V Italiji slavi levica

Če zadnjih tednov ni kdo tako kot mati v (vzhodno)nemškem filmu Zbogom, Lenin preležal v globoki komi, potem je zagotovo opazil, da je v sosednji Italiji najprej “zaveznik” spodnesel Prodijevo vlado, temu so sledile volitve, na njih pa je tabor Silvia Berlusconija gladko porazil “levičarje” okoli Prodijevega (ta se je takoj po nezaupnici sklenil umakniti iz politike) naslednika, menda tudi delno naše gore lista, Walterja Veltronija. Prav zanimivo pa je bilo slediti odmevom po medijih vseh mogočih usmeritev, ki so poročali o zmagi desnice.

Fundamentalna napaka je seveda Berlusconija in njegove poltične zaveznike kakorkoli enačiti z desnico. Če smo bolj natančni, je celo bolj lev (namreč glede politične usmeritve, o pejorativnem pomenu te besede tu pač ne bomo razpravljali) kot Veltronijevi Demokrati. Pri tem naj vas nikar ne zavede, če se sam razglaša za desničarja. Človeka vendar sodimo po dejanjih in ne po samoopredelitvi, mar ne? Konec koncev ne moremo zanikati, da je tudi naša “leva” LDS (tako pred razkrojem kot po njem) Gradualistična Liberalna demokracija Slovenije zgolj po imenu. Povrh vsega Berlusconijev dovčerajšnji tekmec Prodi ni nikdar tajil, da je globoko religiozen. Mar to slučajno pritiče voditelju levice???

Berlusconi je, kot je znano, eden najbogatejših Italijanov (vse do letos je tudi prepričljivo vodil na top lestvici). Začenši z gradbenimi posli je nato zgradil medijski imperij, kakršnega ostali industrialci ne postavijo niti skozi več generacij (Agnelliji, skrijte se!), vse začinjeno s kopico sumov in sodnih posptopkov, ki se največkrat niso končali z dokazom nedolžnosti, temveč z zastaranji, imunitetami in spremembam zakonodaje med njegovima prejšnjima mandatoma. In vmes je svoj nogometni klub AC Milan kar nekajkrat popeljal na sam evropski vrh. Na koga že to spominja? Morebiti na deklariranega levičarja in “anti Janšo” Zorana Jankovića, ki je tudi začel v gradbeništvu, se povzpel na čelo “najboljšega soseda”, ob tem se je v medijih pojavil kup obtožb o domnevnih nepravilnostih (še zlasti “uničujoč” je bil članek v Sobotni prilogi pred 10 leti), Janša mu je v zadnjem trenutku preprečil managerski odkup Mercatorja in s tem vzpostavitev zasebnega trgovskega imperija, danes pa je župan Ljubljane, pri čemer nikakor ni izključeno, da se njegove ambicije tu ne nehajo in da ga kdaj v prihodnosti ne mika selitev z Magistrata na Gregorčičevo 20. Vmes pa je ženski rokometni klub Krim popeljal v silno težko ponovljive evropske višave, moško rokometno reprezentanco pa tik pod evropski vrh. Skratka, če bi Silvio zaprosil za to, bi mu predbivši predsednik Kučan silno težko utemeljil zavrnitev članstva v svojem Forumu 21.

Gotovo ste tudi opazili, kako so ga plastični kirurgi za potrebe predvolilne kampanije “pomladili” in je sedaj navzlic 71 letom videti kot pravi lepotec. Le od koga bi se utegnil zgledovati pri tej obsedenosti z zunanjostjo? Trio naših levičarskih voditeljev je kar pripraven kandidat. O Pahorju, ki dan za dnem sprašuje zrcalce, kateri najlepši v deželi je tej, sploh nima smisla izgubljati besed. Tudi prva dama LDS Kresalova se prav nič ne trudi, da bi kakorkoli skrila svoje zunanje čare, takisto se blondinec Golobič silno težko postavi še s čim drugim kot z izgledom. Kako drugače od sedanje “desne” nemške kanclerke Merklove, ki ni nikoli poskušala igrati Heidi Klum, temveč je je raje stavila na urejenost krivulj pod frizuro. In uspela.

Poglejmo na stvar s političnega zornega kota. Podobno, kot so brez kančka domišljije ostali naši levičarji, ki so svojo stranko poimenovali v zares skrajno butasti Zares, so podobni problemi pestili tudi Berlusconija, čigar stranka je dolga leta nosila ime kar po navijaški krilatici Forza Italia. Vseskozi je njegov najzvestejši partner bilo Finijevo Nacionalno zavezništvo. Ki so mu večkrat pravili “posodobljeni fašisti”, saj se je imelo za naslednika Benita Mussolinija. Kdo pa je sploh bil Mussolini? Če gre verjeti vrlim wikipedistom, je bil zelo vzoren levičar. Najprej se je s kamenjanjem cerkvene procesije izkazal kot antiklerikalist, bil je aktiven v socialističnih gibanjih, najprej v Švici, potem v takrat avstroogrskem Trentu, kjer je celo urejal levičarsko trobilo L’Avvenire del Lavoratore (Prihodnost delavca), s socialističnim udejstvovanjem in uredniško prakso je nadaljeval ob vrnitvi v Italijo in urejal še eno levičarsko trobilo Avanti!. Leta 1922 je s pohodom na Rim prevzel oblast in za dobri dve desetletji vzpostavil diktaturo. Spajdašil se je še z nemškim levičarjem Hitlerjem (ne pozabimo, vodjem nacionalsocialistične delavske stranke!) in pahnil ves svet v vojno. Glej no glej, tudi naši levičarji naravnost po božje častijo tiste Titove komuniste, ki so prevzeli oblast na podobno “demokratičen” način in implementirali diktaturo za dvakrat toliko kot fašisti, namreč za celih 45 let. In tudi njim je bila silno všeč ideja o brezplačnem “letovanju” domnevnih političnih nasprotnikov na jadranskih otokih!

Če je še preostal kakšen nejeverni Tomaž, pa bo zagotovo klonil pred najmočnejšimi argumenti. Namreč gospodarskimi. Pričnimo z davki. Že res, da je med predvolilno kampanijo populistično obljubljal ukinitev nekaterih davkov, kar se nedvomno sliši desničarsko. Ampak takoj z nastopom volilnega molka ga je spomin zapustil in o tem ne ve nič več. Tako kot je imel še ne tako dolgo nazaj na voljo celoten mandat, pa se ni v tej smeri premaknilo nikamor. Pa ne samo davki, tudi glede res nujno potrebnih reform je invalidna Prodijeva vlada v manj kot dveh letih vsaj poskušala storiti dosti več. Nekako tako kot levičarji pri nas. V 12 letih vladavine niso hoteli o reformah nič slišati, v opoziciji pa se na vse kriplje upirajo tudi najbolj kozmetičnim izboljšavam. Kdo bi si mislil, da je “tovarno izgub” Alitalio hotela prodati “leva” Prodijeva vlada. In kdo je vse skupaj miniral s flancanjem o raznih “nacionalnih interesih” in sestavljanjem seznamov domačih “rešiteljev”? Če ste najprej pomislili na kakšnega Lahovnika, potem vam nihče ne more očitati odsotnosti logičnega sklepanja, vendar je tokrat to bil sam Berlusconi, ki si ni premislil niti po volitvah. In ki mimogrede v enem samem letu zasluži več od predlagane kupnine, pa sebe kljub temu ni dodal na seznam. Kako značilno za naše levičarje za FDV-jevskimi zidovi, ki so polni raznoraznih zamisli o mešetarjenju s tujim denarjem, zraven pa ne bi primaknili niti enega samega samcatega svojega centa! Morda še pomnite tržaške Berlusconiju zelo bližnje lokalne oblasti in nesrečnega 7. pomola tržaškega pristanišča. Naciolnointeresna retorika teh politkomisarjev je najprej pregnala nizozemske najemnike, takoj zatem še koprske. Če bo bratoma Jakomin (za ekonomsko manj razgledane: lastnika izdelovalca prestižnih jaht Seaway) v italijanskem Tržiču (Monfalconeju) posel stekel, komu bo že to šlo v nos in bo aktiviral svoje jurišnike z levičarskim lapanjem o ubogih italijanskih delavcih, ki trpijo v tuji “švic fabriki”? Vsaka podobnost z našimi levičarji, ki so iz našega podalpskega “raja” uspešno pregnali Shell, Vego in Interbrew, Litostroj pa so raje zapisali stečaju, kot da bi se ga polastili Švicarji, je zgolj nenaključna. In če bi se Agnellijem kdaj slučajno zahotelo prodati Fiat, po možnosti Indijcem, Kitajcem ali Arabcem, kdo bo spet najglasneje grmel o narodnem izdajstvu, razprodaji “družinske srebrnine” in podobnih buzzwordih? Kajpada “desničar” Berlusconi. In pri tem mu ne bo potrebno drugega kot prevesti in malenkostno prirediti Mencingerjeve pamflete iz časov “pivovarske vojne”. In čisto za konec, znano je, da si je Berlusconi skoncentriral praktično celoten italijanski medijski prostor. Je pri nas morebiti kaj drugače? Niti ne bistveno, skoraj vsi mediji, ki niso v tuji lasti, so fevdalno razdeljeni med podanike ene in iste politične opcije. Hja, tudi “Grimsova” nacionalka je bolj slaba izjema. Že res, da premore Voduška in da je SDS končno uspelo iz sveta RTV pospraviti večnega komunističnega aparatčika Kocjančiča (mimogrede, bi kdo zaupal vodenje podjetja nekomu, pod čigar direktorevanjem je Adria bila podobno izgubarska kot Alitalia?), ampak vse dokler lahko Hribarjevi imitatorji z enakimi vatli tolčejo tako po levih kot po desnih in dokler lahko Marcel Štefančič Jr. kljub zanemarljivi gledanosti v elitnem terminu še kar stresa svoje skrajno levičarske nebuloze, je kakršnokoli označevanje RTVS z Janša-TV kratkomalo abotno.

Ali sedaj razumete, zakaj desnica v Italiji sploh ni imela prav nikakršnih možnosti za zmago? Če igrata Partizan in Crvena zvezda, potem seveda ne more zmagati Radnički. In zakaj bi Berlusconi, če bi tako kot njegov tekmec bil slovenskega naroda sin, izpolnjeval vse pogoje za včlanitev v Zares.