DRUGI DOM

Stvar je katastrofalna, ni pa še resna

Ko spregovori Gregor Golobič, znaten del slovenskega volilnega telesa začne z blablabla oziroma ultraultraultraultra…. Danes v večjem deležu kot takrat, ko se je prvič pojavila nova politika. Kakorkoli že, eno je gotovo: GG je edini (!) slovenski politik, za katerega lahko z gotovostjo rečemo, da je seznanjen s pisanjem najbolj vidnih svetovnih intelektualcev o ekonomski krizi, s katero se soočamo, kot so Stiglitz, Roubini, Krugman, Johnson et. al.

Objavljen videoposnetek, mnogo predolg za množično konsumpcijo, dojemanja javnosti o Zaresu ne bo spremenil niti za milimeter. Ultra je precej bolj kratka in preprostejša zgodba, na kateri lahko jaha še tak hlebš. Ker gre že za drugi prispevek o Zaresu tukaj v tem tednu, se ne bo dosti bolje godilo niti avtorju zapisa. Kakorkoli že, predstavljam posnetek iz debate Boniteta in/ali razvoj?.

Mimgrede: Gaspari preseneča – v pozitivno. Najbolj inteligentna (in umirjena) ekonomska debata od začetka krize. Napovedani JPD je manjkal; glej predhodni stavek.

P.S. Avtor je član stranke Zares.

[Zares] 2011-01-21 Posvet “Boniteta in/ali razvoj?” from Za Res on Vimeo.

Zares vstajenje?

Kaj je le pičilo SD/LDS piarovce, da so se danes odločili za bojkot Trenj Pogledov Slovenije? Ponujen izgovor jim je Slak večkratno zaračunal, čeprav je po drugi strani nedvomno res, da je, če tudi po več kot pol mandata ljudstvu še ne moreš povedati, kako si vsaj okvirno predstavljaš “izhodno strategijo”, bolje biti tiho in daleč od kamer.

Ob tem izostanku, ko so se v studiu ob Golobiču tu pa tam oglašali zgolj še tretjekategorniki in ljudje, za katere pri najboljši volji ne moreš ugotoviti, po katerih normalnih kriterijih so se tam znašli, piar za Zares ne bi mogel biti boljši. Jelinčič je spet strgal po dnu primitivizma, Erjavec natrosil par (dragih) populizmov, Žerjav pa se vadil v sprevračanju besed… Kaj kmalu je bilo vsem jasno, da je edina spremljanja vredna relacija Slak – Golobič. Dober piar je seveda stranki, ki je padla ob Ultri, nato pa se še dolge mesece opotekala ob frutkih in cvetah, že zelo potreben.

Leto in pol. Tik-tak, tik-tak…

Stranka je ta teden predstavila tudi dokument “Za odpravo blokad“, pri katerem se je novinarska kasta povsem predvidljivo zagnala v predlagane ustavne spremembe, skoraj popolnoma pa spregledala drugo točko, ki je po mojem mnenju precej pomembnejša, saj je Zares z dvomom v vsemogočnost in odrešilnost nepremišljenega zategovanja pasu – tudi na račun t.i. razvojnih projektov – med slovenskimi strankami pravzaprav edini.

V takšnih okoliščinah tudi morebitna dosežena javnofinančna uravnoteženost ne pomeni drugega kot videz, saj bo država še povečala razvojni zaostanek z vsemi neizprosnimi posledicami. Okviri, ki so trenutno v EU zastavljeni in na katere naj bi dokončno in v kratkem Slovenija pristala, so po mnenju mnogih ekonomistov pretirani in bodo vladam članic, zaradi zmanjšanega povpraševanja, onemogočili zagon gospodarstva. Tako rekoč vsi eksperimenti, ki so izhod iz krize iskali izključno v varčevalnih ukrepih, so doživeli polom in ne delujejo. Celo po oceni bonitetne hiše Dun&Bradstreet prihodnjo rast v Sloveniji postavljajo pod vprašaj strogi ukrepi vlade, ki so namenjeni zmanjšanju proračunskega primanjkljaja.

Kar še vedno preseneča v slovenski krizni kakofoniji, je odsotnost spoznanja, da je razlaga, zakaj je danes stanje slabše, kot bi lahko bilo, na ravni prvega reda pomembnosti precej preprosta in v veliki meri podobna tistim pri drugih kriznih sotrpnih – poceni denar v času debelih krav smo preprosto zafrčkali za izjemno pametne stvari: nepremičnine in lastniške konsolidacije. Da ne bo kakih dvomov: za to so v pretežni meri zaslužni t. i. racionalni posamezniki (kupci nepremičnin, gradbeni baroni, menedžerski nakupovalci…), ti biseri v ekonomski pameti, čeprav tudi država s svojo prociklično politiko ni ravno nedolžna. Kar ni presenečenje: ob vseh balončkih se ljudje obnašajo v bistvu neracionalno in družbeno škodljivo.

Ob lastniških in betonskih orgijah je seveda zmanjkalo za nove tehnologije, izdelke in storitve, ki danes lahko gospodarstvo postavili na nemški vlak. Ob takšni ugotovitvi bi bilo danes panično zategovanje pasu tudi pri projektih, ki bi ustvarjeni razvojni zaostanek lahko odpravili, seveda čista norost. A norost ni brez blišča. Slikanje na francosko-nemškem vlaku prvakov zapovedane austerity ob Angeli in Nicholasu je tudi nekaj vredno. In norost se zna po dolgoletnem neoliberalnem pranju možganov tudi volilno izplačati: zategovanje pasu je za politike že dolgo najbolj ziheraška, default možnost z zagarantiranim ploskanjem precejšnjega dela javnosti. Posledice pridejo dovolj pozno, da se z njimi v vsakokratnih volilnih kalkulacijah ni potrebno obremenjevati.

Slovenija je ob neki drugi krizi znala zavrniti razne “Jeffreye Sachse” in razmišljati z lastno glavo. Danes je očitno tega razmisleka sposobna ena sama ranjena in potolčena stranka.

P.S. Zares v omenjenem dokumentu pridela tudi flop v podobi fiskalnega pravila, ki naj bi zapisali v ustavo. Fiskalno pravilo je nepremišljen predlog, saj je v najboljšem primeru redundantno (itak nas že omenujejo evropske zahteve, še bolj nas bodo v prihodnosti), v najslabšem pa povsem prazna črka na papirju. Nobeno fiskalno pravilo ne bi pomagalo Irski, Islandiji in Grčiji. Prvi dve kažeta, da lahko pravzaprav čez noč iz šampionov proračunskih odlik skočiš med največje bolnike, tretja, da je računovodstvo pač jako kreativno opravilo, ki lahko neodgovorni vladi vselej omogoči izigrati tudi v zlato kovana pravila.

P.S. 2: Avtor je član stranke Zares.

Zaresno reševanje stranke in zdrave pameti

A ni demokracija super-fajn? Že mesece se tako zainteresirani javnosti predstavlja mnoštvo pogledov na zloglasni TEŠ 6, s pričakovanjem, da bo kot zrel in informiran demos znala izluščiti, komu dati prav. Kako se naj to posreči, če vam en teden prvi prof. dr. razlaga, da je projekt višek energetske modrosti, že naslednji pa vas nek drug prof. dr. z istim žarom prepričuje, da imamo pred sabo izjemno drag leseni štedilnik, ni najbolj jasno.

Če ste najbližje področju energetske oskrbe takrat, ko polnite gašperček ali plačujete elektro položnice, in niste JP Damijan, seveda spoznanje o lastni strokovni nekompetentnosti hitro pripeljete do edino sprejemljivega zaključka; molk in opazovanje cirkusa.

In ta je, to je že potrebno priznati, odličen. Kar je glede na 1,2 milijarde evrov sicer za pričakovati. Nihče ne more reči, da smo pri kartah ravno škrtarili.

Seveda pa lahko modrujemo o političnih implikacijah. Poglejmo recimo nesrečni Zares, od katerega so vsi pričakovali, da bo po ultra masakru vdano čakal na skoraj gotovo parlamentarno smrt na naslednjih volitvah. Še par hlebšev in pokop nove politike ne bi mogel priti dovolj hitro. In ravno ta stranka gre dregnit v verjetno najmočnejši, najbolje financiran in povsem nadstrankarski lobi, kjer se dogajajo stvari, ki jih sicer poznamo samo iz filmov.

Delo o Rotniku:

Ko je prišel na vrh elektrarne, je potreboval kar nekaj časa, da je prekinil pogodbe z zunanjimi izvajalci, ki so podkupovali nekatere ljudi v elektrarni, in s tistimi, ki so v elektrarni kradli. Neznanci so mu zaradi tega takrat grozili. Vlomili so mu v hišo v Florjanu in vse razmetali, pa ničesar odnesli. Na službeni poti iz Ljubljane so mu sledili in ga v soteski Pake pod Šoštanjem ustavili ter ga hoteli pretepsti s koli. Rešil se je v Pako, ponoči prehodil gozd na drugi strani in se domov vrnil peš.

Zanimiv podatkov ne zmanjka:

V TEŠ jih je skupaj zaposlenih 507, na leto pa gre za njihove plače kar 18 milijonov evrov ali v povprečju 3000 evrov bruto na mesec na zaposlenega. Samo za primerjavo: povprečna bruto plača v Krki, ki je po dobičku slovensko najuspešnejše podjetje, je lani značala 2400 evorv. Da, skupaj z vsemi nagradami, božičnicami in podobno imajo delavci v TEŠ v povprečju višje plače kot zaposleni v Krki. Mladina, 19. 11. 2010

in

Avto je vodji sindikata Termoelektrarne Šoštanj Branku Sevčnikarju kupil prav Rotnik.

Če je Zaresova intervencija morda presenetljiva, je po drugi strani povsem logična. Dobro, morda ne za ljudi v stranki tipa SLS, kjer se jim še do zdaj ni posvetilo, da jih pred zanesljivim političnim crkovanjem lahko reši samo radikalen rez, prelom s politiko zvestega janšističnega priveska. Je pač potrebno malo poguma. Ali pa več obupa, kakor vam drago.

Da je Zares udaril na pravo mesto, kaže več stvari, a če katera pove največ, je to način, kako so se nekateri lotili obrambe TEŠ 6. Vprašajmo se, zakaj je recimo potrebno braniti projekt, ki je baje tako krasen in fajn, da mu ni para, z brskanjem po nekih bagatelnih računih, ki bi jih lahko pogrešil tudi kak s.p., in z diskvalifikacijo nasprotnikov prek zadev, ki s samim TEŠ 6 nimajo nobene veze (Kopač & Svea)? Zakaj se pri tako odličnem projektu spet igra na najbolj politično zanesljivo karto, z jokerjem, ki ga uporabiš, ko zmanjka drugih – Ultro? 1 200 000 000 evrov, mi pa naj gledamo račun za 1600?

Trditev, da pri TEŠ 6 Zares rešuje tudi lastno politično prihodnost, je seveda špekulacija, ki pa dogajanje precej dobro pojasni. Igra, ki je tvegana toliko, kot je močan in brezobziren vpleten lobi, se lahko celo izzide, če bo stranka državljanom na koncu direndaja lahko predstavila jasne in popolnoma otipljive rezultate intervencije. Če bo ta ostala omejena na zamenjave zaradi zamenjav in mešanje političnega vpliva, karavana pa bo šla dalje, ne bo nič. No, vsekakor bi bilo dobro prej poskrbeti tudi za takšne piarovske malenkosti, kot je (ne)usklajenost sporočil, ki jih v javnost pošiljata ministrica in njen sekretar.

Ciniki bi se seveda vprašali, če bi bil Zares pripravljen tako odločno dregniti v energetske igre, če javnomnenjske ankete ne bi kazale tako obupne slike. Vprašanje, ki je tesno povezano z nekim drugim: bi bil v tem primeru Lahovnik še gospodarski minister?

Lahovnikovo pismo: ena pravila za Ultro, druga za vse ostale

Hitro branje famoznega Lahovnikovega pisma:

- Lahovnik problematizira Ultrino sodelovanje na javnih razpisih (na njegovem, ne Golobičevem ministrstvu), ki je popolnoma znotraj zakonskih določb

- Ne omeni, da je Zares bil med glavnimi zagovorniki novega zakona o integriteti, ki na tem področju uvaja strožja merila – prepoved poslovanja s podjetji, v katerih ima funkcionar več kot 5-% delež; prej več kot 2o% (v UL objavljen 6. maja 2010)

- Precej zanimivo (samovoljno?) interpretira poglavitni člen v novem zakonu:
Zakon: “Naročnik, ki posluje po predpisih o javnem naročanju, ne sme poslovati s subjekti, v katerih je funkcionar, ki pri tem naročniku opravlja funkcijo ali njegov družinski član, član poslovodstva ali je neposredno ali preko drugih pravnih oseb v več kot 5% udeležen pri ustanoviteljskih pravicah, upravljanju oziroma kapitalu.”
Lahovnik: “Vlada je je nenazadnje kolektivni organ odločanja, zato menim, da posamezen funkcionar ni v konfliktu interesov le, če se družba, ki je v njegovi več kot 5% lasti… prijavlja na razpise njegovega ministrstva, pač pa menim, da gre za konflikt interesov tudi v primerih, če se prijavlja na razpise drugih ministrstev in njihovih organov v sestavi.”

Nisem pravnik, a zakon in Lahovnikovo “mnenje” se mi ne zdita ravno v soglasju. In če ima tako mnenje, kje je bil še pred kratkim, ko se je pripravljal zakon? Spet ni bilo časa, ker je pazil otroke? Četudi predpostavimo, da je njegovo mnenje pravilno, zakaj za Ultro velja zakon za nazaj, tudi za posle iz leta 2009? Sklicuje se na nov zakon, hkrati pa ne omenja nobenega primera Ultrine nespodobnosti po njegovi uveljavitvi.

- Prizna, da je mimo vseh pravil osebno posredoval in s političnim pritiskom dosegel (samo)izločitev poslovnega subjekta iz razpisnega postopka (Margenta in razpis agencije TIA leta 2009) –  skratka lep cvet samoomejevanja in brez vsakega suma, da gre za čisto osebno maščevanje.

Nisem strokovnjak za to področje, a zaenkrat kaže, da je Lahovnik pridelal zavidanja vreden politični bullshit. Kar seveda ne pomeni, da ga pri Financah ne bodo v kratkem razglasili za narodnega heroja. Gre pač za Ultro.

Lahovnika čez vladni prag

Bi ali ne bi, to je baje sedaj vprašanje. Čeprav je v javnosti megle še veliko (famozni pismi), spremenljivk pa precej (poslanski mandat, koalicijska razmerja…), Zares preprosto mora pognati Lahovnika iz ministrskega stolčka.

Javnomnenjski rejtingi stranke so slabi, obstoječi nabor ministrov pa z občutno omejenim dometom. MZVT preprosto ni resor, ki bi lahko pritegnil večjo pozornost medijev in javnosti. Ministrstvo za kulturo bo doživelo svojih 5 minut slave z zakonom o RTV, potem pa se bo skoraj zagotovo umaknilo iz soja žarometov. MJU je lahko hvaležno ministrstvo v časih, ko je od kje vzeti in se lahko zaposlenim delijo bonitete, državljanom pa nove storitve (virant.press). Sedaj niso ti časi.

So časi ministrstva za gospodarstvo in Zares si težko privošči, da ga spusti iz rok. S pravo in prepoznavno osebnostjo na tem ministrskem stolčku se da pri javnem mnenju nekaj narediti. Koga? Nimam pojma. Stvar se lahko v primeru napačne izbire vrne kot bumerang, toda cagavost v položaju, v katerem je Zares trenutno, nima nobenega smisla.

Torej, lepo se zahvaliti za tisto odstopno izjavo in bodočim strankarskim kolegom zaželeti čim več sreče. Potrebovali jo bodo. V tretje gre baje še lažje.

Gregor Golobič: stati inu obstati

Kopiranje govora Tony Blaira, avtorstvo zakona o medijih, palača notranjega ministrstva, PUM & Podobnik… Zakaj to naštevam? Ker so to eni izmed številnih primerov, ko so mediji/javnost politike ujeli na dokazani laži, zgodilo pa se ni nič. A Gregorja Golobiča ne bom branil s tistim “saj vsi kradejo”; poanta je drugje.

Zadnji dnevi so kot bi padli iz lune. Cirkus, ki ga uprizarjajo nekateri mediji, zlasti Finance, je dobil že bizarne razsežnosti. A ta cirkus pogojuje ena temeljna fantazijska predpostavka: da imamo politično kulturo, kjer politike pri laži, manipuliranju z dejstvi ali napačni presoji doleti neizbežna in gotova kazen. Vsak, ki vsaj bežno spremlja slovensko, pa tudi svetovno politiko, ve, da je to neumnost. Napake se prezrejo, zminimalizirajo, celo opravičijo… Je Bush odstopil, ker je lagal o vzrokih za napad na Irak? Blair? Clinton zaradi gospodične Lewinsky?

O napakah in njihovi ceni v demokraciji presojajo volivci. Ni dvoma, da bodo to storili tudi v primeru Gregorja Golobiča. Najmanj pa so za zganjanje moralne panike in metanje kamenja poklicani in upravičeni njegovi konkurenti, ki imajo na glavi še in še masla. Osebno čakam samo še na intervencijo slavnega dr. Grimsa, vrhunskega umetnika v manipuliranju z dejstvi, polresnicami, insinuacijami in povsem spodobnimi lažmi.

A zakaj nenadoma od Golobiča vsi pričakujejo več kot od kogarkoli drugega? Zakaj so pričakovanja tako visoka? Vsaj del razloga gre iskati v platformi stranke, ki gradi na novi, drugačni politiki. Nihče pri polni zavesti česar podobnega in tako etično zahtevnega ne pričakuje od SDS. Tam so laži samoumevne, če so politično koristne. Vemo, da nam lažejo, a saj gre samo za SDS. Kaj pa bi sploh bilo mogoče drugega pričakovati?

Zares si je pri oblikovanju platforme postavil visoke cilje in nekoč je pač moralo tudi spodrsniti. Nihče ni popoln, a vsaka realistična analiza delovanja Zaresa v dosedanji vladi bi nedvomno pokazala, da bi bila ta država brez te stranke in brez Golobiča v slabšem položaju. Kdo je prvi in najbolj glasno zaklical, da ni primerno, da državne banke dajejo denar tajkunom? Kdo je vidno negodoval, ko so na vrh NLB po janšistični maniri postavili Veselinoviča? Kdo je največji zagovornik KAS-ov?

Po vsem tem ropotu je čas, da si postavimo prava vprašanja; bo slovenska politika boljša, če Golobiča odnese ta napaka? Bo slovenska politična kultura doživela nenadno razodetje? Se bo Grims posipal s pepelom in rekel mea culpa? Dragutin Mate? Janez Podobnik? Bi v prihodnosti vsaka laž ali napaka avtomatsko diskvalificirala vsakega politika brez debate?

Malo morgen.

Ni dvoma, da bo Zares plačal ceno, pa naj Golobič ostane ali odide. V prvem primeru že vemo, kakšen napev bo ubrala Grimsova lajna, v drugem bosta stranka in slovenski politični prostor ostal brez politika, ki mu nihče ne oporeka sposobnosti vrhunske analize in kritike razmer. Le Golobič lahko v stanju, ko Pahor ni pripravljen ali zmožen parirati Janši, predstavlja učinkovit odgovor na vsakokratne mahinacije desnice. Koga bi raje postavili v politični ring, v katerem bi na eni strani čakal Janez Janša? Pahorja? Veliko sreče!

Žal ni več dvoma, da je Gregorju Golobiču spodrsnilo, kar je za nekoga, ki je tudi s pomočjo demonizacije desnice na temo njegove vsemogočnosti, postal skoraj nezmotljiv, vsekakor nerodna zadeva. Ob tem sem kot nekdo, ki so mu Zares in ljudje, ki ga sestavljajo, dejansko najbolj blizu, lahko samo zaskrbljen. A to ne pomaga nikomur, najti je potrebno odgovor, kaj je najboljše za stranko in državo. Jaz sem se odločil.

ZARES program za evropske volitve

V Zaresu so (zdi se mi, da edini) pripravili celovit program za evropske volitve, pri katerem je mičkeno sodelovala tudi moja malenkost. Par izsekov:

Vprašanja LGBT so vprašanja človekovih pravic. ZARES ne sprejema kršenja človekovih pravic istospolno usmerjenih posameznic in posameznikov. Evropa mora delovati tako, da so vsi ljudje, ne glede na spol, invalidnost, poreklo, spolno usmerjenost, starost in narodnost/etničnost enako obravnavani. Pri tem je vodenje EU pomembno, enako kot tudi izobraževanje ter izmenjava izkušenj. Zakonodaja na področju istospolnih partnerstev je različno urejena po EU ali pa sploh ni, npr. v Italiji.

Istospolne družine pogosto niso pravno priznane in zaščitene. Pri nas so obravnavane kot enostarševske družine tako, da je priznano samo biološko ne pa tudi socialno starševstvo. V ZARES se bomo zavzemali, da bodo istospolna partnerstva, sklenjena v kateri koli od držav EU, priznana v drugih državah članicah. Zagovarjali bomo pravice otrok istospolnih družin, da so pravno zaščiteni in da so pravno priznani tudi ljudje, ki za njih skrbijo.

Zavzemali se bomo, da Evropska unija podpre načela iz Yogyakarte o uresničevanju mednarodnega prava človekovih pravic v zvezi s spolno usmerjenostjo in spolno družbeno identiteto.

Par nasvetov pa sem podal tukaj:

ZARES se zavzema za učinkovitejšo EU politiko na področju prepovedanih drog. V skladu s tem podpira krepitev preventivnih aktivnosti, usmerjenih zlasti na mlade, ki sodijo med najbolj ranljive skupine, s poudarkom na izobraževanju o nevarnostih in posledicah uživanja drog. Podpiramo razvoj programov osveščanja uživalcev, ki se še ne morejo ali ne želijo odpovedati drogam, o varnejši uporabi, nizkopražne programe oziroma programe za zmanjšanje škode ter širitev zdravstvene mreže za zdravljenje odvisnosti. Potreben je ponoven in temeljit razmislek o možnostih uporabe marihuane v medicinske namene. Ob prepovedanih drogah pa ne smemo zanemariti tudi tistih, ki so dovoljene, kot so alkohol, tobak, igre na srečo, ki prav tako povzročajo občutno družbeno škodo.

in

Internet je po definiciji čezmejna dejavnost. Stranka ZARES se bo tako kot na drugih področjih borila proti tistim, ki bi regulirali preveč ali v napačni smeri, a zagovarjala, da so določena jasna skupna pravila nujna, med drugim tudi na področju avtorskih pravic. ZARES podpira prizadevanja Evropske komisije za odpravo teritorialne omejitve pri licenciranju glasbe: s tem bi recimo postala spletna glasbena trgovina v eni državi članici dostopna vsem evropskim državljanom. Če pa gre za skupna pravila na področju boja proti nezakonitemu izmenjevanju avtorsko zaščitenih del prek interneta, menimo, da je potrebno poiskati ravnovesje med interesi industrije in uporabniki spleta, ki se tičejo zasebnosti, svobode dostopa ipd.

Brskanje po smeteh

Pa jo imamo, novo anonimko SDS-a (očitno gre za asociacijo anonimnih, AA). Na tapeti sta Golobič & Zares, pri čemer pa je avtor (avtorica?) pograbil vso oborožitev, ki je bila na voljo.

Povezanost Nove ljubljanske banke, Pivovarne Laško in »novega« politika iz starega legla LDS pa je nazorno in analitično predstavil novinar Kovač, ki je analiziral vrnitev ministra Golobiča v slovensko politiko. V poslovnem dnevniku Finance so prvi razkrili tudi Golobičev tihi dogovor s Pivovarno Laško o medijskem vstopu stranke Zares v časopisno hišo Delo. SDS

Joj, to je pa morala biti nuja, da so porabili še Kovača. Kako bi še lahko rekli pojavu sklicevanja na “analize” Stanislava Kovača? Brskanje po smeteh?*

*Da ne bo pomote (ali kakšne tožbe): ne trdim, da je Kovač smet, samo tisto, kar napiše, ni vredno papirja, na katerem je natiskano.