DRUGI DOM

Psihološko udobje janšizma

Ko tudi ne-režimski MMC RTV z debelimi črkami zapiše, da je SDS tisti dokument pridelala iz treh različnih, je vendarle mogoče ugotoviti, da se je Janez z zadnjim polikantskim desantom vseeno ustrelil v nogo. Ni prvič, zato poznamo tudi posledice; na javnomnenjskih rejtingih SDS-a se ne bo veliko poznalo. Janeza bi lahko dobili v trezorju Banke Slovenije, pa bi večino tistih, ki ga tako zvesto podpirajo, zlahka pomiril, da se je samo sprehajal po Slovenski, zlobna udbomafija pa je hopa-cupa prestavila državno zakladnico.

A ti niti niso pomembni, saj lahko prav tako rečemo nekaj pomembnejšega; da je Janez še vedno nesposoben na svoj mlin preliti precejšnje nezadovoljstvo z delom aktualne vlade med najpomembnejšimi volivci, tistimi, ki se lahko nagnejo na to ali ono stran. In tukaj gre iskati bistvo zadnjega Janezovega debakla. Ti so po zadnji avanturi še manj na dosegu.

A pravzaprav nisem želel o tem, ampak o skoraj 35.000 znakih teksta, s katerim je Janez odgovoril na očitke o ponarejanju. Odgovor, ki ni odgovor, je le poskus, da se z inflatornim štepanjem znakov skrije slon v dnevni sobi.

A tudi o tem nisem želel, saj je pri tem besedilu bolj zanimivo nekaj drugega: totalnost janšistične razlage sveta. 35K je veliko, a hkrati malo, če ugotovimo, da Janez Janša prek tega svojim privržencem ponudi zaključeno, ultimativno razlago sveta za zadnjih najmanj 30 let. Določene in obdelane so sile zla – na lokalni in svetovni ravni – in good guys. Janez opisuje leto 1979, že v naslednjem stavku skoči na 2011, se za ustavi v Velikovcu, odpotuje v Egipt,… arhivi, mediji, Autocommerce, Udba, Kučan, Nato, EU, Drnovšek, SLS, Mubarak, Depala vas, Berlin…

Tako celovitega in zaključenega ogrodja, frameworka, razlage sveta, ki je seveda popolnoma črno-bela, ni zmožna svojim privržencem ponuditi nobena druga politična stranka. Pogled je totalen, nič več ni prav zares potrebno za razumevanje. “Oča”  so v enem zamahu pojasnili in osmislili 30 let slovenske zgodovine z izbranimi svetovnimi poglavji.

Levičarji si pogosto razbijajo glavo, kako lahko tudi ljudje, ki niso ravno intelektualno retardirani, s takim veseljem že 20 let podpirajo politika, ki je v najboljšem primeru polgrošni politikant, v slabših pa še marsikaj drugega. Odgovor se skriva ravno v psihološkem udobju totalnosti janšističnega pogleda in razlage sveta; “Oča”, pater familias, obkrožen z bojevitimi vojščaki tipa Grims ali pohlevnimi oportunisti ala Žiga Turk, vedno znova da gotovost v svetu, ki je sicer vse prej kot gotov, jasen, moralno enoznačen in črno-bel. In za slabiče ni nič vrednejšega kot gotovost…

To so pripravljeni plačati tako s Patriami kot patrio.

Kandidati SDS za ljubljanske mestne svetnike naj bi v mesto prinesli svežino

se glasi naslov Dnevnikovega članka, fotografija pa kaže Mateja, Kukovičevo in Turka.

Lepo; minister, ki je “izgubljal” ključne depeše v preiskavi Patria, Korošica, ki se v prestolnici verjetno redno izgubi, in oportunistični eks razvojni minister, pisec leporečnih vizij, katerih edina dodana vrednost je v reciklaži papirja, na katerem so bile nebuloze natisnjene.

Ladies and gentlemen, we have a dream team!

Oportunistična turkovščina

Simbioza dela politike in dela novinarstva ima namreč največ zaslug, da je stanje takšno, kakršno je. Turkov časopis

Je pripomnil politikant, ki je bil pri medijski politiki kot tiho kot miška, ko je Največji Janez po karantanskih knezih haral po Delu & ostalih. Tisti politikant, ki je v istem času z ministrske pozicije blejal o svetli razvojni prihodnosti. In on danes pametuje…

Le kje je bil 2004 – 2008?

Karl Rove bi bil ponosen.

P.S. Prvotno “rit” iz naslova sem naknadno izpustil. Osebno so mi ritke kar všeč, a zavoljo potencialnih tožb sem raje zamenjal s “turkovščino”. Seveda med Žigo Turkom in ritmi ni nobene podobnosti.

Žiga Turk: Zakaj na Poljskem niso imeli recesije

Stali in obstali so kot neoliberalici.

Ob branju zapisa Zakaj na Poljskem niso imeli recesije? sem se ponovno spomnil, zakaj sem na Žigo Turka alergičen približno enako kot na druge apologete janšizma na Slovenskem. Ideološko preobloženo in sila lahkotno govoričenje za vsakokratne politične potrebe stranke.

Ker sem trenutno zaradi prehlada raje v postelji kot pred računalnikom, bo razlaga, zakaj je Poljska drugačna od drugih vzhodnoevropskih držav, tudi od pridnih baltskih neoliberalnih učenk, krajša, kot bi bila sicer. Poljska ima s s skoraj 40 milijoni prebivalcev edina med novimi članicami EU resne omembe vreden domači trg in je precej manj odvisna od izvoza (primerjalno manj tudi s podobno velikimi državami). Na začetku lanskega leta so občutno depreciirali svojo valuto (drseči tečaj, ki je neoliberalcem “tako” ljub) in s tem še dodatno zavrli uvoz ter dali nekaj pomoči izvozu.  V krizo so stopili brez nevzdržne zadolženosti prebivalstva in podjetij, pa tudi brez tajkunskih kreditov in pregretega gradbenega sektorja. Kombinacija depreciacije, rekordno nizkih obresti in fiskalnega spodbujanja domače potrošnje (vključno z državnimi, sila neoliberalnimi infrastrukturnimi projekti) jim je omogočila, da so lansko leto zabeležili gospodarsko rast. In kaj so bili motorji rasti? Gradbeništvo (poceni denar + državni projekti) in finančni sektor (posojanje poceni denarja).

No, nič ni zastonj. Javnofinančni primanjkljaj je lani dosegel 6,5 odstotka, letos bo še višji in tudi Poljsko čakajo boleči ukrepi za njegovo zniževanje. Javni dolg se približuje 60% BDP-ja. Nezaposlenost je tam okoli 10% in raste (sredi letošnjega leta naj bi dosegla 12%), javna poraba dosega izjemno neoliberalnih 47% BDP-ja.

Kljub temu, da se lahko reče, da so jo Poljaki odnesli relativno dobro (bo pa izhodna strategija nedvomno sila boleča) in da je slovensko spopadanje s krizo vse prej kot optimalno, je vsakomur, ki vsaj malo pogleda na dogajanje, kaj hitro jasno, da je njihov recept za Slovenijo koristen približno toliko kot Turkovo flancanje (in ministrovanje): bore malo.

Desnica našla recept “rekomunizacije”, II

Najboljši odziv na Turkovo izganjanje hudiča rekomunizacije. Tovariš Pengovsky:

However, despite everything that had happened neoliberalists, proponents of a free, privatised and ultimately unchecked economy (the market will take care of it) decide to ignore the fact that it was a free, privatised and ultimately unchecked economy which crushed many a people’s dream of “life, liberty and pursuit of happiness”. The market did not take care of it, rather it took care of those who had a lot to being with. And yet, neoliberalists would address the failures of their approach to economy with – more neoliberalism, not realising (or not willing to realise) that the crisis of today is different from all other post WWII crises because it is global and this time around even capital has no place to hide. So, what we are faced with today is a massively different array of problems which – were they attempted to be solved by neoliberalist means – would quite probably quickly lead into another meltdown, followed even more quickly by yet another, in a sort continuous “W”, only with pick-up periods becoming ever shorter and ever weaker, until the whole thing crashed forever, firmly putting neoliberalism where its evil twin brother communism rests in peace. Solving new problems by old methods leads to disaster. The Spectre of Communism (You Call THIS An Exit Plan?!)