V tirih normalnosti

Letošnje tekme za položaj predsednika države skorajda ne spremljam, saj je dogajanje preveč spolirano, pološčeno, obrušeno za moj okus. Predsedniški kandidati trosijo optimizem, nasmehe, se dobrikajo na levo in desno ter se kot hudič križa bojijo prestopiti iz tistega kroga sredine, ki naj bi zagotavljal zmago. Skratka – dolgočasno in predvidljivo, brez zaresnega boja, brez umazanih iger in škandalov.

Vseeno sem nad tokratno volilno kampanjo navdušen, ker kaže, da se vsaj nekje pomikamo na polje normalne dolgočasnosti, da se burno a tudi naporno obdobje tranzicije končuje vsaj na enem področju. Postaviti je mogoče različne kriterije – ekonomske, politične, sociološke… – , kdaj neka družba zaključi prehod iz enega v drug sistem. Jaz sem to točko vedno iskal tudi v trenutku, ko bo slovenska politika prenehala iskati in preganjati “sile kontinuitete”, komuniste za vsakim voglom, partijske knjižice… ko se v vsakodnevnih političnih bojih ne bo več posegalo po besedah in dejanjih iz prejšnjega sistema. Ne gre za pozabo, le za zavedanje, da tisto za dogajanje danes in jutri ni več relevantno. Interesi akterjev danes nimajo več nobene povezave z interesi akterjev takrat.

Tovrstna politična nekrofilija, ki se kaže skozi preganjanje sil kontinuitete in komunizma ter komunistov, je bila zame vedno najboljši znak intelektualne impotence dela slovenske desnice, ki ni zmogla in znala sveta interpretirati z drugimi, novimi koncepti. Dogajale so se ključne tranzicijske zgodbe, novo deljenje pogače, oni pa so vedno znova in znova vsepovsod videli komuniste (ki so že zdavnaj postali kapitalisti s povsem drugimi interesi kot še pred nekaj leti).

Tokratna predsedniška tekma je v tem pogledu drugačna kot tiste, katere del sta bila Kučan in Drnovšek. Zlasti pri prvem, pa tudi pri drugem, je vedno šlo za boj med silami kontinuitete in pomladniki, rezultat pa se je vselej predstavljal kot usoden, prelomen za usodo naroda, države. Danes je drugače; kdorkoli bo zmagal, so izjave, podobne tistim, ki si jih je privoščil Vasko Simoniti po porazu Brezigarjeve, verjetno izključene. Kar je dobro, zelo dobro.