Zadnje čase so jako popularne raznorazne teorije na temo afere, ki brez predaha zaposluje slovensko javnost in politiko, zato naj bo tudi meni dovoljeno, da razgrnem eno. Recimo ji “delovna teorija”, saj je več kot očitno, da zadevi še zdaleč nismo prišli do dna. Posvečena bo (komu pa drugemu) moji najljubši stranki.
SDS se je na samem začetku afere Baričevič odzvala nenevadno zadržano, skorajda mlačno. Dobro naoljena in v bitkah preizkušena strankarska mašinerija, ki drugače ne izpusti nobene priložnosti, je imela nenavadno pozen štart, saj so sporočila za javnost in pozivi k odstopom zares začeli deževati šele ta teden, ko je psihoza že malo popuščala.
Od kod ta zamuda? So bili tudi oni na smučanju? Ali pa je zadaj nekaj drugega: da niso bili povsem prepričani, kam bo zaneslo medijski projektil? Kot se kaže danes, je bila previdnost, če je obstajala, na mestu: zgodba se je zapletla v času, ko je ministrstvo vodil njihov minister, ki naj bi se po današnjih dokazih Mladine neposredno vmešal v proces odločanja. No, četudi tega niso vedeli, so morali vedeti, da je bilo ministrstvo za kmetijstvo dolga leta fevd partnerske in pomladniške SLS, brez katere se na oblast pač ne morejo povzpeti. Le kdo bi lahko vedel, kaj vse so SLS-ovci zakuhali, kajne?!
Toda afera je pridobivala zalet in se razvila v čisti clusterfuck za slovensko levico, zlasti pa za LDS. Priložnost, posajena na ramena javnega revolta, je bila preveč dobra, da bi se jo dalo zapraviti. In se je aktiviral Jože Tanko, ki je začel poročanje Požarja neposredno pretapljati v sporočila stranke, k temu pa za dobro mero primešal še NPU. Stvar je v maniri, tipični za SDS, kjer se trditve, izrečene danes, že naslednji dan preprosto “pozabijo” i nikom ništa nadomestijo z novimi, če se izkažejo za neresnične ali kako drugače pomanjkljive, delovala krasno.
Tako krasno, da je Janez Janša pridelal moralko o omrežjih moči, ki v slovenski politični zgodovini po letu 1991 najbrž nima primerjave. Tekst je naravnost epski.
A tajming ne bi mogel biti slabši – isti dan v javnost priletijo dokazi, da so “centri moči” nenavadno blizu SDS-u, še bolj pa SLS-u. Nerodno, a prav tako epsko.