Drugi dom
Telekom naš vsakdanji
| 4. March 2008 | | Jure
Tole bo nujno izpadlo kot zagovarjanje “hudiča”, saj je bolj razširjena (in razumljiva) drugačna drža; udrihanje nad državnim in nesposobnim podjetjem, ki vleče denar iz žepov uporabnikov, ponuja pa slabe storitve. Takšen pogled se je skozi leta - mnogokrat upravičeno - tako zasidral, da nam morda otežuje pogled na realnost, ki je pred nami danes. V časih, ko se odločamo o usodi našega “nacionalnega” operaterja, zna biti to škodljivo.
Da, konkurenca zna ponuditi cenejše storitve. Ne bom vrtal skozi cenike in primerjal pakete ter lovil par evrov razlike*. In, o moj bog, SiOL-ova podpora je pogosto vic, ki ste ga slišali že stokrat, ponavadi povezan z resetiranjem ruterja. In, seveda, alternativni ponudniki imajo čez Telekom zvrhan kup pritožb, od tega jih večina verjetno drži (ne, Vege ni med njimi).
A po drugi strani… so storitve in cene za končne uporabnike, ki so na voljo pri Telekomu (ali njegovi konkurenci), evropsko povsem primerljive, podpora pa vsaj povprečna. Nobenih zgodbic vrste AOL, kjer se pri odpovedi naročnine zapletete v kafkovske mreže birokracije (za spremembo zasebnega podjetja), nobenega Comcastovega “uravnavanja” prometa v omrežjih P2P, nobenih “sladkosti” AT&T-jevega vrhunskega mobilnega omrežja vrste EDGE, nobenega zmanjševanja vlaganj, odpuščanja delavcev in zviševanja cen tipa Hrvatski Telekom…
Lahko bi bilo boljše, a solidno še ni katastrofa, ki bi zahtevala ukrepanje skozi zid, naj se zgodi karkoli, samo da je že konec…
Kar se mi zdi pomembno poudariti je, da do boljših storitev ni kratkih poti. Da, boljša regulacija trga je nujna, a to bo trajalo vsaj še nekaj brc iz Bruslja, ne glede na vse ostalo, zlasti privatizacijo. Zagovorniki slednje obljubljajo nižje cene, boljše storitve, naprednejše tehnologije**… Telekomunikacijsko nirvano. Prodajmo in puf… nevidna roka trga vam bo do vrat napeljala najmanj optično omrežje. V teoriji je vse lepo in preprosto; zasebno podjetje je učinkovitejše, država pa bo - ker Telekom ne bo več njena last - prej poskrbela za konkurenčne razmere. Seveda ne gre za nič drugega kot propagandi konstrukt, ki od nas zahteva, da se delamo slepi in gluhi ob izkušnjah iz drugih držav, kjer lahko hitro najdemo:
- telekomunikacijsko podjetje, v velikem delu v državni lasti, ki je pogosto poskusni zajček za najnovejše telekomunikacijske tehnologije, same države pa prav na samem vrhu telekomunikacijske razvitosti.
- telekomunikacijsko podjetje, ki je po privatizaciji znižalo (!) vlaganja, prenos ključnih funkcij pa je šel tako daleč, da so celo reklame iz centrale. Malo so še podražili storitve in zagotovili, da država po kriterijih, kot je razširjenost širokopasovnega interneta, zelo zaostaja tudi za povsem primerljivimi.
- državo, ki nikoli ni imela “nacionalnega operaterja”, ki je kapitalistični svetilnik z množico zasebnih telekomunikacijskih podjetij, ki danes začudeno ugotavlja, zakaj za vraga so jo v zadnjih letih po levi in po desni prehitele vse mogoče države, tudi mnogo revnejše.
Saj res; se še spomnite gneva tržnih fanatikov nad odločitvijo EU, da uzakoni samo en standard mobilne telefonije druge generacije? Naj trg odloči, kaj je boljše! Bodo že uporabniki znali presoditi, kar jim najbolj ustreza! Kaj se spet gredo bruseljski birokrati, naj raje predpisujejo dovoljeno velikost banan! Danes, ko je že nekaj let jasno, da je GSM (bil) globalni zmagovalec, ki je na razvoj industrije deloval pozitivno, so glede tega tiho.
A dogmatizem živi naprej, le tarča je drugačna.
* To sem že storil in v bajto za 50 evrov mesečno napeljal TV, VoIP in širokopasovni internet z zmogljivostjo, ki je nadpovprečna za evropske razmere, za povprečne ameriške pa lahko zbuja samo skomine. Ne, ni Telekom 
**Ob tem se vedno vprašam, kaj avtorji ob ADSL-u, VDSL-u, optiki, SDPA, HSUP…VoIP-u, IP TV… še pričakujejo. Nekaj takega?
(Glasov: 1 Povprečje: 1 od 5)
Loading ...
“realnost, ki je pred nami danes” - Ne vem, na katero realnost ti misliš, jaz vem za primer iz prejšnjega tedna, ko Telekom mirno zatrdi, da razvezani dostop “tehnično ni možen” (za T-2), na isti lokaciji, kjer je to že bilo možno. A ker se je stanovalec vmes zamenjal, Telekom upa na neobveščenega interesenta, ki se bo potem raje odločil za Siol. Avtorji teh apologij za to bando (na splošno, ne leti na tvoje prispevke) bi se morali krepko zamisliti nad sabo. Oziroma, v kolikor so imeli srečo in so prišli skozi brez opravka z bando, naj imajo vsaj toliko dobrega okusa, da ne pametujejo vsepovprek.
Tudi sam sem slišal za primer, ko naenkrat na isti lokaciji priključek na T-2 ni bil več možen. Tega je očitno kar nekaj. A to so vprašanja učinkovitosti regulacije, o čemer pa zgoraj niti ni bilo govora. Je verjetno boljša kot nekdaj (že zaradi EU), ni pa še to to, se strinjam.
Ker je nekako bil point zgornjega zapisa, je to, da ne gre pričakovati odrešitve od preprostih rešitev; samo prodajmo in hokus pokus T-2 priklopi bodo leteli kot po tekočem traku. Ne bodo.
Če si proti tej prodaji potem je potrebno posredovati kakšen dokaz, da bo zdaj, ko se ni prodalo, kaj bolje. To avtorju tega prispevka seveda ni uspelo. Seveda so izkušnje iz drugih držav slabe, toda to ne more biti razlog za ohranjanje takšnega stanja kot je sedaj. Prodaja sploh ni zaradi cen in/ali storitev. Prodajaj je (tudi) zaradi tega, ker je vsaj zadnji 2 leti očitno, da država ni dovolj fleksibilni gospodar.
Mitja, Jure je lepo napisal, zakaj je proti takšni prodaji. Ker ni bila zaradi cen in storitev. Če bi bila, potem bi država najprej poskrbela za konkurenčni telekomunikacijski trg (da bi preprečila prenos javnega na zasebni “monopol”) ter iskala močnega strateškega partnerja. Tvoje želje, da Jure dokaže, da je sedanje stanje boljše od nekega hipotetičnega stanja v prihodnosti, ko bi bil hipotetično obrzdani Telekom prodan hipotetično močnemu strateškemu partnerju, žal ni mogoče izpolniti. Izkušnje drugih držav kažejo, da so posledice privatizacije raznolike, in da se je ni mogoče iti na horuk, kakor to priporočajo v teorijo zagledani mladoekonomisti.