DRUGI DOM

Stanislava Kovača učna ura

Od Stanislava Kovača, vokalnega kritika proračunske politike države in ostrega nasprotnika državnega lastništva NLB, lahko mirne vesti zahtevamo poznavanje vsaj osnov bančništva. Bralci njegovih domnevno avtoritativnih gospodarskih komentarjev namreč pričakujemo, da bo pisec, ki se pred javnostjo legitimira in diči z nazivom ekonomist, znal jasno razložiti, kaj natanko počne država v največji slovenski banki.

Vendar se zdi, da je pri ekonomistu Kovaču ihtavost prevladala nad trezno analizo, kar tudi sicer ni redkost na mnenjskih straneh Financ. V svoji želji državo in državne banke prikazati v kar najbolj škandalozni luči (kar je tudi sicer not-so-unique selling point omenjenega časnika), se je Kovaču nedavno zapisalo:

Rekordno zadolževanje države po letu 2008 je delno povezano tudi s prikrito državno sanacijo bank in prek njih prezadolženih podjetij v letu 2009.

Država se je lani zadolžila za 3,9 milijarde evrov, od česar je bilo približno 1,9 milijarde namenjeno za financiranje luknje v državnem proračunu, preostali dve milijardi pa je država naložila v banke v obliki depozitov. Vir.

Že povprečno razgledani bruc z Ekonomske fakultete bi tukaj moral zastriči z ušesi. Kot namiguje Kovač, se je država lotila sanacije državnih bank, ki se domnevno utapljajo v slabih dolgovih, s povečanjem svojih depozitov v teh istih bankah. Nato pa še pravičniško citira UMAR, češ državne banke so te depozite porabile za vračilo svojih dolgov, namesto da bi kreditirale gospodarstvo.

Ob tem se zdi, da ekonomist Kovač spregleda dejstvo, da je bil prav to namen depozitov države – ne sanacija nesolventnih državnih bank ali vzdrževanje nevzdržne kreditne rasti, ampak zagotavljanje zadostne likvidnosti (t.j. sposobnosti vračati dolgove)  le-teh v kriznih časih. Država torej ni ničesar prikrito sanirala, ampak je zgolj zagotovila stabilnost slovenskega finančnega sistema – na povsem pregleden način.

V času kreditnega buma so banke denar, ki so ga posojale gospodarstvu, vse manj pridobivale z depoziti prebivalstva in podjetij (teh je bilo preprosto premalo za vsa posojila), v vse večji meri pa z izdajo obveznic in najemanjem kreditov na mednarodnih finančnih trgih. Ko so ti zaradi panike zamrznili, refinanciranje, torej čisto običajna praksa najemanja novih posojil za odplačilo starih, ni bilo več mogoče.

Državne banke so imele torej dve možnosti. Ali da vztrajajo pri vračilu posojil doma, da bi lahko s tem denarjem poplačale tuje upnike, ali pa da pridobijo ta denar pri Evropski centralni banki in z depoziti države.

Kaj bi pomenil konec refinanciranja posojil domačim podjetjem in gospodinsjtvom, je verjetno jasno: spiralo bankrotov, ki bi se na koncu v bilancah bank odrazili še močneje, kot so se že. Posojila ECB in depoziti države so bankam kupili nujno potreben čas do takrat, ko bodo mednarodni finančni trgi spet delovali bolj normalno.

Svojo tezo o prikriti sanaciji bank preko depozitov države, je Kovač želel položiti tudi v usta guvernerja Banke Slovenije Marka Kranjca. A centralni bančnik je bil v svoji razlagi razlike med likvidnostjo in solventnostjo, na kateri stoji celotna teorija finančnih kriz, neusmiljen:

Kovač: To je bilo posredno državno saniranje bančnega sistema.

Kranjec: Ne. Ne moremo govoriti, da je šlo za sanacijo, ki jo je izvedla država, saj so banke kljub težavam z likvidnostjo ostale solventne. Vir.

Še dobro, da je bil Kranjec tako vljuden, ampak menim, da bi dobro storil, če bi bralcem Financ malce bolj obširno razložil, kje ga Kovač biksa. Je pa res, da se cajtng lahko bolje proda, če novinarji besedičijo o dveh milijardah težki davkoplačevalski sanaciji Šrotove banke kot pa o klavrnih par sto milijončkih, koliko jih bo v resnici stala dokapitalizacija.

Lažni preroki: Stanislav Kovač, Finance

Stanislav Kovač, 5.3.2008, Finance (in še večkrat kasneje):

Golobič je vstopil v časopisno hišo Delo na podlagi tihega dogovora s Pivovarno Laško, da bo stranka Zares v zameno postala politični servis kapitala štajerske pivovarne.
…
Odprto ostaja le vprašanje, kaj je Golobič ponudil Laščanom: Telekom, Zavarovalnico Triglav, banke ali kar celo Slovenijo?! Finance.si

21. april 2009:

Pivovarna Laško razmišlja o tožbi zoper prvaka stranke Zares Gregorja Golobiča zaradi izjav, ki jih je izrekel v oddaji TV Klub na POP TV. ”Njegove trditve so daleč od resnice. Zadevo smo že predali našim odvetnikom,” so povedali. Boško Šrot grozi Golobiču s tožbo

Slovenski prevarant: Stanislav Kovač, Finance

Ko se Stanislav Kovač spravi na Slavoja Žižka, iščite zavetje pred poplavo debilizmov. Niti ni potrebno, da Žižka cenite, samo malce ga je treba prebrati, pa vidite, da Kovač dlje od STA-jevih povzetkov Žižkovih nastopov ni prišel. No, tak manko poznavanja predmeta za kolumniste Financ, zlasti pa za Kovača, itak ne predstavlja nobene prepreke za gobcanje.

Na blejski konferenci je presenetil z nasprotovanjem kitajskemu modelu avtoritarnega kapitalizma, ki ga je še pred nedavnim javno razglašal za dobro alternativo zahodnemu modelu liberalnodemokratskega kapitalizma.

Minuli teden se je na blejski konferenci isti Žižek brez pojasnila spreobrnil v velikega nasprotnika kitajskega avtoritarnega modela kapitalizma. Nepričakovani Žižkov preobrat iz podpornika v nasprotnika kitajskega kapitalizma je odločilen za razumevanje tega izredno vplivnega ideologa levice. Public enemy: Kitajski prevarant Slavoj Žižek

Dragi Slavko, ko Žižek zahodnemu zoperstavlja kitajski model, in ko pravi, da je slednji lahko celo bolj uspešen in model prihodnosti, ne pomeni, da je zanj “boljši” (ali celo zaželen). Gre za preprosto konstatiranje, da je poroka kapitalizma in enopartijskega sistema lahko ekonomsko zelo uspešna.

V primerjavi s kitajskim kapitalizmom so izrazito socialna država celo neoliberalne ZDA, ki jih Žižek satanizira kot največje zlo sodobnega kapitalističnega sveta.

Huh. Če bi si moj kolumnist privoščil takšne bedarije, bi že isti dan odšel po delovno knjižnico. No, pri Franklu, mecenu mediokritet na Slovenskem, ni upanja.

Brskanje po smeteh

Pa jo imamo, novo anonimko SDS-a (očitno gre za asociacijo anonimnih, AA). Na tapeti sta Golobič & Zares, pri čemer pa je avtor (avtorica?) pograbil vso oborožitev, ki je bila na voljo.

Povezanost Nove ljubljanske banke, Pivovarne Laško in »novega« politika iz starega legla LDS pa je nazorno in analitično predstavil novinar Kovač, ki je analiziral vrnitev ministra Golobiča v slovensko politiko. V poslovnem dnevniku Finance so prvi razkrili tudi Golobičev tihi dogovor s Pivovarno Laško o medijskem vstopu stranke Zares v časopisno hišo Delo. SDS

Joj, to je pa morala biti nuja, da so porabili še Kovača. Kako bi še lahko rekli pojavu sklicevanja na “analize” Stanislava Kovača? Brskanje po smeteh?*

*Da ne bo pomote (ali kakšne tožbe): ne trdim, da je Kovač smet, samo tisto, kar napiše, ni vredno papirja, na katerem je natiskano.