Drugi dom
Več kot le nerodnost
| 26. January 2008 | | Jure
Nerodna stvar, tale ameriška navodila za uporabo predsedovanja EU, kajne? Pa če bi šlo samo za nerodnost, neljubi spodrsljaj na vedno spolzkem diplomatskem parketu, bi lahko bili še veseli. Stvar je resnejša, saj razgalja zunanjo politiko “svetilnika Evrope”, ki se trenutno sonči v evropskem blišču, poln samega sebe in lastne velepomembnosti. Pride na plano en “pildek” in cesar stoji pred nami nag ter bos. Čeprav nam je lahko ob tem upravičeno nerodno, je objava navodil lahko koristna, če jih bomo že enkrat končno pravilno razumeli. Ne gre toliko za njihovo vsebino, pomembnejša je forma, način s katerim nam je bilo predočeno, kaj se od nas pričakuje (zahteva?). Iz afere gre tako potegniti najmanj tri spoznanja:
Prvič, na navodila, ki jih ni mogoče brati drugače kot skozi razmerje imperator - provinca, se je potrebno spomniti vsakič, ko bo slovenska zunanja politika z zunanjim ministrom na čelu vsa pompozna, z bliščem predsedovanja 500 milijonom Evropejcev, paradirala pred domačim občinstvom. Resnična teža, bilanca slovenske zunanje politike niso visoki gostje na Brdu, resnica se skriva v omenjenem dokumentu. Mnogi bodo ob tem morda rekli, a lahko sploh pričakujemo kaj boljšega, če v izračun vzamemo našo “objektivno” težo v mednarodno skupnosti? Kaj pa bomo proti mogočnim ZDA? V tem primeru jih je potrebno napotiti na primere relativno uspešnih in cenjenih evropskih malih držav, pri katerih se zdijo tovrstni ameriški napotki povsem nepredstavljivi. V globalnih dimenzijah velike razlike v “objektivni” teži kakšne Danske, Luksemburga ali Slovenije ni. Razlike v dosegu statistične napake. Vseeno je popolnoma nepredstavljivo, da bi imperator takšen dokument molil pod nos luksemburškemu zunanjemu ministru. Da se razumemo: ne gre toliko za razlike v vsebini (ta bi bila ista tudi pri drugih), gre za razlike v formi. Forma je tista, ki v končni stopnji razkriva odnos med gospodarjem in hlapcem!
Drugič, če je možno, da iz zunanjega ministrstva v medije odtečejo tako občutljivi dokumenti, se moramo nujno vprašati, kaj za vraga se pa tam dogaja?! Kaj vse še lahko odteka? Kaj vse lahko izvedo tuje obveščevalne službe (recimo hrvaška)? Pomembna vprašanja, ki so še težja zaradi dvoma v trenutno operativno sposobnost SOVE, ki smo jo demolirali kar sami. V kolikor več kot dopuščam možnost, da hrvaška služba pozna barvo toaletnega papirja, ki ga uporablja naš zunanji minister, po drugi strani izredno dvomim, da naši obveščevalci po lanskem masakru najdejo lastne WC-rolce.
Tretjič; svet zunanje politike/diplomacije je, kljub velikim spremembam v primerjavi s časom, ko so se v njem podile predvsem odlične osebe modre krvi, še vedno nekaj posebnega. Dovolj poseben, da, žal, ni za vsakega. Potreben je talent, ceni se preudarnost, analitičnost, pedantnost, zadržanost. Pomembne so vse vejice in vsaka pika. Odstopanja stanejo a cena je za vsakega akterja drugačna - najvišjo plačajo mali, veliki lahko nadoknadijo z drugimi sredstvi.
In tukaj pridemo do našega zunanjega ministra. Preudarnost, analitičnost, pedantnost, zadržanost? Malo morgen! Če kaj dr. Rupel vseskozi uspešno dokazuje, je to, da je za področje, s katerim se ukvarja že od kar pomnimo, popolni antitalent. Med možnimi kandidati za njegov položaj bi težko našli človeka, ki bi se ga v tolikih letih prakse “prijelo” tako malo. Zaletav, polemičen, z biciklistično mentaliteto, ki se klanja močnim in je arogantna do šibkejših (zlasti tistih na jugu), brez vsakršne izkazane zunanjepolitične domišljije in vizije, zato pa z več občutka za blišč, pompoznosti, kamere, trkanje po prsih in hvalisanje. Pod njegovo taktirko navodila imperatorja niso izjema, so nujen del sistema! Slovenska zunanja politika takšna navodila rabi, saj drugače itak ne ve, kaj na si sploh misli.
Zaslug dr. Rupla pri slovenskem osamosvajanju vseeno ne gre metati v koš. Ta so nesporna. A to je preteklost; Slovenija je danes normalna država in čas bi že bil, da dobi tudi takšnega zunanjega ministra.
(Še brez glasov)
Loading ...
Whatever. Edino, kaj lahko v tem primeru očitamo Ruplu, je, da ima zunanje ministrstvo prestreljeno s kretenčki, ki mislijo, da z objavo povzetka razgovorov delajo slovenski zunanji politiki uslugo. Namen takšnih povzetkov je, da dajo uslužbencem MZZ vedeti, kaj se dogaja v razgovorih - jaz nisem v njih videl nobenih navodil, zgolj želje ZDA. Vsa ta novinarska smetana naj gre najprej na nekaj podobnih sestankov in sestavi nekaj podobnih poročil, potem pa naj gobezdajo. Kar se pa razlik med formo in vsebino tiče - na neformalnih sestankih gre za izmenjavo mnenj, ne pa za diplomatske puhlice. Zato tudi poročilo tako zgleda.
Se bom kar pridruzil Pavlu pri njegovemu mnenju. Iz dveh razlogov. Prvic, kdorkoli pozna depesni sistem RS bo vedel, da so porocila uporabna, samo ce jih postavis v kontekst in da ne vsebujejo slovenskih stalisc. Namenjena so porocanju o tem kaj so drugi rekli. Zato Lesjak ne bo dobil porocila v stilu “Ne, nocemo tega”. Drugic, edina napaka v tem primeru je bilo, da porocilo ni bilo oznaceno z “zaupno”, kar bi otezilo interno cirkulacijo in uhajanje. Rupel pri tem novi objektivno odgovornost.
Sicer pa ne vem od kje ideja, da Luksemburg ali Danska ne dobivata podobnih “navodil”. To je povsem subjektivna ocena. Jaz sem zihr, da lahko izbrskas tudi kaksen zapisnik njihovih srecanj, kjer ZDA delijo navodila.
Dejmo raje spremljat, ce se bo slovenska diplomacija uklanjala. Do sedaj se je ze veckrat (remember Nova Evropa?), vendar tokrat ne predstavlja samo sebe, ampak tudi EU.
Mene bolj moti to, da se je MZZ v svojem odgovoru javnosti osredotočila na kritiko sodelavcev MZZ, ki so (naj bi) zadevo spravili v Dnevnik. Oprostite, ampak to kaže na aroganco ministrstva do lastnih državljanov, ko so, namesto da bi pojasnili in zanikali uklanjanje ameriškim interesom, raje kritiko usmerili na tiste (neznance), ki so, po njihovem, skorajda izdali državo. Pa koga briga kdo je dal to v medije, to naj MZZ rešuje interno, javnosti pa naj dajejo pojasnitve glede dokumenta samega. In sploh ni važno kaj dokument v tehničnem smislu je (depeša, ipd.) - spolitiziral se je in zato naj se afera politično tudi reši.
Iz zapisnika je težko kaj sklepati, saj je le parcialni vir za analizo slovenske zunanje politike. Kot pravi Marko: najbolje, da ocenimo slovenska stališča, kakor se uveljavljajo s strani MZZ, in jih primerjajmo z željami ZDA, v katere smo dobili lep vpogled. In to je edina dodana vrednost zapisnika, namreč jasna stališča ZDA, čeprav se že dolgo ve, kaj ZDA hočejo v zvezi s Kosovom. Nič pretresljivo novega torej. Pa tudi dejstvo, da so slovenska stališča zelo blizu ameriškim, ni novo. Saj je Drugi dom o tem ze pisal.
http://drugidom.net/predsedovanje-eu-jansi-se-je-kolcnilo-kosovo/
http://drugidom.net/predsedovanje-eu-kosovski-buzdovan-in-pentljica/
Nekaterim “zdravim jedrom” je pa res najbolj pomembno, da našo državo v drek potunkajo. Na Sovi, na policiji, zdaj še na zunanjem ministrstvu. Tekmujejo, kako bi v javnost spravili čim več tajnih dokumentov.
Janša ve, kako je enkrat zaradi takšne stvari v Yugi najebal. A ne zna, ali noče zajebat svojih lastnih podrejenih?
http://www.dnevnik.si/novice/eu/295385/
^Ob tem poročanju APA se lahko le nasmejem
Le kako da nebuloz Nine Razboršek danes ne povzema noben od vidnejših avstrijskih dnevnikov ? Vihar imamo le pri nas, in v ostalih ex-yu državah, kjer se nam seveda privoščljivo posmehujejo. Da ni to ista Nina Razboršek, ki za APA prireja zgodbe o Magu in se podpisuje pod famozno peticijo 571 :>
Tu se lahko res samo smeješ, sicer verjamem, da bolj kislo, a vendarle. Namreč Janša ne kadruje na APA
Na STA bi tole Nino Paulinova hitro zrihtala (veš, kje so vrata press).
Alenka Paulin, ki povzema samo vladi všečna besedila iz tujega tiska
Igor Mekina: Dnevnik
Svetlana Vasović Mekina.Politika