The Economist bere Naomi Klein

V času, ki je neoliberalne dogme in recepte osvetlil v njihovi pravi luči, t.j. kot apologijo nebrzdanega kapitalizma, ki si ne pomišlja, če smo le malce tendenciozni v metafori, tudi z ognjem in mečem uveljaviti tistega, kar zapoveduje evangelij deregulacije, liberalizacije in privatizacije, so sedaj na dnevnem redu spreobrnjenja in posipanja s peplom nekdaj gorečih vernikov.

Pri tem lahko pustimo obstrani glasnogovornike lokalnega neoliberalnega krožka, katerega skrajno krilo je Jure Mesarič nedavno posrečeno označil za zanimivo versko skupnost. Religiozna metafora torej ni pretirana. Ampak eno je, ko JP Damijan skuša nespretno pozirati kot prijazni keynesianski striček, drugo pa, ko imaš občutek da je trdnjava (neo)liberalizma, britanski The Economist, podlegel argumentom Naomi Klein.

Slednji so sicer formulirani dokaj ostro, vendar imajo svojo intelektualno podstat v razvojni ekonomiji, tistemu polju politične ekonomije, kjer so dvomi v ortodoksijo in implicitni šovinizem neoklasike ekonomiste, kot so Joseph Stiglitz, Paul Krugman in Dani Rodrik spodbudili k treznejšemu premislek posledic globalizacijskih procesov.

Ena izmed bolj škandaloznih ugotovitev Kleinove je, da neoliberalni revoluciji ne sledi nujno demokratična revolucija (ali obratno), preprosto zato, ker se da večino neoliberalnih receptov lažje in učinkoviteje uveljaviti z dekretom kot pa skozi demokratični proces. Medtem ko neoliberalci mahajo s Capitalism and Freedom, kjer papež neoliberalizma Milton Friedman posreduje veselo oznanilo poroke med politično in ekonomsko svobodo, Kleinova prešteva žrtve morilskih južnoameriških avtokratov in hunt, katerim je čikaški veliki mojster svetoval pri razprodaji državnega premoženja ter deregulaciji in liberalizaciji trgov, od finančnega do trga dela.

Primera Indije in Kitajske, ki ju v zadnji številki analizira The Economist, sta lepa ilustracija logike, ki pravi, da je gospodarsko šok terapijo mnogo lažje uvesti v avtokratskem režimu, ki lahko državljane učinovito izključi iz procesa odločanja, kot pa v demokraciji, kjer mora ambiciozni neoliberalec upoštevati vrsto bolj ali manj vplivnih interesnih skupin. The Economist ob dejstvu, da Kitajska raste hitreje od Indije, čeprav je slednja država z dolgo zgodovino demokracije, razočarano zapiše:

It used to be a platitude of Western—and Marxist—analysis of China that wrenching economic change would demand political reform. Yet China’s economy boomed with little sign of any serious political liberalisation to match the economic free-for-all. The cliché fell into disuse. Indeed, many, even in democratic bastions such as India, began to fall for the Chinese Communist Party’s argument that dictatorship was good for growth, whereas Indian democracy was a luxury paid for by the poor, in the indefinite extension of their poverty.Vir.

Tako Kitajska in Indija sta stopili na pot (neo)liberalnih reform, doziranih previdno, a vendar v kitajskem primeru uveljavljenih bolj brutalno in, kakor kažejo podatki o gospodarski rasti, dosti bolj produktivno. Neoliberalni ukrepi so namreč v Indiji problem političnega procesa, na Kitajskem pa problem obvladovanja množic. V 90ih je kitajski režim dal v peto prestavo:

Two of the most far-reaching reforms of the past 30 years—the dismantling of tens of thousands of state-owned enterprises (SOEs) and the privatisation of urban housing—did not take off until the late 1990s. In the case of enterprise closures, massive suffering (and not a little protest) was involved as millions were left unemployed.

In the late 1990s around 30m workers were laid off as a result of SOE reform. China Labour Bulletin, an NGO based in Hong Kong, said in a September report that millions of these workers were left barely able to support their families, thanks to widespread corruption and a lack of clear policy guidelines.

Brez sindikatov (razen partijskih) in demokracije se delavcem povsod godi isto, od Čila do Kitajske. Njihove pravice in interese povozi s strani države sponzoriran (toleriran, preferiran) kapital, pa naj bo za krmilom komunistična partija ali novodobni fašist. V obeh primerih ljudstvo počasi bogati, gospodarska rast je impresivna in kakor v posmeh demokracijam z vsemi njihovimi sindikati, socialno državo, levičarji in drugimi nebodigatreba kritiki. Ampak najbolj pa bogati gospodarsko-politična (za časa Busha v ZDA nisi točno vedel katera je katera) elita in razkorak med revnimi in bogatimi se povečuje:

Brakes began to be applied in 2004 after Larry Lang, a Hong Kong-based scholar and popular TV commentator in China, drew attention to asset-stripping during management buy-outs of SOEs, then a common form of privatisation. This struck a chord with many Chinese, who felt that factory bosses (officials, in effect) were getting fabulously rich as a result of such buy-outs, while workers were getting next to nothing. Vir.

In tako bi lahko govorili tudi v Sloveniji, knede? Zgleda torej, da obstaja nekakšen trade-off med demokracijo in neoliberalnimi ambicijami. S tem, ko nekdanji verniki zapovedi svojega papeža jemljejo vse bolj z rezervo, se končno odpira tudi prostor za debato o tem, kaj so prednosti in slabosti različnih razvojnih modelov. Predvsem pa postaja v današnjem času neoliberalni model samo eden izmed mnogih, kar gre z roko v roki s širšo diskreditacijo tržnega fundamentalizma kot takega.