Ženske, a ni jako zanimivo, da Delo moškim namenja Polet, kjer je celo kaj za prebrati, vam pa Obolnarco in Ono?

…
A pluralnost strokovnih mnenj in pogledov ni edino, kar je v v teh krajih nepotreben luksuz. Povsem odvečni so tudi povsem osnovni kriteriji kompetentnosti sogovornikov, ki naj bi javnosti prek medijev prinašali svetlobo vedenja.

Nič ne potrdi te trditve bolje, kot dejstvo, da ni potrebno brskati po bolj ali manj obskurnih medijih, zadostuje že pogled na RTV, ki ne zmore razmisleka niti ob tako tragičnih dogodkih, kot je bil nedavni pokol na Norveškem. Javni medij, ki naj bi po nekem idealističnem poslanstvu redno cepil proti populizmu, vulgarnosti in šarlatanstvu, se je odzval z obširnim intervjujem z Romanom Vodebom, ki so ga za priložnost našemili kar v psihologa. Intervju, ki je glede na grozljivost dogodka še dodatno odvraten in neodgovoren ter povsem neprimeren za vsak kolikor toliko spodoben medij.

A Vodeb je za RTV in mnoge druge slovenske medije, ki se jim zdi preverjanje usposobljenosti v Cobissu in drugih podobnih bazah čista potrata časa, pač že stalnica. Za družbo, kjer je se rado primeri, da v najbolj “elitnih” prilogah pravnik modruje o pesticidih in poženščenih moških, raziskovalec umetne inteligence o demografiji, računalničar o klimatskih spremembah, nevrolog in predsednik Komisije za medicinsko (!) etiko o definiciji družine, Crnkovič o medijskem poslu… pa nekaj, kar nikogar prav zares ne vznemirja več.
Kot nikogar ne vznemirja dejstvo, da se RTV-prispevek namenja temu, da nas obveščajo o tem, kakšne barve kostim je izbrala Jadranka Kosor za srečanje v Sloveniji ali da je Rihanna v postelji rada podrejena, ne brani pa se niti šeškanja. Saj veste, vsebine, ki jih javni medij preprosto mora pokriti, saj jih v komercialnih alarmantno primanjkuje. Ob spremljanju spletnih strani RTV se mnogokrat zazdi, da jo še najbolje odnesemo, ko prispevek brezsramno ukradejo CNN-u. Takrat vsaj Žužek ne postavlja reporterskih standardov profesionalizma in objektivnosti.

O računu
Račun za medijske grehe plačujemo vsak dan, ob vsaki odločitvi in presoji, ki je zaradi tega manj optimalna, kot bi nujno morala biti. A bojim se, da nas pravo plačilo zapitka s celotnimi obrestmi šele čaka – in to prav kmalu.

Pred nami je, v kolikor nas ne odreši Ustavno sodišče, referendum o Družinskem zakoniku, temi, ki ima vse potrebne elemente, da nas požene čez res tazadnji rob dostojnosti. Če k temu prištejemo še zaznamovanost s politično in ekonomsko krizo, je že presneto jasno, da bo ob vodebovskih orgijah, ki jih bodo zganjali slovenski mediji, vse skupaj izredno mučno spremljati. A to je še tisti manjši del zapitka. Konec koncev gre zgolj za Slovenijo kot pluralno, sekularno in strpno družbo. Mnogi ne bodo izgubili dosti. Povedano drugače: težko žaluješ za tem, kar nikoli nisi zares imel ali kaj dosti cenil.

Da ne pozabim: kdor bi rad glasoval zame ali celo navijal zame (in moje poglede na razlike med spoloma in družinsko zakonodajo ter še dve obrobni temi) naj gleda v torek 2.2.2010 Piramido. Najbolj vneti ste lahko navijači v studiu RTV SLO. Bodite v recepciji RTV ob 19.30 uri.

Bravo, nacionalka, poslanstvo javnega medija vam gre kot po maslu.

Tipičen primer je dr. Boštjan M. Zupančič, ki ob vsaki priložnosti (nazadnje mu jo je dala Delova Sobotna priloga) straši pred poženščenimi moškimi, kar naj bila posledica kemikalij v okolju. Ob teh trditvah sem že od nekdaj imel dva pridržka. Prvi je ta, da načeloma pravniki in filozofi niso ravno usposobljeni za razpravljanje o toksikologiji. Drugi je v dejstvu, da lahko sociologija/antropologija zdaleč bolj elegantno in brez cenenega moraliziranja razložita družbene spremembe, ki se dotikajo spremenjenih odnosov med spoloma in spolnih vlog. Ki so, seveda, družbena konstrukcija. Ne v celoti, a v zadostni meri, da so antropologi izbrskali plemena, kjer so (bile) spolne vloge precej drugačne (beri: skoraj zrcalna slika) od teh, ki so (bile) normativne za našo družbo. Kako v ta okolja, ki mnogokrat niso imela nobenega stika z industrijsko družbo, vključiti hudiča sodobne kemije, mi ni jasno. Verjetno je kriv E. T.

Nad Zupančičevo izvajanje se je v zadnji številki spravila Mladina in pridelala krasen zaključek:

Dr. Lucija Perharčič je kritična do Boštjana M. Zupančiča, ki se s svojimi trditvami spušča na področje, ki ga strokovno ne obvlada.”Sama se ne bi upala spuščati v pravna vprašanja na tako lahkoten način, kot se dr. Zupančič spušča v toksikološka. nisem pravnica, zato menim, da s takim ravnanjem kažem primerno spoštovanje do pravne stroke.”

Ouch.

V novi številki revije Narobe pa je med vrsticami, a dovolj jasno dobil po prstih trenutno prvi medijski obraz slovenske psihoanalize (na žalost slednje). Dr. Matjaž Lunaček, vodja Enote za psihoterapijo nevroz na ljubljanskem Centru za mentalno zdravje, je intervju zaključil takole:

Psihoanaliza je v našem prostoru tako ali tako poznana predvsem bolj preko teoretičnega vidika in ne kot psihoanalitična praksa. V resnici ima tako malo besede, tako malo mesta … Če jo poskušamo uporabljati na take netočne načine, potem je to izredno škodljivo za samo psihoanalizo. Vemo pa, da se pojavljajo bolj ali manj samooklicani analitiki, ki dejansko zastopajo normativnost. Ampak o imenih ne bi …. Zame je odgovor analiza

2:0 za znanost, a igra se igra dalje in ko bo potrebno malo senzacije, bodo slovenski mediji brez vsakega kritičnega ovrednotenja spet v obilni meri posegli po modrostih Zupančiča in Vodeba.

Gospod Vodeb je študiral na fakulteti za šport, potem pa vpisal podiplomca na filozofski fakulteti, kjer je razlagal, da po Freudu sledi, da je metanje na koš ekvivalent spolnemu odnosu (razumete: nož pa nožnica, šrauf pa matica, žoga pa koš). To je tako, kot če bi nekdo iz športa vpisal podiplomca na fiziki, in razlagal, da je bistvo relativnostne teorije to, da je vse relativno – to zmore samo genij. Tudi naslavljanje s psihiatrom in psihoanalitikom je povsem upravičeno, saj kaže na duha, ki ni malenkosten in se ne obremenjuje z resničnostjo titul. Komentar na DD

Kakorkoli že, s seksualnostjo ljudi se pač ne gre šaliti – ne s tisto, ki obvladuje homoseksualce (geje in lezbijke), še manj s tisto, ki obvladuje heteroseksualce, nikakor pa ne z infantilno seksualnostjo otrok, ki si ne morejo pomagati, če jim politiki “vsilijo” dve mami ali dva očeta namesto ženske mame in moškega očeta. Zato da ne bi bilo treba referenduma o tem, ali lahko istospolni partnerji posvajajo otroke, bi bilo dobro organizirati nekakšen strokovni “referendum”, kjer bi smela glasovati le klinično-psihološka oziroma psihoterapevtska in psihiatrična stroka - torej vsi tisti, ki vedo za pasti kastracijskega oziroma Ojdipovega kompleksa in vloge primarne družine s heteroseksualnima akterjema oziroma staršema, torej (žensko) mamo in (moškim) očetom. In če se stroka (mislim pa na tiste, ki nimajo lastnih problemov pri svoji spolni usmeritvi) jasno in predvsem iskreno ne opredeli do aktualnega predloga družinskega zakonika (predvsem v kontekstu posvajanja otrok s strani istospolnih partnerjev), potem mora Slovenija za kazen še stoletja trpeti zaradi neumnosti, ki si jo je privoščila sedanja politična levica, ker: kazen mora biti vzgojna!

Reference dr. Vodeba s področja, o katerem se je namenil obelodaniti cenjeno strokovno mnenje? Tukaj Hja, če bi bile posvojitve olimpijski šport, bi v tej državi težko našli večjega strokovnjaka.

Seveda bi bilo neumno, če želje po “strokovnem” referendumu, ne bi uresničili kar prec, kajne?

American Psychoanalytic Association

Accumulated evidence suggests the best interest of the child requires attachment to committed, nurturing and competent parents. Evaluation of an individual or couple for these parental qualities should be determined without prejudice regarding sexual orientation. APsaA believes that gay and lesbian individuals and couples are capable of meeting the best interest of the child and should be afforded the same rights and should accept the same responsibilities as heterosexual parents.

American Psychological Association

…APA opposes any discrimination based on sexual orientation in matters of adoption, child custody and visitation, foster care, and reproductive health services;

American Psychiatric Association

The American Psychiatric Association supports initiatives which allow same-sex couples to adopt and co-parent children and supports all the associated legal rights, benefits, and responsibilities which arise from such initiatives.

Za poslastico še strokovno mnenje “dedca z jajci” o sodobnih ženskah: