Ultra in Golobič sta se ponovno pripeljala v predvolilni čas in to s takšno časovno natančnostjo, da bi jo zavidale še japonske železnice. Ne gre za presenečenje, saj bi se drugače bilo potrebno vprašati, ali je morda izbrano skupinico novinarjev povozil avtobus in so nezmožni dela.
Ultra se Golobiču ne dogaja prvič. Spomnimo na izredno sejo o korupciji tik pred volitvami leta 2004, ko je desna opozicija po parlamentu mahala s papirji, “neizpodbitnimi dokazi” in bila času primerno glasa. S protikorupcijsko platformo je nato desnica volitve dobila. In kaj se je zgodilo potem? Nič, popolna tišina, nobenih postopkov, čeprav so držali v rokah škarje in platno, čeprav je bila tožilka preverjen kader, čeprav bi se lahko za vse veke znebili neprijetnega političnega konkurenta. Nenavadno, kajne?
Golobič se je za nekaj časa umaknil iz aktivne politike. Ni bil več zanimiv. Vse se je spremenilo, ko nastane Zares. V vedno branja ne-vrednih Financah krona slovenskega preiskovalnega novinarstva začne kaj hitro plesti novo zgodbo o povezavah med Zares in tajkuni. Šrot naj bi dal Zaresu Delo skorajda v najem. In potem se zgodi NLB in Zares prvi in najbolj odločno poskoči, ko banka podaljša kredit Šrotu. Prijatelji za zmeraj.
Da se tokratno skropucalo od najetega “preiskovalnega” novinarstva sedaj valja po medijskih kanalih, nas torej ne bi smelo niti malo presenetiti. Zanimivi so le učinki: bo volilno telo nasedlo? V primeru Jankoviča se je bumerang vrnil z obrestmi. A Ljubljana je “leva”, celotna Slovenija pač ne in mnogi so pripravljeni o Golobiču verjeti vse, kar jim servira medijska mašinerija.
Da je na tapeti Zares, prav tako ni nenavadno. Dejstvo je, da brez Zaresa in LDS-a leve koalicije ni, kot ni desne brez NSi (tudi zaradi slednjega je njen potop za slovensko desnico tako velika katastrofa). Potrebno je “zmehčati”, po možnosti eliminirati manjše dele, ki pa so dovolj kritični, da lahko zrušijo celotno stavbo. Izbor je še toliko bolj razumljiv, saj Golobič sodi med najbolj elokventne kritike janšistične vladavine, antipatija med obema strankarskima veljakoma pa je kričeča. Gregor Golobič pač ne piše lepljivih pisem.
A to še ni vse: desnica je po volilnem porazu v precej slabšem stanju, kot bi bilo mogoče razbrati iz medijskih zapisov in javnomnenjskih anket. Ob že omenjenem potopu NSi je potrebno omeniti vsaj še dvoje: stare obraze in popolno pomanjkanje razumne, premišljene protikrizne strategije ali kritike vladnih ukrepov.
SDS je v krču, saj več kot očitno ni sposobna prebaviti volilnega poraza in potegniti ustreznih sklepov. Vse je ostalo enako, volilni rezultat se ne razume kot kazen za napake, ampak kot naravna nesreča, ki jih je zadela iz nekih misterioznih razlogov. Obrazi, tudi tako kričeči primeri, kot je Dragutin Mate, ostajajo trdno v sedlu. SDS-ovski protikrizni predlogi delujejo kot iz vseh vetrov zbrane ideje in idejice brez pomisleka o njihovi dejanski smiselnosti in izvedljivosti. Stranka se zato zateka k cenenemu populizmu (vinjete) in abotni “drugi republiki”, ki je bila deležna posmeha in neodobravanja celo v lastnih vrstah. Kaj potem postoriti? Odgovor je Ultra.