Združene države Amerike: Yes we Kant
Tekst Karmen Šterk, ki so ga v Sobotni prilogi Dela zavrnili. Zakaj? Odgovorite si sami.
……..
Idealna propaganda, ki je videti, kot da je ni – Ves motivacijski potencial sintagme Yes We Can je v besedici Yes, ki je ustvarila vtis, da nekje obstajajo mračne sile moči, ki nam bodo s kapitalom ali s prevaro (spet) vzele prav tisto, kar nas konstituira kot Američane
Kaj sploh še reči o predsedniških volitvah v Ameriki, kje še najti razloge za navdušeno množično udeležbo in prepričljivo izvolitev Obame? Gre res vse pripisati zgrešeni Bushevi (zunanji) politiki, kolapsu nepremičninskega sektorja, krizi na svetovnih finančnih trgih, klimatskim spremembam, obljubi radikalno drugačne administracije, preporodu ameriških civilnih gibanj proti diskriminaciji, vzponu »nove« Amerike, ki stoji na ramenih velikanov, kot so Abraham Lincoln, Martin Luther King, John Kennedy in Rosa Parks? Kako se še da pojasniti, kaj se je zgodilo »deželi svobodnih in domovini hrabrih« in kakšni so morebiti še razlogi za to, sploh pa iz perspektive nekoga, ki, kot jaz, ne loči med Dow Jonesom in Donom Johnsonom ter o Sarah Palin ve le to, da je z Aljaske. Kot povprečen Američan, bi se lahko reklo. Pa poglejmo skozi oči tega povprečnega Američana, ki je demokratično in svobodno volil Baracka Obamo.
Ko je nemški filozof Immanuel Kant formuliral idejo svobodnega posameznika, jo je umestil v razsežnosti med moralnim imperativom v nas in zvezdnatim nebom nad nami. Edino avtentično svobodno dejanje je tisto, pravi Kant, ki je storjeno iz zakona dolžnosti in samo zaradi dolžnosti; moreš, ker moraš, du kannst, denn du sollst! Dejanje (z)moreš storiti, ker moraš, ker ne moreš, da ne bi. Svojo moralno dolžnost torej storimo ne zaradi dobrobiti ali blagostanja, ki bi ga ta poteza ustvarila, ampak je edini dobiček to, da ubežimo krivdi, ki bi nastopila, kolikor je ne bi. Ta dobiček je seveda le stranski učinek, »kolateralna škoda«, izgovor, ne pa motiv. Nameni, motivi in učinki, kakor koli dobri naj že so, kompromitirajo zakon dolžnosti in ga iz cilja na sebi naredijo za instrument doseganja ciljev. Samo posameznik, ki se prek podrejanja zakonu dolžnosti odreče mučnim premlevanjem o tem, kaj mora storiti, ali to sploh more in kakšne bodo potem posledice tega dejanja, je svoboden posameznik. Tako Kant.
Moraš, ker moreš
Potrošniška etika sodobne postindustrijske Amerike pa, kot ugotavlja Slavoj Žižek, posamezniku nalaga ravno obraten zakon dolžnosti – moraš, ker moreš. Tudi svoboda se poraja v inverznem razmerju; tokrat je zvezdnato nebo v nas in moralni imperativ nad nami. V današnji družbi imamo opravka z imaginarijem neskončnih možnosti; vse je mogoče, posameznik lahko iz svojega življenja naredi kar koli si želi in ne politika ne država ne biologija ali religija mu v njegovi samorealizaciji ne smejo biti napoti. Vse, kar je nekoč lahko bila opora osebne identitete – barva kože, spol, pripadnost nekemu narodu ali družbenemu razredu, politično ali versko prepričanje –, je začelo najprej delovati kot ovira in nato kot izziv, ki ga je treba premagati, ki ga je človek v osmišljanju svojega življenja, v svojem »osebnostnem razvoju«, dolžan premagati. Ne pustimo se več zapeljati starim kriterijem, konec je velikih zgodb in hegemonskih ideologij, ki so definirale in omejevale posameznikovo izbiro, v nas je zvezdnato nebo, ki smo ga dolžni vedno znova odkrivati in nato izživeti. Edino, kar je nad nami, je moralni imperativ »civiliziranega« načina tolerance, ki represivno veleva, da se »osebnostno razvijamo« tako, da pri tem ne motimo »osebnostnega razvoja« drugega, njegovih neskončnih možnosti. Da (z)moremo vse, je postala naša obveznost, naš imperativ dolžnosti.
Imaginarij izbire
V jedru potrošniške etike torej stoji predstava o posamezniku, ki je sam svoj človek, self-made man, ki ne mari za stare vrednote in avtoritete, do njih celo ohranja skrajno cinično, partikularno pozicijo, zvestobo prisega samo sebi, saj naj bi se vse druge oblike čustvene, intelektualne ali socialne navezanosti neizbežno končale z izdajo, razočaranjem in bolečino. Tako tudi ne more računati na te institucije v zagotavljanju svoje subjektivnosti, potrjevanju svoje identitete. Edini porok posameznikove identitete postane občutek avtentičnosti, občutek, da smo se realizirali v neponovljiv in neprecenljiv original, da smo do vsega uspeli obdržati varno distanco. Izbira med Clintonovo in McCainom bi bila samo izbira med dvema oblikama establishmenta, med dvema hegemonskima ideologijama, kjer je v bistvu vseeno, kaj izberemo, in kjer je zato svoboda izbire nična, možnost avtentičnega dejanja pa odsotna. Z nastopom razlike med McCainom in Obamo pa se je predsedniška tekma prelevila v imaginarij izbire med hegemonsko idejo in svobodnim, avtentičnim, angažiranim dejanjem. Prvi trik volitev je bil v tem pozicioniranju samega obstoja možnosti izbire, da tokrat pa RES imamo izbiro, da RES obstaja razlika med kandidatoma, kar je omogočilo vznik ideje o resnični svobodi izbire, ki je na manifestni ravni oživela kot naracija o zgodovinski prelomnosti trenutka. Kritiki sodobnih postideoloških interpelacijskih praks (kot na primer Sara Ahmed) jasno ponazarjajo, kako se današnji posameznik prepozna v klicu ideologije le, če je ta zakrinkana kot antihegemonska praksa, kot individualistični, avtentični in angažirani nastop zoper ideologijo, ki naj bi bila hegemonska. Da smo osvobojeni ideologij, kar je jedro naše identitete, lahko dokažemo le z dejanjem, ki se kaže kot neideološko dejanje. Prvi trik volitev je bil torej v tem, da so bile volitve prikazane kot izbira med ideologijo in svobodo.
Interpelirano občestvo
Drugi trik volitev je bil v prikazovanju boja med ideologijo in svobodo kot vselej že izgubljenega boja, ki se ga torej niti ne splača boriti. Nemogoče je premagati diskriminatorne prakse rasnih predsodkov, velike korporacije in njihov kapital, pretkane in skorumpirane politike. Obama je svoje govore na vsaki prelomnici najprej svoje tekme za demokratsko nominacijo in potem za mesto predsednika začenjal z: »Rekli so nam, da nikoli ne bomo … pravijo, da je bilo nemogoče …« »Ampak,« je v takšni ali drugačni obliki sledilo nadaljevanje, »to je vendar Amerika, v Ameriki je vse mogoče,« in kako že pravi zakon dolžnosti: če moreš, potem moraš, you can, so you must! Parola demokratov ni bila preprosto We can, ampak Yes we can, ki je sintagma, smiselna le kot replika na predhodni You can’t. Ves motivacijski potencial sintagme je v besedici Yes, ki je ustvarila vtis, da nekje obstajajo mračne sile moči, ki nam bodo s kapitalom ali s prevaro (spet) vzele prav tisto, kar nas konstituira kot Američane. Yes we can množico interpelira v občestvo iz svoje mitologije, v ljudstvo, ki živi v deželi neskončnih možnosti in si ne pusti vzeti brezmejne svobode. »Biti vreden imena svoje domovine,« tako povprečen Američan, »lahko dosežem le s tem, da dokažem, da je pri nas res vse možno.« Koliko svobode preostane posamezniku, ki se lahko prepozna kot svoboden le v dejanju, ki ga mora storiti, ker more?
Kant bi se ob taki inverziji njegovega imperativa še sam obrnil v grobu, bi pa Edward Bernays zato toliko bolj mirno spal naprej. Bernays je bil tisti Freudov ameriški nečak, ki je pred skoraj 100 leti izumil termin »odnosi z javnostjo« kot evfemizem za (politično) propagando. Dejstvo, da se je iz njegovih knjig učil sam Goebbels, pove veliko. Bernays je ugotovil, da demokratično in svobodno izražanje ljudstva deluje samo v primeru, če je regulirano na način, da ljudstvo le ohranja iluzijo o tem, da je svobodno in demokratično. Začetne vrstice njegove »potlačene« knjige Propaganda iz leta 1928 pravijo takole: »Zavestno in inteligentno manipuliranje z organiziranimi navadami in mnenji množic je pomemben element demokratične družbe. Tisti, ki upravljajo s tem nevidnim družbenim mehanizmom, so nevidna oblast, ki čisto zares vlada naši državi. Vladajo nam ljudje, za katere še nikoli nismo slišali in ki izoblikujejo naša stališča, vodijo naše razmišljanje, določajo naše interese. To je logična posledica načina, na katerega je organizirana naša demokratična družb« (str. 9). Kar ga vodi v neizbežen sklep: »Ni več resnega sociologa, ki bi še verjel, da glas ljudstva izraža kakšno posebno modro ali vzvišeno idejo. Glas ljudstva izraža voljo ljudstva, to pa določajo skupninski vodje, ki jim ljudstvo verjame in tisti ljudje, ki se spoznajo na manipulacijo z javnim mnenjem. Voljo ljudstva sestavljajo predsodki, simboli, klišeji in slogani, ki jim jih posredujejo vodje« (str. 92).
Idealna propaganda, ki je videti, kot da je ni
In tretji trik zadnjih predsedniških volitev? Uspele so se predstaviti kot volitve brez trikov. Bernaysova idealna propaganda je videti, kot da je ni, kot da ne trži nekega produkta ampak ljudem samo omogoča, da si z nakupom uresničijo svojo željo. Trik vseh trikov, ki je zakamufliral vse trike teh volitev, je ta, da marketinški odnosi z javnostjo niso delovali kot evidentna manipulacija in varanje ljudstva, ampak so ljudstvu samo omogočili, da prevara samo sebe. Najslabša lekcija, ki jo lahko potegnemo iz vsega tega, bi bila, da za vse to zdaj krivimo propagando, saj, spet z Bernaysovimi besedami: »Pogosto naletimo na kritiko, da propaganda iz predsednika Združenih držav dela tako pomemben lik, da ga začnejo častiti kot heroja, da ne rečemo kar kot božanstvo. S to kritiko se lahko celo strinjam, ampak kako preprečiti takšno stanje stvari, ki zelo natančno odraža želje nekega dela javnosti? Američani slutijo, kakšno moč ima izvršilna oblast in če javnost teži k temu, da se iz predsednika ustvarja herojski simbol te moči, za to ne gre kriviti propagande, temveč je razloge treba iskati v sami naravi Američanov« (str. 109).
Na koncu bi si lahko celo drznili postaviti tezo, da je ravno izvolitev Obame najboljše zagotovilo, da se v Ameriki ni in ne bo nič spremenilo. Imaginarij povprečnega Američana ni zdaj nič manj črno-bel, samo nekaj tistega, kar je bilo prej navzven belo, je zdaj navzven črno. Drobiž, change, kot je tudi obljubljal demokratski slogan. Če pa bi zmagal McCain, bi morda zopet nastali dvomi o poštenem štetju volilnih glasov, o volilnih manipulacijah, skorumpiranem sistemu, o tem, ali sistem, tak kot je, sploh funkcionira, skratka, ali ZDA sploh so Amerika. Morda bi zadeve kulminirale v dejansko spremembo ali vodile vsaj v resno preizpraševanje temeljnih izhodišč, vrednot in mehanizmov delovanja. Z zmago Obame pa se je le potrdila predstava Američanov o Ameriki; sistem je bil sicer res najbrž malo v krizi, ampak deluje, it is healed, bi rekla Oprah. Deprivilegiran temnopolti deček je uresničil svoj ameriški sen in mi z njim, Amerika, dežela svobodnih in domovina hrabrih, je zmagala, demokracija slavi. In spet je vse dobro in prav in lepo, saj laž se najlepše zamenja z lažjo …