DRUGI DOM

Za spomin, opomin in veselje

Nesmiselno zapravljanje časa je, da se moramo v teh kriznih časih ukvarjati s temami, ki sodijo na področje že zdavnaj premletega “kulturnega boja”. A tem, ki se primejo v javnosti, si pač ni mogoče izbirati.

Tito, spomeniki in poimenovanja ulic iz prejšnjega režima? Če bi bilo po moje, bi pustil vse spomenike in vsa imena popolnoma na miru. Saj ne, da ne bil mnenja, da je bil prejšnji režim nedemokratičen, totalitaren in ekonomsko neučinkovit. To so pač dejstva. A ravno zaradi teh dejstev je potrebno ta komunističen ornament pustiti tam, kamor so ga pač postavili. V spomin, opomin in veselje.

Država, ki se ima za demokratično, ne more in ne sme do zgodovine postopati na načine, ki so bili značilni za realni socializem. V kolikor je partija s spomeniki, poimenovanji ulic in drugimi obeležji ustvarjala in manipulirala zgodovinski spomin, se to ne spodobi za pluralno in odprto družbo. Ni naloga države in politike, da z vrha zapoveduje odnos posameznikov do lastne zgodovine in umika politično “neprimerne” objekte.

Vsak posameznik, zlasti pa tisti, ki smo živeli v tistih časih, ima pravico do svojega odnosa do zgodovine in ljudi, ki so jo ustvarjali. Ne le to: le posamezniki naj imajo odnos. Dovolj je državno zapovedanih interpretacij!

Takšen – torej oseben – naj bo tudi odnos do komunističnih spomenikov in imen ulic; za nekoga naj bodo opomin, za drugega pa spomin , za tretjega… vir zabave (priznajte, da ob ljubljanskem spomeniku kidriču pomislite, da se je umetnik malo pohecal).

Zgodovina je, kakšna je. Nikoli ni vse slabo, nikoli ni vse dobro. Če bi se vse države šle takšno ideološko očiščevanje javnih obeležij, kot ga sedaj zahteva SDS, bi mnoga svetovna mesta, tudi v državah, ki niso doživele komunističnega eksperimenta, čakalo gromozansko delo. Počistiti bi bilo potrebno mnoge kralje, politike, vojskovodje in druge zgodovinske osebnosti. Italijani bi lahko porušili večino objektov, ki jih danes s takim ponosom prodajajo turistom. No, kaj takega jim na kraj pameti ne pade!

Na srečo naslova mojega stalnega bivališča tokratna SDS-ovska zagnanost ne ogroža. Na srečo, saj bi ob morebitnem preimenovanju račun za spremembo osebnih dokumentov, vključno s stroški za izgubljeni čas, poslal direkt SDS-u.