Vladni propagandi orkester

Pri SDS-u me je vedno fascinirala ubranost orkestra; dirigent da uvodne takte, člani ubrano pritiskajo na instrumente, da je prav lepo slišati. Vedno znova in znova, z malenkostnimi variacijami teme, pač glede na poslušalce in prostor. Eni špilajo bolj za plebs, na veselicah, drugi bolj izborno, za jančarje in ostale umetniške duše. Vseeno – note so vedno iste.

Druge stranke se s tako ubranostjo ne morejo ravno dostikrat pohvaliti. Lojze ima raje orglice, Bajuk verjetno tango… če si Boruta brez težav predstavljamo na koncertu U2-jev, večji del njegove stranke raje pobegne na prvo partizansko proslavo, kjer jim srce zaigra ob partizanskem pevskem zboru… ali pa Desus – vodstvo posluša vojaške koračnice, članstvo pa išče baterije za slušne aparate. No, take zmede pri največji vladni stranki ni.

Te dni SDS-ovski orkester dela s polno paro.

Vlada je našla pismo novinarske, ki trdi, da to, kar sta Zgaga in Šurc poslala v svet, ni tisto, kar je ona (in mnogi drugi, baje) podpisala. Oprosti, Janez, tako ne bo šlo. Če je tistih 570-1 novinarjev prispevalo ime in priimek in se s tem tudi javno izpostavilo, bo pred obličje javnosti moralo tudi njeno ime. Le tako se igra poštena igra. Kako se naj Zgaga in Šurc zagovarjata pred obtožbami neznane osebe? Če bi se šli tako, vam lahko jaz jutri dostavim 571 pisem, ki bodo na generalu Maistru prisegala, da novinarka laže.

Pa k Maistru. Ne, njega pustimo raje pri miru, ta trenutek je bolj zanimiv Zver. Njegov govor na proslavi je čista destilacija totalitarizma – drugače si besed, s katerimi je naš šolski minister tistim, “ki po svetu širijo laži, laži, laži” zvito podtaknil še pomanjkanje domoljubja, ob tem pa zahteval še eno Resnico za izvozne potrebe, ni mogoče razlagati. V politiki ni bolj podlega dejanja, kot to, da političnim nasprotnikom (ali tistim, za katere misliš, da so ti na poti) očitaš dvomljiv patriotizem.

Sploh ta ena in edina Resnica za izvozne potrebe je nenavaden izum, ki se demokratični družbi ne poda najbolje. Nismo vsi državljani hkrati tudi brezplačni turistični promotorji, sploh pa novinarji, kjer bi resnica vseeno morala biti pred izvoznimi, državotvornimi in podobnimi orkestralnimi potrebami. Da je bolje, če tudi ostali državljani pred lišpanje države za oči tujcev postavijo demokracijo in svobodo, so dokazali že mnogi, od Marlene Dietrich… do Moora, ki na račun ameriške politične, gospodarske in vojaške elite zabava globalno občinstvo.