin gledalcev; ko bo zanimanje za določen zaplet pojenjalo, bo že sledil naslednji, prejšnji pa bo pozabljen, nepomemben. Brez vsake razrešitve, brez poante, brez odrešitve.