Ustvarjanje zgodovine

Medtem ko to pišem poteka proslava Zveze borcev ob obletnici osvoboditve Primorske. Ozvočenje imajo dovolj močno, da govorance sežejo preko cele Nove Gorice. No, izdatna doza nihilističnega psychobillya The Meteors mi omogoča zvočno izolacijo pred zunanjimi vdori.
Kar me v takih trenutkih zanima je ustvarjanje zgodovine. Zgodovina ne nastane v trenutku, ko se dogodek odvija, ampak šele z intepretacijo dogodka. Tako poznamo več zgodovin ali resnic. Partizanski boj je bil v preminulem sistemu povzdignjen v državni mit, ki je bil nedotakljiv. Ob razpadu prejšnje države se je ta mit delno umaknil ostalim mitom. Eden tak novodobni mit je mit o TIGR-u, odporniški organizaciji za časa fašistične Italije, ki je z nasiljem in propagando podtalno delovala na območju Primorske. Ni mogoče spregledati dejstva, da je namen trenutne oblasti s povečanjem pomena gibanju TIGR zamegliti mit o partizanstvu. Hkrati s favoriziranjem novega državotvornega mita razgradnja prejšnjega poteka še s sodnomedicijsko arheologijo na drugem koncu države. Poboji kažejo na delovanje nekdanje partizanske vojske. Pri tem se takoj povleče enačaje in sinonime. Tako postajajo partizani zločinci, ostali pa žrtve. TIGR so pa good guys, brez madeža na sebi. Dejstvo, da se je TIGR postavil proti fašizmu. Kot je tudi dejstvo, da je sodeloval z italijansko komunistično partijo. Kljub temu pa se obseg delovanja te organizacije ne more primerjati z obsegom delovanja partizanskega gibanja. Povojno nasilje je bilo nasilje vzpostavitve nove države. Poleg maščevanja so bile razmere vse prej kot gotove. Dovolj je pomisliti na grško državljansko vojno, ki je potekala vse do leta 1948. Odločitev za fizično likvidacijo je bil tudi pragmatičen ukrep. Grozljiv, a političen. Vendar pa ne moremo enačiti ne samo partizanske borbe, niti revolucije, s temi poboji. Ideja revolucija je bila v preobrazbi produkcije, večji svobodi in enakopravnosti kot so jo bili ljudje deležni pred drugo svetovno vojno. In zaradi tega jo je veliko ljudi podprlo, ne pa zaradi strahu pred terorjem.
Nekateri bi še raje postavili domobransko gibanje na piedestal, vendar se zavedajo, da bi to težko prišlo skozi. Korenine tega gibanja ne segajo v vaške straže, ampak v filonacistične ideje pred drugo svetovno vojno. Leon Rupnik je napisal antisemitski esej v slogu aktualnih nacionalsocialističnih idej. Pa tudi o vlogi Cerkve v podpori fašističnega državnega udara v Španiji bi se dalo kaj napisati. No, nekateri bi radi bili samo žrtve, katerih grehi so samo zmote ali pa še to ne.