Da ne pozabim: kdor bi rad glasoval zame ali celo navijal zame (in moje poglede na razlike med spoloma in družinsko zakonodajo ter še dve obrobni temi) naj gleda v torek 2.2.2010 Piramido. Najbolj vneti ste lahko navijači v studiu RTV SLO. Bodite v recepciji RTV ob 19.30 uri.
Bravo, nacionalka, poslanstvo javnega medija vam gre kot po maslu.
Sodobno medijsko poročanje o znanstvenih odkritjih in dosežkih bi v večini primerov lahko označili kot porazno. Vedno bolj rumeni diskurz v okolju dirke za gledanost, branost in klike zahteva gotovost in udarnost, ki jo znanost lahko da le malokrat. Saj vemo, kako melje mašinerija, ki prek par permutacij lokalno omejeno raziskavo, v kateri nesrečniki nakažejo, da bi povečanje vnosa snovi X lahko, morda za n% zmanjšalo pogostost raka tipa B pri populaciji žensk v menopavzi, pretvori v udaren naslov “Odkrili zdravilo za rak!”. Neizogiben pripomoček medijskega cirkusa so ljudje, običajno ne povsem brez nekih strokovnih značk, a skoraj vedno daleč izven ali preko svoje lige. Kar manjka na strokovnosti, nadomestijo z gotovostjo in udarnostjo.
Tipičen primer je dr. Boštjan M. Zupančič, ki ob vsaki priložnosti (nazadnje mu jo je dala Delova Sobotna priloga) straši pred poženščenimi moškimi, kar naj bila posledica kemikalij v okolju. Ob teh trditvah sem že od nekdaj imel dva pridržka. Prvi je ta, da načeloma pravniki in filozofi niso ravno usposobljeni za razpravljanje o toksikologiji. Drugi je v dejstvu, da lahko sociologija/antropologija zdaleč bolj elegantno in brez cenenega moraliziranja razložita družbene spremembe, ki se dotikajo spremenjenih odnosov med spoloma in spolnih vlog. Ki so, seveda, družbena konstrukcija. Ne v celoti, a v zadostni meri, da so antropologi izbrskali plemena, kjer so (bile) spolne vloge precej drugačne (beri: skoraj zrcalna slika) od teh, ki so (bile) normativne za našo družbo. Kako v ta okolja, ki mnogokrat niso imela nobenega stika z industrijsko družbo, vključiti hudiča sodobne kemije, mi ni jasno. Verjetno je kriv E. T.
Nad Zupančičevo izvajanje se je v zadnji številki spravila Mladina in pridelala krasen zaključek:
Dr. Lucija Perharčič je kritična do Boštjana M. Zupančiča, ki se s svojimi trditvami spušča na področje, ki ga strokovno ne obvlada.”Sama se ne bi upala spuščati v pravna vprašanja na tako lahkoten način, kot se dr. Zupančič spušča v toksikološka. nisem pravnica, zato menim, da s takim ravnanjem kažem primerno spoštovanje do pravne stroke.”
Ouch.
V novi številki revije Narobe pa je med vrsticami, a dovolj jasno dobil po prstih trenutno prvi medijski obraz slovenske psihoanalize (na žalost slednje). Dr. Matjaž Lunaček, vodja Enote za psihoterapijo nevroz na ljubljanskem Centru za mentalno zdravje, je intervju zaključil takole:
Psihoanaliza je v našem prostoru tako ali tako poznana predvsem bolj preko teoretičnega vidika in ne kot psihoanalitična praksa. V resnici ima tako malo besede, tako malo mesta … Če jo poskušamo uporabljati na take netočne načine, potem je to izredno škodljivo za samo psihoanalizo. Vemo pa, da se pojavljajo bolj ali manj samooklicani analitiki, ki dejansko zastopajo normativnost. Ampak o imenih ne bi …. Zame je odgovor analiza
2:0 za znanost, a igra se igra dalje in ko bo potrebno malo senzacije, bodo slovenski mediji brez vsakega kritičnega ovrednotenja spet v obilni meri posegli po modrostih Zupančiča in Vodeba.
Z javnim kvazi psihoaliziranjem mrtvih je začel tukaj, sedaj kariero nadaljuje s tragičnim primerom vojakinje, ki je naredila samomor na Kosovu. Mrtvi? Ni problema, Roman Vodeb vas bo psihoanaliziral posthumno in na daljavo, še preden se bo truplo prav ohladilo in še pred zaključkom preiskave. Bolj ogabne kombinacije medijskega mrhovinarstva in medijskega prostituiranja trenutno na Slovenskem ni najti. Morbidno do kraja.
Ker omenjeni gospod trenutno skače iz vseh medijev kot vrhovna strokovna referenca, je prav in potrebno izpostaviti komentar, objavljen na tem blogu. Bilo bi škoda, če bi se ga spregledalo.
Gospod Vodeb je študiral na fakulteti za šport, potem pa vpisal podiplomca na filozofski fakulteti, kjer je razlagal, da po Freudu sledi, da je metanje na koš ekvivalent spolnemu odnosu (razumete: nož pa nožnica, šrauf pa matica, žoga pa koš). To je tako, kot če bi nekdo iz športa vpisal podiplomca na fiziki, in razlagal, da je bistvo relativnostne teorije to, da je vse relativno – to zmore samo genij. Tudi naslavljanje s psihiatrom in psihoanalitikom je povsem upravičeno, saj kaže na duha, ki ni malenkosten in se ne obremenjuje z resničnostjo titul. Komentar na DD
Tole cvetko, ki jo je pridelal dr. Roman Vodeb, v originalu pa je bila objavljena v Večeru, bi skoraj spregledal, če se ne bi redno zabaval tukaj.
Kakorkoli že, s seksualnostjo ljudi se pač ne gre šaliti – ne s tisto, ki obvladuje homoseksualce (geje in lezbijke), še manj s tisto, ki obvladuje heteroseksualce, nikakor pa ne z infantilno seksualnostjo otrok, ki si ne morejo pomagati, če jim politiki “vsilijo” dve mami ali dva očeta namesto ženske mame in moškega očeta. Zato da ne bi bilo treba referenduma o tem, ali lahko istospolni partnerji posvajajo otroke, bi bilo dobro organizirati nekakšen strokovni “referendum”, kjer bi smela glasovati le klinično-psihološka oziroma psihoterapevtska in psihiatrična stroka - torej vsi tisti, ki vedo za pasti kastracijskega oziroma Ojdipovega kompleksa in vloge primarne družine s heteroseksualnima akterjema oziroma staršema, torej (žensko) mamo in (moškim) očetom. In če se stroka (mislim pa na tiste, ki nimajo lastnih problemov pri svoji spolni usmeritvi) jasno in predvsem iskreno ne opredeli do aktualnega predloga družinskega zakonika (predvsem v kontekstu posvajanja otrok s strani istospolnih partnerjev), potem mora Slovenija za kazen še stoletja trpeti zaradi neumnosti, ki si jo je privoščila sedanja politična levica, ker: kazen mora biti vzgojna!
Reference dr. Vodeba s področja, o katerem se je namenil obelodaniti cenjeno strokovno mnenje? Tukaj Hja, če bi bile posvojitve olimpijski šport, bi v tej državi težko našli večjega strokovnjaka.
Seveda bi bilo neumno, če želje po “strokovnem” referendumu, ne bi uresničili kar prec, kajne?
American Psychoanalytic Association
Accumulated evidence suggests the best interest of the child requires attachment to committed, nurturing and competent parents. Evaluation of an individual or couple for these parental qualities should be determined without prejudice regarding sexual orientation. APsaA believes that gay and lesbian individuals and couples are capable of meeting the best interest of the child and should be afforded the same rights and should accept the same responsibilities as heterosexual parents.
American Psychological Association
…APA opposes any discrimination based on sexual orientation in matters of adoption, child custody and visitation, foster care, and reproductive health services;
American Psychiatric Association
The American Psychiatric Association supports initiatives which allow same-sex couples to adopt and co-parent children and supports all the associated legal rights, benefits, and responsibilities which arise from such initiatives.
Za poslastico še strokovno mnenje “dedca z jajci” o sodobnih ženskah:
© 2004–2009. Vse pravice pridržane.
RSS. Blog uporablja prilagojeno predlogo Modern Clix.
