Titova ulica? Takoj!

Mladi Slovenceljni po e-pošti skoraj vsak dan histerično protestirajo proti predlogu, da v Ljubljani dobimo Titovo ulico.

V Mladi Sloveniji nasprotujemo poimenovanju ulic po diktatorju Josipu Brozu Titu, ker je med desetimi najhujšimi množičnimi zločinci na svetu. Na vesti ima 1 milijon pobitih ljudi.

Kar milijon, ha? Med desetimi najhujšimi? A nista zgodovina in statistika ena taka zabavna stvar?!

Javno mnenje pravi, da 60% ljudi to podpira, 40% pa nasprotuje – gre za veliko razdeljenost, nikakor ne moramo govoriti o plebiscitarni odločitvi, ampak o odločitvi, kjer bo majhna večina uresničila svoj interes v nasprotju z željami manjšine.

Hja, če lahko s 60 % izredno “komot” vladaš, pol lahko tudi neko dokaj nepomembno ulico poimenuješ, ali kako?

Z imenovanje ulice po diktatorju in morilci Titu, bi Ljubljana postala prestolnica, ki bi simbolu delitve, simbolu revolucionarnega nasilja, postavila svojevrsten spomenik v obliki ulice. Bili bi črna pika na zemljevidu Evrope. Slovenije bi se s tem vrnila v preteklost in ne bi več imeli predznaka »uspešne mlade države«.

Ah, dejte no ;)

In other news… Janez Winkler za Dnevnikov Objektiv:

Razpravljati po šestdesetih letih je lahko. A takrat so bila čustva drugačna. Vse je bilo preveč živo. Vsi smo nosili vojno še v sebi in tega se ne moreš znebiti z dnem, ko je vojne konec. Kdor preživi tak pokol in se čez štirinajst dni ponovno sreča z domobranci… (premolk) Gotovo bi bilo bolje, če bi namesto devet ali deset tisoč pobili le tisoč tistih, ki so bili pravi klavci. Vendar je to obžalovanje danes zelo lahko izreči, takrat pa takšnega razmišljanja ni bilo.

V NOB smo izgubili 28.000 borcev, če civilnih žrtev sploh ne štejem. Priče smo bili hudim zločinom, ki človeka navdajo s sposobnostjo, da bi potolkel, ne da bi pomislil, petdeset ljudi. Izgubil sem prijatelje in sošolce, ki so jih pobili sodelavci okupatorjev. Teh občutkov se ne da primerjati s sedenjem v fotelju šestdeset let kasneje.

Prišlo je do strašnega obračuna, ki pa ni bil zgolj slovenski obračun. Ne pozabimo, da so tedaj v Franciji pustili umreti od lakote milijon nemških ujetnikov in njihovih družin. Ljudje so za vse to vedeli, zdaj pa se ponovno obnavlja, da bi bil zločin kolaboracije potisnjen v ozadje. To ni spravno dejanje, ampak pranje madeža. Ni ne moralno ne pietetno. Dnevnik.si

Če mene vprašate, sem odločno za Titovo ulico – kot simbolnemu dejanju upora proti popolnemu prevrednotenju zgodovine, zgodovinski amneziji in nagnusnem rajanju moralnih in vojaških poražencev, ki bi vse storili še enkrat.

Smrt fašizmu, svoboda narodu!