Vode, vse te vode…
“Ker je ujma terjala človeška življenja, bo vlada na četrtkovi seji obravnavala predlog, da bi petek razglasili za dan žalovanja.”STA
Zelo lepo, da vlado tako iskreno zanimajo izgubljena človeška življenja, čudna pa je, da jih enkrat zanimajo bolj, drugič pa nekoliko manj. Zakaj recimo, ni bil dan žalovanja, ko jih pet umre v prometni nesreči ali ko že ne vem koliko ljudi povozi vlak na nezavarovanem železniškem prehodu? I, zato, ker je tam vendarle na nek način vpletena država in bi z dnevom žalovanja samo še poudarjala svoj prispevek h grehu. Naravna ujma pa je nekaj, nad ćemer vlada – si mor’te mislit!- nima pooblastil in zato lahko z globoko rahločutnostjo opozori, kako ji je pri srcu skrb za naše preživetje. Uradna žalovanja so nasploh vprašljiva. Žalovanje je osebna zadeva in misel na uradno žalovanje vzbuja odpor.
Zanimiva misel ja.
Zakaj nimamo dneva žalovanja za vsak samomor, ali overdose, morda za vsak splav?
No ja, naravne katastrofe so pač le naravne, človek bi rekel celo bio (kar je bolj moderno).
Ostalo je umetno sproducirano.
Ampak meni ostaja še vedno neko vprašanje vrednot, vrednosti. Torej nekdo, ki umre bio, v naravni nesreči, si zasluži spomin, oni drugi pa ne? Ali pač, samo da ni žegna države. Spomin pri meni, tebi, njegovih.