Slovenskemu političnemu prostoru lastna tragedija je, da se mora še po tolikih letih ukvarjati s fenomenom Janeza Janše. Ukvarjanje, ki je dostikrat že na ali tudi preko meje obsesivnega, ki je zakoličilo politični prostor na raven zatečenega. Ujetnika Janševega političnega projekta, njegovih bojev, fantazem in obsesij sta tako desni , ki ga je SDS docela okupirala, kot levi pol, ki ob vsaki novi janšistični eskapadi zapade v histerijo; potrebno ali ne, to je drugo vprašanje.
Obsesija je obojestranska in docela kontraproduktivna; Janez že več kot 20 let išče “s krvjo poškropljene” in tako levici vsakič znova lastnoročno dostavi novo potrditev, da je vrag res totalitarističen, manipulatorski in brezobziren. Z malo cinizma bi lahko zgolj prostodušno konstatirali, da si oboji zaslužijo drug drugega, da je obstoj obojih že docela soodvisen. Politični sado-mazo.
Brez “s krvjo poškropljenih” bi Janez izgubil pravzaprav celotni ideološki aparat, s katerim prepričuje svoje privržence. Brez Janeza Borut kot anti-Janša danes ne bi bil predsednik vlade. Saj se še spomnimo kako obupen je bil slednji v predvolilni kampanji?
Edini resni poskus (tehnokratskega) preseganja te zgodovinsko pogojene konfrontacije med “partizani” in “domobranci” ali “komunisti” in “osamosvojitelji”, ki ga je najbolje zajel slogan “ne levo, ne desno”, je doslej ponudila Drnovškova LDS. LDS je bila seveda po slovenski politični topologiji leva stranka, vendar v Drnovškovih časih z jasno ambicijo preseganja te kontraproduktivne politikantske konfrontacije. Ta projekt je s potopom LDS dokončno propadel in danes smo spet tam nekje okoli “Depale vasi”. Tudi medijske zgodbe so podobne: osamosvojiteljsko zaslugarstvo, trgovina z orožjem, brskanje po preteklosti, ponarejanje dokumentov…
Kar druži leve in desne ter je po svoje fascinantno, je dojemanje vsemogočnosti Janeza Janše kot politika. Za desne je glavni, skorajda edini branik pred povratkom v komunizem, za leve neverjetno sposoben premetenec, ki lahko ogrozi celotno družbo. Ob pogledu na objektivne fakte sta oba pogleda povsem iracionalna, saj je kot na dlani, da imamo pred sabo tretjerazrednega politikanta, ki je kot dolgoletni voditelj svoj politični blok pripeljal do volilne zmage zgolj enkrat ter nato ob prvi priložnosti oblast takoj spet izgubil. Proti Borutu Pahorju.
Pred sabo imamo politikanta, katerega stranki v času najhujše gospodarske krize in ko je vladna podpora povsem na psu, javnomnenjske ankete dosledno izmerijo tam okoli 20%, kar je le malo nad siceršnjim dolgoletnim povprečjem. Ob takem rezultatu bi se v Drnovškovi LDS oglašali vsi alarmi. Slovenski volilec, tudi tisti, ki bi aktualno vlado prec utopil v žlici vode, se raje zateče med neopredeljene kot podpre janšistično alternativo.
Občasni pospeški javnomnenjske podpore in celo enkraten naskok na oblast ne morejo zakriti preproste ugotovitve, da smo vsi skupaj ujetniki politika, ki je svoj zenit dosegel tam nekje pred 20 leti. Takrat je imel edinstveno priložnost in kapital, da se povzpe do resnično velikega politika, državnika, ki združuje, navdihuje, motivira za presežke, gradi in prodaja “zgodbo o uspehu”. Ni je izkoristil, izbral je radikalizacijo, zaradi katere niti ob vladnem razsulu ne more seči iz omejenega bazena najbolj prepričanih. Težko je definirati material, iz katerega so veliki politiki, morda celo državniki, a eno je gotovo: tisti, ki ne zmorejo vsaj v pasiven pristanek prepričati tihe večine, nimajo niti osnovnih pogojev. Janez Janša jih že dolgo nima več.
Kar je tragedija zlasti za desnico. Levici janšistično obvladovanje nasprotnega tabora ustreza do te mere, da ga nikoli ne bo prav zares poskušala dokončno politično spodnesti. Potolči na obvladljivo mero, a ne preveč. Četudi bi obstajali trdni dokazi o Janševi vpletenosti v trgovino z orožjem, jih bo levica uporabila šele tik pred dokončnim pogrebom, kot tazadnjega jokerja.
Slovenska levica nima večjega interesa od političnega preživetja Janeza Janše - na obvladljivi ravni, seveda. Kak tehnokratsko pobarvan Virant, ki zmore kdaj pokritizirati tudi kakšen janšistični eksces, kot je recimo ponarejanje arhivskih dokumentov, bi SD naslednje leto pokopal v epskih razsežnostih.
Osebno pa imam ukvarjanja z Janšo zvrhan kufer. Sem ravno v takih letih, da mi osebni politični spomin nese ravno največ do tistih osamosvojitvenih časov, kar neizogibno pomeni, da mi je sooblikoval lep del politične socializacije. Levica je na vrhovih zamenjala cele generacije politikov, na drugi strani je vedno On, ki nas z grimsi, černači, jerovški & Co. vedno znova pelje v cirkus politikantskega brezumja brez vsake dodane vrednosti za tiste, katerim bi politična kasta naj pravzaprav služila. In v slovenski politiki ni bolj depresivne ugotovitve, da nam tudi naslednje leto verjetno ne bo prineslo odrešitve.
Janez, dost’ je! Mamula go home!
