V iskanju izgubljene rasti: ekopatologija sodobne ekonomike
Gostujoči zapis:
Bodimo optimisti, stvari se spreminjajo. Povprečnemu neoliberalcu, dobro izvežbanemu v neoklasičnih vzorcih mišljenja, je kriza vsaj malce načela njegov poenostavljen pogled na svet. Vzemimo Jožeta P. Damijana, ki je še pred dvema letoma zatrjeval, v nasprotju z ugotovitvami resnih ekonomistov, da deregulirani finančni trgi in liberalizirani trgovinski tokovi nimajo prav nič opraviti s krizo.
Par sto prebranih kolumen Paula Krugmana kasneje je taisti Damijan danes prepričan keynesianec, ki glavno težavo evroobmočja vidi v gospodarskih neravnotežjih med evropskima severom in jugom, razkoraku med nemškimi presežki in primanjkljaji vseh drugih. Ti so, uganili ste, posledica dereguliranih finančnih trgov in liberaliziranih trgovinskih tokov znotraj Evropske unije.
O tem, da bo dr. Damijan skupaj s svojimi kolegi po svetu prej ali slej pritegnil Krugmanovi mantri o nujnosti spodbujanja rasti z javnimi vlaganji, za kar je potrebno tudi javno zadolževanje, ni bilo nikoli dvoma. Če hočeš danes kot avtoriteta razlogovati o gospodarski krizi in kolikor toliko udobno kramljati s kolegi na zakuskah, potem je treba resno jemati vsaj nobelovce, ki jim kolumne objavljajo v medijih establišmenta, kot so NYT, Financial Times ali Economist.
Tudi sicer se neoliberalci svoje prevrtljivosti ne sramujejo, ravno nasprotno, povzdigujejo jo kot dokaz svoje neideološkosti in pragmatičnosti. Konec koncev jim gre samo zato, poudarjajo, da zaženejo gospodarsko rast, zdravilo za vse tegobe človeštva, od prezadolženosti in revščine do tehnološke zaostalosti in intelektualnega nazadnjaštva. Če je zato treba upravičiti gromozansko prerazdeljevanje bogastva od spodaj navzgor za namene reševanja globalnega finančnega kapitalizma, tudi prav, da se le govori o reformah za konkurenčnost in zdravih javnih financah, ne pa o socializmu za bogate.
Keynesianci se problema lotevajo z druge strani, saj so prepričani, da je mogoče gospodarsko rast zagnati z javnim povpraševanjem, a konec koncev se od neoliberalcev v bistvenem ne razlikujejo kaj dosti. Tudi oni namreč menijo, da je brez gospodarske rasti civilizacija obsojena na propad. Tako neoliberalci kot keynesianci so zagrizeni apologeti in branilci obstoječega gospodarsko-razvojnega modela, utemeljenega na gospodarski rasti, razlike med njimi pa so predvsem taktične, nikakor ne strateške.
To malikovanje gospodarske rasti je danes tako samoumevno, da je vsak odklon od prevladujoče dogme blasfemija in priložnost za branilce prave vere, da osmešijo tiste, ki upajo pod vprašaj postaviti vzdržnost obstoječega gospodarsko-razvojnega modela. Zgoraj omenjeni profesor Damijan tako zagovornike ničelne rasti, ki jih najde tudi med pripadniki Zaresa, označi za kekce in ludiste, torej intelektualno prikrajšane levičarske skrajneže, ki bi nas radi popeljali nazaj v srednji vek.
Čeprav verjetno ne bi uporabil tako ostrih besed, bi se s takšno diagnozo zagovornikov ničelne rasti oz. steady-state economy vsaj v grobem strinjal tudi keynesianski prerok Paul Krugman – in to kljub temu (ali pa prav zaradi tega?), da prav strategija ničelne rasti predstavlja tisti krvavo potrebni paradigmatski obrat, na katerega temelju je danes mogoče izgraditi vzdržno gospodarstvo prihodnosti.
Kako težko je životariti pod totalitarno enotnim diskurzom o gospodarski rasti kot poglavitnemu dejavniku preživetja civilizacije, je pokazal odziv Zaresovca Bogdana Biščaka na Damijanove obtožbe, da Zares zagovarja strategijo ničelne rasti. Biščak je dobesedno prisiljen javno zagotoviti, da je Zares odgovorna stranka, ki si zavzemanja za ničelno rast ne bi drznila zapisati v svoj manifest, pa čeprav je iz njegovega pisanja jasno razvidno, da se še kako dobro zaveda omejitev gospodarsko-razvojnega modela, utemeljenega na gospodarski rasti.
Je potem čudno, da slovenski mediji kot novo upanje za prihodnost Slovenije razglasijo nedoletno Gibanje odgovornih, katerih odgovornost za prihodnost se izčrpa s krošnjarjenjem neoliberalnih puhlic o privatizaciji, krčenju državne uprave, varčevalnih ukrepih in fleksibilnemu trga dela? Ki svoj prispevek k debati o krizi kapitalizma vidijo v recikliranju idej o zagonu gospodarske rasti, ki so nas popeljale na sam rob okoljske in socialne katastrofe, če nas niso že pahnile čezenj?
Nikakor ne, saj zgolj sledijo svojim velikim evropskim in ameriškim vzornikom. Že omenjenega Krugmana, nadvse uglednega kolumnista nadvse uglednega New York Timesa, tudi marsikateri levičar ad nauseam citira kot alternativo neoliberalnim blodnjam, čeprav je njegovo pisanje zrcalna slika slednjih: neskončen niz pozivov vladam, naj spodbudijo potrošnjo, da bo prišlo do tako želenega zagona gospodarske rasti.
V Sloveniji torej nič novega: razprave pri nas so v vseh bistvenih potezah verodostojna kopija tistih, ki se odvijajo v svetu. Malikovanje gospodarske rasti in ritualna žrtvovanja dosežkov socialne države na oltarju učinkovitosti – obredna retorika je tukaj še kako na mestu, saj je dandanašnji ekonomija prevzela vse poteze kulta, katerega visoki svečeniki, ko ravno ne blagoslavljajo te ali one politike, večino časa namenijo visoko dogmatskim polemikam, ki naj druge navdajo s strahospoštovanjem.
Predvsem seveda heretike. Tiste, ki opozarjajo, da gospodarska rast v resnici pomeni rast gospodarstva, se pravi, da gospodarstvo sčasoma postaja vse večje in večje. Da se svet vse bolj polni: gospodarska rast pomeni več avtomobilov, več naftnih vrtin, več betona, več izpustov CO2 in več smeti. In če se še nekako prepričamo, da lahko neka abstraktna gospodarska rast traja v neskončnost, pa tudi intuitivno ne moremo sprejeti tega, da bi lahko svet s proizvodi človekove aktivnosti polnili na vekov veke.
Naravni viri, od zemlje preko vode do oljnih skrilavcev, na katerih črpanju temelji gospodarska rast, so namreč omejeni, prav tako kot je omejena planetarna sposobnost absorpcije različnih artefaktov in odpadkov, ki jih proizvaja rastoče gospodarstvo. Gospodarstvo je veliko bolj physis, kot smo pripravljeni priznati, je del planetarnega ekosistema, ki podlega fizikalnim zakonom.
Današnji ekonomisti so vso svojo znanost izgradili ob ignoriranju tega dejstva. Gospodarstvo je po njihovem mnenju meta-fizičen, krožen tok denarja, ki povezuje podetja in gospodinjstva, vzajemno koristna trgovina, ki preko procesa kreativne destrukcije in povečevanja produktivnosti vse večjemu številu ljudi omogoča vse bolj udobno življenje.
Ker gospodarska rast načeloma ni omejena, razen morda z iznajdljivostjo in tehnološkim genijem, ki pa sta pri človeku seveda neskončna, lahko računamo na to, da bomo prej ali slej vsi imeli enak standard kot pregovorni Američani. Seveda samo v primeru, da bomo pri tem sledili pravim receptom: neoliberalci navijajo za neregulirane trge , kesynesianci bi gospodarsko rast spodbujali z javnimi vlaganji, socialisti pa prisegajo na državni kapitalizem in komandno ekonomijo.
Velja poudariti, da pri tem vprašanju tudi ni kakšne bistvene razlike med komunističnimi diktaturami in zahodnimi liberalnimi demokracijami. Vse so dediči razsvetljenskega projekta, ki je človeka postavil na vrh stvarstva, mu pripisal neomejene zmožnosti in mu predal svet v slast in užitek.
Komunistični paradiž namreč ni tako zelo oddaljen od (neo)liberalnega konca zgodovine: obe utopiji slavita ideal človeštva, ki se mu je uspelo osvoboditi spon narave, da bi tako kar najbolj izkoristilo svoj potencial. Vsevedni stalinistični centralni planer podaja roko genialnemu aynrandovskemu podjetniku, oba pa sta motorja gospodarske rasti, čudežnega evolucijskega mehanizma, ki obljublja rešitev za vse težave človeštva.
Revščina? Če bo gospodarstvo raslo, bomo odpravili revščino, četudi so dobički od gospodarske rasti neenakomerno porazdeljeni. Okolje? Gospodarska rast, ki jo poganja kreativna destrukcija, bo poskrbela za nove tehnološke rešitve, tako da bomo z zelenimi tehnologijami do okolja prijaznejši kot danes. Dobro življenje? Z gospodarsko rastjo smo dosegli tako visok standard, da nam bolje ni šlo še nikoli, mar ne?
Te obljube so žal prazne: surovinski viri, na katerih temelji gospodarska rast, so skoraj izropani, ponori za odpadke iz gospodarske rasti zapolnjeni. Planet je omejen, zato gospodarstvo ne more rasti v neskončnost. Še več, meje rasti smo že dosegli.
Sodobna ekonomika to žalostno dejstvo potlači in v tem je njena ekopatologjja. Ekonomisti simptome te potlačitve – okoljska destrukcija, eksplozija neenakosti in z njo povezane družbene patologije – ali zamolčijo ali pa kot v prisilni nevrozi zaklinjajo gospodarsko rast kot zdravilo za vse.
Alternativa je jasna. Ker živimo na planetu, ki je life-support system za človeštvo, bomo morali rast gospodarstva omejiti tako, da bo to ostalo v okvirih sposobnosti ekosistema, da nas preživi. Te okvire smo že dosegli in jih marsikje že presegli, zato moramo rast gospodarstva zaustaviti. Prestopiti moramo v steady-state ekonomijo, kjer bo pretok surovin, energije in odpadkov stalen ali manjši od sedanjega. To je prvo.
Drugo: ker torej svetovno gospodarstvo ne more rasti v neskončnost, bomo morali vprašanje revščine in neenakosti načeloma rešiti brez pospeševanja gospodarske rasti. Vzpostaviti moramo torej učinkovite mehanizme prerazdeljevanja že obstoječega bogastva tako na državni kot globalni ravni.
In za konec: revolucije so najprej filozofske. Paradigmatski obrat oz. miselni preskok, ki ga je potrebno narediti, preden bomo zmožni reči in potem tudi narediti v skladu “Imamo čisto zadosti, komu naj damo, da bomo vsi skupaj živeli bolje,” je morda prevelik zalogaj za to generacijo. Smo dediči več kot dveh stoletij razsvetljenskega projekta, ki je človeka razglasil za krono in merilo stvarstva. Izuriti se bomo morali najprej v skromnosti, nato pa še ponižnosti. Ravni tukaj nam pa gre zelo zelo slabo.
