Upgrade, ne reset
Za začetek fakt: 317 evrov znaša minimalna plača na Slovaškem, ki jo morate kot nadebudni tuji investitor plačati delavcu, ki bo za vas na tekočen traku sestavljal Samsungove televizorje, Volkswagnovo pločevino ali Secopove kompresorje. Bruto.
V iskanju izgubljene naracije. V začetku tranzicije smo jo imeli – EU. Ker je bil cilj znan, je bilo iskanje soglasja, oblikovanje in potrjevanje politik lažje. Lahko je šlo levo, lahko je šlo desno, a bil je meter, s katerim smo lahko izmerili, kako blizu ali daleč je še do obljubljene dežele. Napredek se je meril v domači red prenesenih direktivah in zaprtih pogajalskih poglavjih. Preprosto, jasno, merljivo. Nepriljubljeni ukrepi so se lahko izvedli, ker so bili zapakirani v žrtvene darove, položene na evropski oltar.
Naracija se je izpela, potrebna bi bila nova, a je na višku mednarodne konjunkture ni nihče prav zares pogrešal ali iskal. Na krilih poceni kreditov, nepremičninskega buma in tajkunskih malverzacij je šlo kar samo do sebe, čeprav nismo vedeli, kam točno ali čemu. Nabuhli, izpraznjeni svetilniški nadomestki so bili do zloma povsem dovolj, četudi so bili preplonkani.
Če je Janez ponujal svetilniško prazno slamo, tudi Burut ni znal ali zmogel ponuditi nič bolj oprijemljivega od impulzivnih floskul o zmagovalcih krize in vlakcih. Zmagovalci – že, a v čem pravzaprav? V dirki proti dnu?
Nacija v iskanju smisla, cilja, zgodbe, tistega unique selling point, ki bi ljudstvo prepričalo, da se je vredno in smiselno tudi za kaj žrtvovati. Razlag, zakaj je Borutovo ne-vodenje države tako zagazilo, ne bo zmanjkalo, a dosti jih je jako partikularnih, vulgarno-psihiatričnih, individualističnih. To ni to. Tako kot Janez, tudi Borut po evropski realizaciji ljudstvu ni znal ponuditi nove zgodbe, novega smisla. Kriza je zato hujša, kot bi nujno morala biti, saj generira kakofonijo iz vseh vetrov pobranih receptov, prerokov, odrešenikov, mesij… Več razumnikov se oglaša, bolj brezumno je vse skupaj.
Ko kura izgubi glavo, lahko še nekaj časa prav poskočno bezlja na okoli…
Države, ki so uspešno izvedle razvojni preskok ali se jim ta obeta, so zelo različne, a nekaj je vsem skupno: v globalnem svetu so znale poiskati svojo edinstveno zgodbo. Irci so našli angleško govoreči davčni pristan za ameriške korporacije, Slovaki očitno gradijo evropsko destinacijo za industrijsko proizvodnjo s poceni delovno silo. Obe zgodbi sta v Sloveniji neponovljivi; preslabo znamo angleško in dražji smo od 317 evrov bruto.
A četudi smo dražji, vse bolj ponujamo izdelke in storitve, ki jih lahko dobiš v Košicah. Predragi, a premalo sofisticirani, da bi upravičili razliko.
V krizni kakofoniji so se kot rešitelji ponudili resetatorji. Make no mistake: reset je zgolj Slovaška 2.0. Čista anti-vizija, brez vsake domišljije, brez presežka in želje po presežkih. Vse ostane isto, le ceneje mora biti; cenejša država in cenejši ljudje. Diskont Slovenija.
Slovenija ne potrebuje reseta, čas je za totalni, vsesplošni upgrade. Ponovno zaganjanje iztrošenega hardwarea, ki smo ga v večini primerov privlekli še iz povojnega industrijskega zagona, ne bo dovolj. Rabimo nov procesor, nov disk, novo grafično, več pomnilnika in večji monitor. Slovenska naracija,”zgodba o uspehu 2.0″ za naslednje desetletje in dlje, je lahko totalni, prav po komunajzarsko kolektivističen, udarniški tehnološki in organizacijski upgrade. Novi izdelki, nove storitve, novi postopki, novi procesi, novi prijemi… Najvišji delež za R&D v Evropi, najvišje število patentov na prebivalca, globalna liberalizacija trga delovne sile za visoko usposobljene kadre, podpiranje razvojnih, visokotehnoloških podjetij in greenfield naložb od spredaj in zadaj, najvišji delež odraslih oseb, vključenih v programe vseživljenjskega učenja,…
Upgrade, ki lahko vsakemu ponudi nekaj: neoliberalcem privatizacijo državnih podjetij, kjer kupnino pretočimo v sklad za tehnološki razvoj, levičarjem radikalno klestenje vojaških izdatkov, če že ne kar ukinitev ministrstva, ki je Ljubici tako ljubo. Država, ki sredi mirne Evrope v kriznem letu poveča izdatke za vojsko, kot je to storila Slovenija, ni normalna. Še manj je mogoče reči, da jo vodi leva vlada. (Pre)dragi zavezniki bodo seveda jezni, a jezni so tudi na irske davke, korejski copy-paste blietzkrieg, japonsko zaprtost… 1,5% odstotka BDP kupi preveč odpadnega vojaškega železja in dovolj R&D. Topovi ali maslo.
Upanja za slovenski presežek je malo. Kot kaže, nam ne uide koalicija premiera, ki bo ponovno ekonomski analfabet, in resetatorjev. Slovenija, država, ki bi lahko… pa očitno ne bo.