Telekom: Prodajalci megle

Jože P. Damijan je nedavno v zvezi s privatizacijo Telekoma Slovenije zapisal naslednje:

Tuj strateški kupec bi prinesel nove in posodobljene storitve, pa še domača regulatorja Apek in UVK bi mu bolj gledala pod prste. Vir.

Zakaj dr. Damijan krošnjari s takšnimi brezprizivnimi trditvami? Izkušnje kažejo, da prodaja strateškemu kupcu ne vodi nujno do učinkov, ki jih reklamira v svojem komentarju. Ravno nasprotno. Če strateški kupec vstopi na trg, kjer nove storitve niso najboljši, najcenejši način za doseganje dobičkov, se to ne bo zgodilo.

Delovanje Deutsche Telekoma na Hrvaškem je dober primer zato, kako škodljiva je lahko prodaja javnega monopola zasebnemu podjetju. Regulator lahko skozi prste gleda tudi strateškemu kupcu, takšna je hrvaška lekcija. Le kaj je dr. Damijana napeljalo na sklep, da bi bilo v slovenskem primeru drugače? Primerov gledanja skozi prste je v EU malo morje. Zgornja trditev dr. Damijana je tako preveč kategorična, da bi jo lahko jemali resno. Zopet so dejstva tista, ki naj se prilagodijo teoriji – drugače toliko slabše za dejstva.

Nadalje:

S proračunskega vidika je bila neprodaja Telekoma na tem razpisu definitivno velika izguba. Če bi Telekom prodali po ponujeni ceni 400 evrov za delnico (za četrtino več od borzne cene), bi država dobila v proračun dobrih 500 milijonov evrov več.

S tem se strinjam. Čudi me le, da je bil dr. Damijan ob prodaji NKBM trdno v prvih bojnih vrstah, ko je bilo treba osmešiti tiste, ki so trdili, da je bil delež NKBM prodan prepoceni. Nikjer nisem zasledil, da bi dr. Damijan v silni skrbi za dobrobit proračuna računal, koliko več bi lahko država iztržila za delnice, glede na to, da je bilo povpraševanje po njih petkrat večje od ponudbe. Ampak dr. Damijan je tiste dni vzklikal “Janša, prodaj vse” in ga je iztržek privatizacije kaj malo brigal. Važno je bilo le to, da se je prodajalo.

Dr. Damijanu zavidam njegovo gotovost v samoumevnem prepričanju v dobrobiti privatizacije. Vendar pa Telekom slovenskega trga telekomunikacij ne drži v kameni dobi, uporabniki so lahko razmeroma zadovoljni. Poglejmo samo nekaj podatkov:

-> mobilni klici: med 49 evropskimi mobilnimi operaterji je Telekomov Mobitel cenejši od 28ih.

-> fiksni klici: cene notranjih fiksnih klicev med najcenejšimi v EU

-> fiksni mednarodni klici: cene v Sloveniji so pod povprečjem EU

-> mesečne cene telekomunikacijskih storitev za posameznike in podjetja daleč pod povprečjem EU

-> v številu širokopasovnih povezav na 100 prebivalcev Slovenija vodi pred vsemi novimi članicami EU, razen Estonijo

-> cene najemov razvezane lokalne zanke in shared access za konkurenčne ponudnike so v povprečju EU

Če se prav spomnim, je dr. Damijan še pred nekaj dnevi zapisal, da se Telekomu ne bo pustil odirati. Zgornji podatki Evropske komisije kažejo, da se mu to ne dogaja oz. se mu to ne bi zgodilo, če bi kot ponudnika storitev izbral Telekom.

Z dr. Damijanom se v marsičem strinjam, posebej ko predlaga regulativne ukrepe po britanskem vzoru. Ampak veselilo bi me, če bi se osvobodil dogmatizma, ki ga sili v postavljanje kategoričnih trditev, ne glede na širok diapazon možnih rešitev, ki so na mizi v vsakem trenutku. Ali bi bil nek Skipti res primeren strateški partner Telekomu, podjetju, ki ga ne more kupiti drugače kot s Telekomovim denarjem? Ali bi se uprava konzorcija Bain Capital etc. preko LBOja močno zadolženega Telekoma res ukvarjala z uvajanjem novih storitev za nižjo ceno, ali bi raje nabijala cene in odpuščala delavce? Kakor hitro o privatizaciji prenehamo razmišljati na počez, postane to vprašanje mnogo večplastnejše, kot se zdi sprva in kot ga prikaže dr. Damijan.