Drugi dom
Tudi Švica ni več, kar je bila
| 12. oktober 2007 | Svet | Inki
Matija Grah je pred dvema dnevoma v Delu, v članku z naslovom ‘Črna ovca’ v srcu stare celine, pisal o ksenofobičnem švicarskem predvolilnemu boju. V Bernu so se namreč minulo soboto spopadli protestniki in policija, slednja pa je morala poseči po skrajnih sredstvih (solzivec, vodni topovi), da je razgnala nekaj sto levičarskih aktivistov, ki so skušali preprečiti zborovanje konservativne Švicarske ljudske stranke (SVP). V Švici bodo namreč 21. oktobra parlamentarne volitve, pred katerimi najbolje kaže prav stranki SVP, njen vodja pa je 67- letni pravosodni minister Christoph Blocher.
Grah piše: » SVP se je v tokratni volilni boj podala z izredno agresivno in poudarjeno ksenofobno volilno kampanjo. Sedeminpolmilijonsko Švico je prepredla z volilnimi plakati in letaki, na katerih so tujci oziroma prebivalci brez švicarskega državljanstva upodobljeni kot »črne ovce«, ki se jih je treba znebiti. Slednji sicer sestavljajo petino vsega švicarskega prebivalstva (in četrtino vse delovne sile, op. a.). Njihov sicer sorazmerno velik delež je po drugi strani posledica izredno strogih pogojev za pridobitev državljanstva. Tujci lahko zanj zaprosijo šele po dvanajstih letih stalnega bivanja v Švici. Hkrati z volilnim bojem SVP zbira podpise za ljudsko pobudo, da bi sodišča po prestani kazni lahko izgnala tujce, ki bi se pregrešili zoper švicarske zakone, če pa bi bili mladoletni, bi sodišča lahko izgnala mladoletniki z njihovimi družinami vred. Nevtralna Švica se je v prejšnjem stoletju izognila tako fašizmu in nacizmu kot boljševizmu. Bila je tako pribežališče ali prehodna postaja za mnoge, ki so bežali pred različnimi totalitarizmi. Toda sedanja kampanja SVP je tako nestrpna do tujcev, da je posebni poročevalec ZN za rasizem in ksenofobijo, Senegalčan Doudou Diene na nedavnem zasedanju ZN za človekove pravice v Ženevi, Švico obtožil rasizma«.
Naj še dodam, da je posebno problematično »počezno« enačenje tujcev, kot se izrazi Grah, z kriminalci – z zvodniki ali prostitutkami, razpečevalci mamil, tatovi ali lenuhi.
In kdo je sploh Christoph Blocher? Milijonar, rojen leta 1940, ki je obogatel z nakupom giganta EMS Chemie, podjetja, ki se ukvarja z plastičnimi materiali. Leta 1977 je postal predsednik SVP-ja, potem je bil v osemdesetih zelo aktiven pri agitiranju proti vstopu svoje države v razne mednarodne organizacije, zatem pa je ustanovil lobistično skupino Gibanje za neodvisno in nevtralno Švico. Prav leta 1990 je z agresivno kampanjo in propagando dosegel, da je tri četrt Švicarjev na referendumu glasovalo proti vstopu v OZN. Sčasoma se je njegova stranka prelevila iz neodločne, ruralne in nepomembne politične skupine v kontroverzno nacionalistično stranko, ki svoje glasove nabira s širjenjem strahov in stereotipov v življenja Švicarjev in Švicark. Pri tem je velikokrat izkoriščala možnost prirejanja referendumov v primeru nestrinjanja z vladno politiko, kar dopušča švicarski politični sistem. Blocher se je v parlament preselil leta 2003, lansko jesen pa je dvignil prah z dvema zakonoma: o tujcih in o azilu, ki sta nastala v njegovem resorju.
Tudi o tem je pisal Grah: »Zakona o tujcih in zakon o azilu sta bila ob referendumski udeležbi, ki je bila nekoliko nad običajno (48 odstotkov), sprejeta z več kot dvotretjinsko večino 68 odstotkov glasov. Po pisanju švicarskih medijev je pravosodni in notranji minister Christoph Blocher volivce prepričal s ‘preprosto, pa tudi učinkovito kampanjo o zlorabah’, ki da se dogajajo pri priseljevanju in dodeljevanju azila.
Zakon o tujcih zlasti prizadeva priseljence iz “tretjih držav”, torej tistih, ki niso članice EU oziroma Efte. Iz teh držav se bodo v Švici poslej lahko zaposlili samo še vodstveni in posebej kvalificirani delavci, pa še ti samo takrat, kadar delovnega mesta ne bo mogoče zasesti z delavci iz Švice ali držav EU oziroma Efte. Približno poldrugi milijon tujcev bo moral odslej bolj skrbeti za lastno integracijo v švicarsko družbo, saj bodo oblasti podaljšanje dovoljenja za bivanje lahko pogojevale z uspešno opravljenim jezikovnim tečajem. Še bolj restriktiven je zakon o azilu. Oblasti prošenj za azil sploh ne bodo več obravnavale, če se begunec ne bo mogel izkazati z veljavnim osebnim dokumentom ali si ga priskrbeti v 48 urah. Visoki komisariat OZN za begunce je zapisal, da tako primeri iz sedanjosti kakor iz preteklosti kažejo, kako težko včasih begunci pridobijo osebne dokumente. Begunce, ki se bodo pred vstopom v Švico zadrževali v kateri izmed “varnih” tretjih držav, bodo odslej izgnali nazaj v varno državo. Begunci, katerih prošnja za azil bo zavrnjena in bodo čakali na izgon iz države, ne bodo več upravičeni do socialne pomoči, ampak le do nujne pomoči, zagotovljene v švicarski ustavi, to je do nastanitve in hrane. To velja tudi za posebno prizadete in občutljive begunce, kakor so oboleli, starejši in ženske z otroki«. Oba zakona sta bila s strani humanitarnih organizacij in verskih skupnosti razglašena za neustavna.
Pri tokratni kampanji SVP ne izbira sredstev: jumbo plakati, časopisni oglasi, kratki filmi so polarizirali državo, ki je nekoč slovela po svoji multikulturnosti, njihovo sporočilo pa pravi, da tujci zastrupljajo švicarsko družbo na vseh nivojih.
Seveda ima življenje v »talilnem loncu« svojo specifiko, a zdi se, da Švica samo sledi trendu konservativnih nacionalističnih vlad, ki vladajo ali pa so pred kratkim, po Evropi. Berlusconijeva Italija, Francija, Nizozemska, Danska, Poljska so samo nekatere izmed njih. Evropa je sicer je že od nekdaj cilj priseljevanja, a ob staranju evropskega prebivalstva se počasi kažejo razlike o razumevanju imigracij (predvsem se pojavlja strah pred izgubo narodne identitete), nasprotno kot v ZDA, kjer so priseljenci zelo iskana ‘roba’. Če citiram ameriškega, politično nekorektnega, komika Billa Maherja: »Američani včasih trdijo, da jim priseljenci, predvsem Mehičani, odžirajo službe. A pri tem vedno pozabijo omeniti, da gre za delo, ki ga sami za nič na svetu ne bi opravljali«.
Na eni strani imamo torej EU, ki jo poganja korporativni kapital, ta pa potrebuje prost pretok delovne sile, na drugi pa »islamsko nevarnost« in pritiskanje nezakonitih prebežnikov na južno mejo združene Evrope, skoraj popolno okolje za razvoj nacionalistične politike. In to v času, ko EU briše svoje notranje meje – mi pa smo strpni do drugačnih dokler so vi enaki, ne.
A demoniziranje, getoiziranje, razširitev problemov na cel segment ‘drugih’ namesto osamitve in distanciranja od določenih težav povezanih z imigracijo, samo še zaostruje probleme. Saj ste sami videli, kako je Bush z imperialistično politiko po enajstem septembru poskrbel, da se je islamski fundamentalizem dvignil iz pepela, potem ko je bil že v zatonu in potem, ko istemu radikalizmu cela devetdeseta na Bližnjem Vzhodu ni uspelo zanetiti niti ene islamske revolucije, za kar naj bi si v osnovi prizadeval.
V Švici, kjer bo naslednje leto tudi evropsko nogometno prvenstvo (mimogrede, domača reprezentanca, ki bi lahko bila presenečenje tekmovanja, je pravi primer svicarske multikulturnosti) bo Blocher sicer dobil volitve, a problemi z ‘črnimi ovcami’ bodo ostali.
(Glasov: 2 Povprečje: 3 od 5)
Loading ...
Zato je pa Jelinčič že (skoraj) prehitel Gasparija.
[…] ausländer raus! Poceni ksenofobične politične točke so očitno preveč mikavna stvar, da se je ne bi posluževali politiki tudi v navidez zglednih in urejenih evropskih državah. Zadnji primer je Švica, kjer se je tamkajšnja konzervativna Švicarska ljudska stranka odločila za ksenofobijo brez maske, ki jo odkrito propagira na predvolilnih plakatih. O tem se je v Delu 10. oktobra razpisal Matija Grah, odličen razširjeni povzetek njegovega zapisa pa najdete tudi tule. […]