Tovariši in tovarišice, veselite se, vrag je mrtev!

20. november 2007  

Že če samo občasno pokukate na ta blog, vam je najbrž že jasno, da za avtorja, ki tipka črke pred vami, trenutna vlada ni ravno božji dar. Tako je bilo že od njenega začetka. Mučno je bilo gledati povolilno pijanost zmagovalcev, ki so po 12 letih na 50 let podlage končno prišli na vrsto in se v skladu s tem tudi tako obnašali. Mučno, a ni boljše motivacije za pisanje. Nič me ne spravi hitreje pred računalnik kot biseri nekaterih političnih obrazov. Branko Grims na televiziji? Že tipkam… Na tem mestu je zato še kako primerna zahvala vsem zaslužnim: hvala, brez vas bi bila ta stran precej bolj prazna.

Kot politologu mi politika seveda pomeni več kot večini državljanov, ki običajno višek politične vpletenosti izvršujejo na vsakokratnih volitvah ali pa še takrat ne. Politika je zame tako predmet bolj ali manj resnega preučevanja kot tudi strast. Kjer pa je posredi strast, pa je lepo imeti nekaj, kar nas v nevarnih trenutkih, ko dvomimo nad lastnimi zmožnostmi presoje, uravnoteži, postavi na realna tla. Zaradi tega rad poslušam tiste, ki so v politično dogajanje manj vpleteni, ki cirkus sicer spremljajo, a občasno in manj zavzeto ter sistematično. Tiste, ki so na vsakih volitvah jeziček na tehtnici, ki usmeri rezultat na eno ali drugo stran. Famozne “neodločene volivce”. Ni boljšega političnega barometra, nič ne pokaže jasneje, kam trenutno piha veter javnega razpoloženja.

V kolikor uporabim ta instrument na političnem dogajanju zadnjih dni, lahko zaključim le; tovariši in tovarišice, veselite se, kajti vrag je politično mrtev. Do zdaj preprosto nisem naletel na nikogar, pri katerem bi najnovejši manevri Janeza Janše naleteli na vsaj pogojno podporo, ne glede na to, kaj si dotični sicer misli o medijih, novinarjih, reformah, opoziciji… “Neresno… cirkus… a nas ima za norca?… pa naj odstopi, če mu je tako težko… a zdaj naj mi se pa smili, ali kaj…”

V dnevih po predsedniških volitvah smo bili priča javnemu političnemu samomoru, pri katerem mi ni jasno samo slednje: kdo za vraga je menil, da se takšen manever lahko sploh obrestuje? Kdo bo na naslednjih volitvah sploh še pripravljen zaupati glas politiku, ki grozi, da bo včerajšnjo akcijo ponovil spet in spet, če se mu bo tako zazdelo? Madona, saj reveža še postrani ne bo mogoče več pogledati ne da bi zagrozil z odstopom!

Toda lahko bi bilo povsem drugače. Država je bila v relativno v solidnem stanju, potrebna “finetuninga”, mukotrpnega in na videz dolgočasnega izboljševanja tistih področij, ki so pomembna za vsakdanje življenje državljanov, vendar v senci zgodovinskih projektov (gradnja države, EU, NATO) niso bili deležni primerne pozornosti. Malo krajši sodni zaostanki, manj čakalnih vrst v zdravstvu, boljši rezultati slovenskih šolarjev na mednarodnih primerjavah, boljše (in cenejše) ceste, odzivnejši državni aparat… V ozadju postopnega izboljševanja vsakdana pa tehtni premisleki o daljnosežnejših reformah, v katere bi bil vpleten čim širši krog strokovnjakov in zainteresirane javnosti. Ne konsenz za vsako ceno in odločanje brez konca, a hkrati nobeni skupini dati monopola nad reformami, ostale pa razglasiti za bedake, za katere je boljše, da so tiho.

Če je kaj dobrega prinesla vladavina Janeza Janše, je to zagotovo spoznanje, da je slovenska družba mnogo sodobnejša, zrelejša in kompleksnejša, kot smo si morda mislili. Revolucionarno reformiranje vrat na nos, skozi zid in z odrivanjem pomembnih družbenih akterjev je obsojeno na neuspeh. Trenutna vlada je to pokazala na številnih področjih, od neslavno propadlih reform, kjer so tvorci odrivali sindikate, ekonomiste, ki niso peli po edino pravih in zveličavnih notah, pa razglašali za bedake… do (visokega)šolstva, zdravstva, kulture… Reformni predlogi, zakoni, potegnjeni iz predalov, pripravljeni na skrivaj, brez znanih avtorjev, stran od oči javnosti, stran od tistih, ki jih spremembe neposredno zadevajo, so vedno znova trčili ob silovit upor. Dvomim, da je katera vlada v tako kratkem času pridelala toliko in tako množično podprte peticije in proteste kot sedanja.

Čas vsevednih revolucionarjev, ki vedo kaj je dobro za ljudstvo, je nepreklicno mimo. Kot se počasi izteka čas Janezu Janši, politiku, ki bi lahko a ni zmogel iti preko sebe. Ni večje tragedije kot je politična tragedija.

5 odzivov na “Tovariši in tovarišice, veselite se, vrag je mrtev!”

  1. necenzuriran pravi:

    Jure, pozabil si na dvoje.
    Janša je včeraj s klapo odšel v gostilno, kjer je slavil ZMAGO.
    Ti pa govoriš o njegovem političnem SAMOMORU.

    In drugo: poglej malo na forume, kjer janšisti slavijo.

    Ergo: ni tako samoumevno, da je tip izgubil. :)

    Vse ostalo pa podpišem.

  2. elephish pravi:

    Se mi zdi, da če kdo na njegovi strani zdaj slavi, trpi za hujšo obliko zanikanja. Včerajšnja zaupnica je totalen smack in the face. Ampak, ja, verjamem, da je to težko uvideti, če je svet črno-bel.

  3. Pavle pravi:

    Pa kaj hudiča slavijo janšisti? Zaupnico? Vso to smešenje pred kamerami in dramatiziranje zato, da je demonstriral trdnost koalicije v katero itak noben ni dvomil? Janšisti res ne razlikujejo žalostne farse od dobrega PRja – zato pa bodo pušili.

  4. miki pravi:

    “Novinarji lahko kritizirajo vlado….ne smejo pa blatiti Slovenije “, pravi novodobni Ludvik XIV oziroma Janez Prvi. Torej, državljani, da veste: DRŽAVA SEM JAZ !!!!

  5. kriptoproletarec pravi:

    Kaj pa kritika, ki blati Slovenijo? A to obstaja v Janševemu svetu monad?

Dodaj odgovor