Drugi dom
Vedno bolj pasji
| 8. December 2007 | | Jure
Ob pregledu nekaterih najnovejših zapisov sem se zamislil. Postajam vedno bolj pasji. Kar mi ni všeč, niti malo, da ne bo pomote. Štihovsko popadljivo renčanje mi že od nekdaj predstavlja podn, ki ga lahko doseže pisec, pa naj gre za blog ali druge oblike izražanja mnenj o politiki.
Toda, ali je lahko ob junakih, katerim sem se posvečal zadnje čase, sploh drugače? Ali ne obstaja meja, do katere lahko neumnosti prežvečimo brez večjih prebavnih motenj, od nekje dalje pa si vendarle moramo dati duška, sicer postane pritisk nevzdržen? Nove tehnologije z možnostjo takojšnje objave, brez posrednikov in filtrov, stvari zagotovo ne olajšajo.
Bilo bi lažje, če bi spremljal dogajanje v kmetijskih zadrugi Spodnji Kašelj. Ko bi bilo enostavno preveč, bi v upanju na bolje še vedno lahko preklopil na Zgornji Kašelj. V zadrugi, poimenovani država, je norosti težje, skoraj nemogoče ubežati.
V politiki zame ni večjega greha kot je neumnost, ki jo najdemo v dveh oblikah. Prva je tista pristna neumnost, zagovedenost političnega akterja, za katerega bi bilo večino časa bolje, da je tiho. Večina naših poslancev upošteva ta nasvet upošteva in tisti mandat (ali dva, če imajo srečo) mirno hibernira. Druga je večji problem, saj gre za modus operandi sodobne politike, najdemo pa jo povsod tam, kjer politični akterji percipirajo neumnost pri naslovnikih, ko svoja politična dejanja postavijo na postavko, da je ljudstvo itak preveč neumno, da bi dojelo. Da se jim v tekmi vsakdanjika ne bo dalo malo bolj poglobljeno ukvarjati z vedno novimi političnimi vragolijami. Da bo ljudstvo slej kot prej pogoltnilo politično mineštro, če jo bomo le dovolj dolgo vlivali v goltance. Da se bo stvar vsaj malo prijela zaradi principa kjer je dim, tam je tudi ogenj.
Pogosto slišimo stokanje, da je parlament samo še glasovalni stroj, naoljen mehanizem za pritiskanje na prave tipke ob pravem času, odločitve pa se oblikujejo drugje. Trenutno nisem več prepričan, če je to res tako slaba stvar. Si predstavljate, da bi človekove pravice sfrizirali po predstavah Eve Irgl? Volilno zakonodajo po kroju Zvoneta Černača? Medijsko zakonodajo po zamislih Branka Grimsa? Khm… no, potrebujete še kakšen boljši argument?
Nizek ugled izvoljenih predstavnikov ljudstva je, če smo za trenutek malo resnejši, seveda problematičen, saj, če že nič drugega, spodbuja apatičnost in cinično držo. To, kot lepo kaže recimo najnovejši Redfordov film Jagenčki in levi, delu politične elite seveda še kako ustreza. A objokovanje krute usode irglovk & černačev, ki so lahko samo še predmet iskrenega posmeha, ni na mestu. Spoštovanje namreč ne pride s funkcijo, spoštovanje se lahko samo prisluži.
(Še brez glasov)
Loading ...
Ja, Jure, takšno je življenje. Tudi jaz se moram prav opomnit, da se držim nazaj, navsezadnje sem imel opravka ne le z renčači, ampak tudi s posamezniki, katerih psihopatologija me je prepričala, da jih ne diram ni štapom. Lahko pa potrdim, da zna biti tudi par mesecev v tujini učinkovit paliativ, ki da videti cenenost in pritlehnost slovenske medijske in politične scene v njeni pravi luči.