SDS nas zadnje čase prepričuje, kako nespodobno, celo škodljivo je, da ena stranka vodi tako ministrstvo za notranje zadeve kot ministrstvo za pravosodje.
SDS je hkrati glavna zagovornica večinskega volilnega sistema, pri katerem zmagovalna stranka praviloma obvladuje vsa ministrstva.
Veteranskega Jelinčiča je kljub “svinjarijam” (če uporabimo njegovo terminologijo), ki so zadnje čase naplavile v medijih, težko povsem politično pokopati, a kot kažejo zadnje ankete, kazen bo in ne bo zanemarljiva. V čigavo korist?
Če pogledate volivce, ki volijo SNS, je kakšen sklep lahko hitro na dlani (konstantno visoki deleži mladih in prvih volivcev, v povprečju manj izobraženi), drugje, recimo pri razporejanju levo – desno, pa je že težje. Še najboljša oznaka je verjetno “protestni volivci”, ki lahko v drugih okoliščinah volijo tudi za kakšno drugo stranko iz levega ali pa desnega pola.
“Protestna” narava ob brodolomu SNS seveda za trenutno vladajoče stranke predstavlja problem, za opozicijski SDS in SLS pa priložnost, še zlasti, ker lahko zelo gladko prevzameta štafeto na področjih, kot je recimo urejanje odnosov s Hrvaško. Čeprav ima SDS gravitacijsko prednost največje opozijske stranke, tudi SLS pri lovljenju Jelinčičevih volivcev ni brez adutov (trdo stališče glede Hrvaške, Podobnik, etc…), pri čemer pa bo ključno, če se bo slednji uspelo odviti iz kletke pomladniške solidarnost za vsako ceno. Slovenski politični prostor pridela mnogo iracionalnosti, a med glavnimi je zagotovo ta, da SDS popolnoma obvladuje desnico, postavlja teme in določa pravoverne odzive, SLS pa kot nekoliko bolj “kmečki” privesek pokorno sekundira. Povsem nerazumljivo, če vemo, da je maksimalni domet desnice relativno omejen, in da se potencialni potrošniki obeh desnih strank še kako prekrivajo.
Dejstvo, da SLS ni dala glasov za referendum o izbrisanih, lahko kaže, da se pasti v stranki morda le začenjajo zavedati. Če bi ob tem zmogli ponuditi še desno alternativo SDS-ovski paranoji in antikomunistični obsedenosti, bi se na naslednjih volitvah znale karte na desnici dobro premešati.
Podpredsednik Odbora za zunanjo politiko stranke SDS sprašuje:
Poslanec SDS Milenko Ziherl je vložil pisno poslansko vprašanje v zvezi z rezultati konference o Balkanu, ki ga je naslovil na ministra za zunanje zadeve, gospoda Samuela Žbogarja.
Ker sem prepričan, da se tako jaz sprašujete “Milenko-bodi-tiho-in-pritiskaj-pravi-knof, kdo?”, CV:
Rojen 2. aprila 1955 v Ljubljani, zdaj živi v Škofji Loki. Je diplomirani inženir kemije
…
V prostem času rad kolesari, posluša glasbo, obišče kino ali gre na potovanje.
Verjetno ga v SDS že podčrtano kvalificira za komentiranje zunanje politike. Zunanja politika (CH3-CH2)2O.
V SDS so našli novo temo epohalnih razsežnosti. Rudolf Petan v poslanskem vprašanju Vladi RS:
Znano je, da Policija za opravljanje določenih nalog zelo uspešno uporablja pse, ki so za te naloge posebej šolani in ubogajo samo določeno(e) osebo(e).
Zanima me , kaj se dogaja s temi psi , ko končajo delo v Policiji? Ali so v zavetiščih? Ali obstaja nadzor nad njimi tudi po upokojitvi? Ali obstaja evidenca ali njihova kartoteka glede na to, da njihova dresura in ubogljivost samo določene osebe ostaja? Kdo jih lahko kupi ali pridobi v lastništvo in pod kakšnimi pogoji?
Mikromenedžiranje na vrhuncu. Ko bi le še izvedeli, če čistilke v parlamentu redno ugašajo luči.
Pripis: o ljudeh lahko veliko zveste po humorju, ki jih zabava. SDS je edina slovenska stranka, ki na svoji spletni strani javno prakticira straniščno varianto.
Predsednik SDS Janez Janša je na današnji novinarski konferenci spregovoril o neaktivnosti vlade pri reševanju gospodarske krize…
Spletna stran SDS istega dne:
Grims je danes napovedal, da bosta SDS in SNS zahtevali nov referendum o izbrisanih. Vest, ob kateri bi se najraje vsaj za nekaj časa izselil iz te države. Ponovno meseci in meseci naravnost abotnega nabijanja na temo, o kateri smo izrekli že vse in kjer je prostora za prepričevanje zelo malo. Kdor do danes ni dojel, da je potrebno odločbe US pač uresničiti brez protiustavnih malverzacij po Grimsovem receptu, ne bo spremenil mnenja niti po novi rundi govorjenja v prazno in zapravljanja denarja za nov referendum.
Nič novega ni mogoče povedati. Stvar je stokrat prežvečena in že dolgo povsem neužitna ter ponuja le dodaten dokaz, kako je neodgovorna in politikantska SDS dokončno izgubila kompas.
Na tem blogu zato tudi v primeru, da predlagatelja uspeta z referendumsko pobudo, ne bom tej temi namenil niti ene besede. V tej državi imamo na pretek bolj pomembnih in potrebnih ali vsaj bolj zanimivih debat – razprave o izbrisanih so že dolgo onkraj vsakega razuma in smisla.
Referendum o izbrisanih? Move to Junk Folder, Block Sender.
Komandant SDS je čez vikend spet pridelal strašno zanimiv tekst, ki ga bo Peskova lahko na dolgo in široko citirala. Prvo branje seveda sproži klasični WTF?!!! Za božjo voljo, kaj vse se more plesti v glavi največjega Slovenca po karantanskih knezih?
Nato vdih, izdih. Bolje ne bi moglo biti, levica ima Janeza točno tam, kjer si ga želi: v svetu paranoidnih, izključevalnih, prevratniških mojstrov, ki fantazirajo o Drugi republiki (- “tranzicijska” levica, seveda). Nobena leva stranka ne bi mogla volivcev bolje opomniti na to, zakaj so ga leta 2008 nagnali z oblasti. Ne le, da iz poraza ni potegnil nobene lekcije, vse tisto, ob čemer se velik del volilnega telesa počuti izrazito nelagodno, se zdaj kaže še bolj potencirano, še bolj ekstremno, še bolj neprebavljivo…
Patria pa tik-taka…
Delo danes zjutraj
Direktor nacionalne finske televizije TV Yle Mikael Junger je bil zamenjan, odnesla ga je oddaja Resnica o Patri, so zapisali na spletni strani SDS v prispevku, ki spominja na novinarski izdelek. Pod članek je podpisan domnevni avtor Vanti Vaatti, kar naj bi bralce spletne strani SDS utrdilo v prepričanju, da je vir kredibilen. Domnevni Vaatti je za SDS še zapisal, da Yle s kadrovsko rošado rešuje omajano kredibilnost. Preverjanje informacij pa je pokazalo, da so si v SDS verjetno privoščili manipulacijo.
…
Kustaa Hulkko, ugledni novinar finskega političnega tednika Soumen Kuvalehti, je na naše vprašanje, kdo je Vanti Vaati, odvrnil: »Nikoli nisem slišal zanj. A ime zveni tako neumno in nenavadno, da sem precej prepričan, da je izmišljeno.« V SDS do konca redakcije niso odgovorili, kdo je avtor manipulativnega članka, ki na moč spominja na članke v predvolilnih brezplačnikih, pod katere so se podpisovali razni Vidi Vidci. Delo
SDS danes popoldan:
V prispevku našega sodelavca, finskega novinarja enega osrednjih medijev na Finskem, ki se je iz razumljivih razlogov podpisal s psevdonimom (Zorana Potiča iz Dela ni nikoli motilo, da se je Berglund v Resnici o Patriji skliceval na anonimne vire, moti pa ga psevdonim finskega novinarja), ne piše, da je bil direktor YLE Junger zamenjan samo zaradi oddaje Resnica o Patriji. Na prvem mestu so navedeni notranjepolitični vzroki, že omenjena obsodba novinarja YLE zaradi obrekovanja poslanca stranke centra ter lažna obtožba proti finskemu predsedniku vlade Vanhanenu. V nadaljevanju objavljamo odziv Vantija Vaattija na današnje pisanje Dela v celoti… SDS
Zanimiva vprašanja:
a.) Zakaj je uporaba psevdonima “razumljiva”? Novinarji, če niso ravno iz Irana in podobnih dežel, načeloma nimajo težav s podpisi pod izjave za tuje medije/akterje.
b.) Zakaj je uporaba psevdonima “razumljiva”, če je povezava “zamenjava direktorja – poročanje o Patrii”, nekaj, kar je na Finskem “splošno znano”, o čemer se javno govori? Zakaj psevdonim, če novinar ne pravi nič takega, kar ostali Finci itak ne bi vedeli?
c.) Zakaj Google, če vpišemo ključne besede “Jungner YLE Kivinen Patria”, ne najde nobene zgodbe, v kateri bi našteto našli na kupu, v enem prispevku? Če Finci zamenjavo povezujejo tudi s Patrio, a ni potem upravičeno pričakovati, da se bodo o tem vsaj malo razpisali?
č.) Nobena prisebna politična stranka ne bi novinarja označila za “sodelavca”, vsaj javno ne. Freudian Slip?
d.) “O tem so poročale tiskovne agencije in to dejstvo je za razliko od Slovenije na Finskem splošno znano.” Nenavadno dobro informiran je tale Finec o tem, kaj je v Sloveniji splošno znano, kajne? ;)
e.) Kako to, da finski novinar (isto kot Delo in mnogi slovenski pisci) priimek nekdanjega direktorja dosledno zapisuje napačno? Pravilno je Jungner in ne Junger! Samo napaka prevajalca? Pri prevajanju dveh tekstov mu ni niti enkrat uspelo zadeti? Koliko vprašanj in naključij, kajne?
Zadnje čase so jako popularne raznorazne teorije na temo afere, ki brez predaha zaposluje slovensko javnost in politiko, zato naj bo tudi meni dovoljeno, da razgrnem eno. Recimo ji “delovna teorija”, saj je več kot očitno, da zadevi še zdaleč nismo prišli do dna. Posvečena bo (komu pa drugemu) moji najljubši stranki.
SDS se je na samem začetku afere Baričevič odzvala nenevadno zadržano, skorajda mlačno. Dobro naoljena in v bitkah preizkušena strankarska mašinerija, ki drugače ne izpusti nobene priložnosti, je imela nenavadno pozen štart, saj so sporočila za javnost in pozivi k odstopom zares začeli deževati šele ta teden, ko je psihoza že malo popuščala.
Od kod ta zamuda? So bili tudi oni na smučanju? Ali pa je zadaj nekaj drugega: da niso bili povsem prepričani, kam bo zaneslo medijski projektil? Kot se kaže danes, je bila previdnost, če je obstajala, na mestu: zgodba se je zapletla v času, ko je ministrstvo vodil njihov minister, ki naj bi se po današnjih dokazih Mladine neposredno vmešal v proces odločanja. No, četudi tega niso vedeli, so morali vedeti, da je bilo ministrstvo za kmetijstvo dolga leta fevd partnerske in pomladniške SLS, brez katere se na oblast pač ne morejo povzpeti. Le kdo bi lahko vedel, kaj vse so SLS-ovci zakuhali, kajne?!
Toda afera je pridobivala zalet in se razvila v čisti clusterfuck za slovensko levico, zlasti pa za LDS. Priložnost, posajena na ramena javnega revolta, je bila preveč dobra, da bi se jo dalo zapraviti. In se je aktiviral Jože Tanko, ki je začel poročanje Požarja neposredno pretapljati v sporočila stranke, k temu pa za dobro mero primešal še NPU. Stvar je v maniri, tipični za SDS, kjer se trditve, izrečene danes, že naslednji dan preprosto “pozabijo” i nikom ništa nadomestijo z novimi, če se izkažejo za neresnične ali kako drugače pomanjkljive, delovala krasno.
Tako krasno, da je Janez Janša pridelal moralko o omrežjih moči, ki v slovenski politični zgodovini po letu 1991 najbrž nima primerjave. Tekst je naravnost epski.
A tajming ne bi mogel biti slabši – isti dan v javnost priletijo dokazi, da so “centri moči” nenavadno blizu SDS-u, še bolj pa SLS-u. Nerodno, a prav tako epsko.
Priznam, a se ne kesam. Trenutno sem utelešenje nemške besede v naslovu. Pisci zadnje številke Mladine so naredili vse to, kar drugim slovenskim medijem doslej ni uspelo ali jim je uspelo zgolj pogojno: poglobili so se v dokumente, predstavili drugo plat (sestro pokojnika) in prek fantastične analize Marcela Štefančiča postavili ogledalo slovenski duši.
19. 2. 2010:
Najnovejša Mladina objavlja dokument, ki dokazuje, da se je v aferi Baričevič politika zares vmešala v delo stroke in inšpekcijskih služb. Potem, ko je veterinarski inšpektor odredil usmrtitev psov, se je v postopek neposredno vmešal minister. Vendar ne sedanji minister Milan Pogačnik, ampak prejšnji minister Iztok Jarc, ki je bil imenovan iz kvote stranke SDS. Dnevnik
Mladina:
In končno, če se sedanjemu ministru že očita zloraba javnega interesa: do leta 2007 državno pravobranilstvo posebnega pooblastila vlade za varstvo javnega interesa ni potrebovalo. Zakon je spremenila vlada Janeza Janše z utemeljitvijo, da lahko le demokratično izvoljeni organi določajo, kaj je javni interes (ne pa državni pravobranilec. S tem je preprečila, da bi “njihov” organ, državni pravobranilec, lahko napadal “njihove” odločbe, na primer ministrstev. Mladina, 19. 2. 2010
Janez Janša v moralki, objavljeni na spletni strani SDS-a istega dne:
Ni se še polegel prah okrog spornega odlikovanja, ko se je zgodila garažna afera. Mučna in tragična smrt pripadnika tranzicijske levičarske elite je razgalila delovanje mafijskega omrežja, ki omogoča ljudem brez vesti stanje, v katerem je vse dovoljeno. Dobesedno vse. Niso jim dovolj samo zlorabe sistema in ljudi, pred njimi niso varne niti domače živali.
Ob odstranjevanju vsaj nekaterih tančic iz ozadij garažne afere se v vsej svoji grotesknosti razgalja morbidno dekadentno obličje mogočne pajkove glave, za katerim se pne gosta lepljiva mreža, ki povezuje mnogotere stare in novodobne koristi in koristolovce.
© 2004–2009. Vse pravice pridržane.
RSS. Blog uporablja prilagojeno predlogo Modern Clix.