Več kot le nerodnost

Nerodna stvar, tale ameriška navodila za uporabo predsedovanja EU, kajne? Pa če bi šlo samo za nerodnost, neljubi spodrsljaj na vedno spolzkem diplomatskem parketu, bi lahko bili še veseli. Stvar je resnejša, saj razgalja zunanjo politiko “svetilnika Evrope”, ki se trenutno sonči v evropskem blišču, poln samega sebe in lastne velepomembnosti. Pride na plano en “pildek” in cesar stoji pred nami nag ter bos. Čeprav nam je lahko ob tem upravičeno nerodno, je objava navodil lahko koristna, če jih bomo že enkrat končno pravilno razumeli. Ne gre toliko za njihovo vsebino, pomembnejša je forma, način s katerim nam je bilo predočeno, kaj se od nas pričakuje (zahteva?). Iz afere gre tako potegniti najmanj tri spoznanja:

Prvič, na navodila, ki jih ni mogoče brati drugače kot skozi razmerje imperator – provinca, se je potrebno spomniti vsakič, ko bo slovenska zunanja politika z zunanjim ministrom na čelu vsa pompozna, z bliščem predsedovanja 500 milijonom Evropejcev, paradirala pred domačim občinstvom. Resnična teža, bilanca slovenske zunanje politike niso visoki gostje na Brdu, resnica se skriva v omenjenem dokumentu. Mnogi bodo ob tem morda rekli, a lahko sploh pričakujemo kaj boljšega, če v izračun vzamemo našo “objektivno” težo v mednarodno skupnosti? Kaj pa bomo proti mogočnim ZDA? V tem primeru jih je potrebno napotiti na primere relativno uspešnih in cenjenih evropskih malih držav, pri katerih se zdijo tovrstni ameriški napotki povsem nepredstavljivi. V globalnih dimenzijah velike razlike v “objektivni” teži kakšne Danske, Luksemburga ali Slovenije ni. Razlike v dosegu statistične napake. Vseeno je popolnoma nepredstavljivo, da bi imperator takšen dokument molil pod nos luksemburškemu zunanjemu ministru. Da se razumemo: ne gre toliko za razlike v vsebini (ta bi bila ista tudi pri drugih), gre za razlike v formi. Forma je tista, ki v končni stopnji razkriva odnos med gospodarjem in hlapcem!

Drugič, če je možno, da iz zunanjega ministrstva v medije odtečejo tako občutljivi dokumenti, se moramo nujno vprašati, kaj za vraga se pa tam dogaja?! Kaj vse še lahko odteka? Kaj vse lahko izvedo tuje obveščevalne službe (recimo hrvaška)? Pomembna vprašanja, ki so še težja zaradi dvoma v trenutno operativno sposobnost SOVE, ki smo jo demolirali kar sami. V kolikor več kot dopuščam možnost, da hrvaška služba pozna barvo toaletnega papirja, ki ga uporablja naš zunanji minister, po drugi strani izredno dvomim, da naši obveščevalci po lanskem masakru najdejo lastne WC-rolce.

Tretjič; svet zunanje politike/diplomacije je, kljub velikim spremembam v primerjavi s časom, ko so se v njem podile predvsem odlične osebe modre krvi, še vedno nekaj posebnega. Dovolj poseben, da, žal, ni za vsakega. Potreben je talent, ceni se preudarnost, analitičnost, pedantnost, zadržanost. Pomembne so vse vejice in vsaka pika. Odstopanja stanejo a cena je za vsakega akterja drugačna – najvišjo plačajo mali, veliki lahko nadoknadijo z drugimi sredstvi.

In tukaj pridemo do našega zunanjega ministra. Preudarnost, analitičnost, pedantnost, zadržanost? Malo morgen! Če kaj dr. Rupel vseskozi uspešno dokazuje, je to, da je za področje, s katerim se ukvarja že od kar pomnimo, popolni antitalent. Med možnimi kandidati za njegov položaj bi težko našli človeka, ki bi se ga v tolikih letih prakse “prijelo” tako malo. Zaletav, polemičen, z biciklistično mentaliteto, ki se klanja močnim in je arogantna do šibkejših (zlasti tistih na jugu), brez vsakršne izkazane zunanjepolitične domišljije in vizije, zato pa z več občutka za blišč, pompoznosti, kamere, trkanje po prsih in hvalisanje. Pod njegovo taktirko navodila imperatorja niso izjema, so nujen del sistema! Slovenska zunanja politika takšna navodila rabi, saj drugače itak ne ve, kaj na si sploh misli.

Zaslug dr. Rupla pri slovenskem osamosvajanju vseeno ne gre metati v koš. Ta so nesporna. A to je preteklost; Slovenija je danes normalna država in čas bi že bil, da dobi tudi takšnega zunanjega ministra.