Če bo še kaj časa, pojdite še pred stolnico.
300,000 babies stolen from their parents – and sold for adoption: Haunting BBC documentary exposes 50-year scandal of baby trafficking by the Catholic church in Spain. Mail
Ko res ostanem brez komentarja.
Iz današnje tiskovne konference:
Družina. Družina je po sprejetem Družinskem zakoniku (Dzak) življenjska skupnost otroka z enim ali obema staršema ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima po tem zakoniku določene obveznosti in pravice. Poleg bioloških zajema tudi socialne starše, kot so rejniki, stari starši in novi partnerji očeta ali mame. Ta definicija je bolj vključujoča kot dosedanja, saj priznava tudi enostarševske in reorganizirane družine.
Zakonska zveza / partnerska skupnost. Družinski zakonik v sprejeti kompromisni različici ohranja simbolno razlikovanje med heterospolno in istospolno skupnostjo; zakonsko zvezo lahko skleneta izključno moški in ženska. Za istospolne partnerje se uvajata partnerska in zunajpartnerska skupnost.
Posvojitve. Družinski zakonik istospolnim partnerjem dovoljuje izključno enostranske posvojitve bioloških otrok svojih partnerjev. Te posvojitve istospolnim osebam omogoča že doslej veljaven Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih iz leta 1976(!). Dzak na tem področju ne prinaša nič novega. Skupne posvojitve oziroma posvojitve tujih otrok pri istospolnih partnerjih niso mogoče.
Umetne oploditve in nadomestno materinstvo. Umetne oploditve lezbijkam in nadomestno materinstvo za geje so po slovenski zakonodaji prepovedani. Družinski zakonik v ničemer ne posega v to področje, saj ga ureja leta 2000 sprejeti Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo.
Zlorabe pri dedovanju (zunajpartnerska skupnost). Trditev, da bo lahko preživeli sostanovalec v domu za ostarele ali študentskem domu uveljavil zunajpartnersko skupnosti in tako oškodoval prave dediče, je v luči več kot 35-letnih izkušenj z zunajzakonsko skupnostjo brez vsake osnove. Če bi kdo to želel uveljaviti, bi moral s pričami in listinami pred sodiščem dokazovati, da sta s pokojnim živela skupaj kot par, da sta to manifestirala tudi na zunaj, da so bili med njima prisotni vsi elementi čustvene, ekonomske, moralne in seksualne povezanosti, ki se pričakujejo v zakonski zvezi.
…
Zakaj je nov Družinski zakonik ustreznejši kot popravljanje številnih pomanjkljivosti ZRIPS-a? Pred Ustavnim sodiščem bi se brez Družinskega zakonika zagotovo znašli drugi primeri prikrajšanosti istospolnih partnerjev. Za vzpostavitev potrebne pravne enakosti bi v primeru popravljanja ZRIPS-a morali spremeniti tudi več kot deset drugih predpisov, vključno s sistemskimi zakoni s področja zdravstva, socialnega in pokojninskega zavarovanja, kazenskega prava… – draga, zamudna in skoraj zagotovo nemogoča naloga. V tem času bi ohranjali neustavno razlikovanje. Diskriminatorna in poniževalna je tudi ureditev, ko bi v Družinskem zakoniku zajeli vse oblike družin – z izjemo istospolnih družin. Urejanje pravic enih otrok v enem zakonu, drugih otrok pa v drugem, je nesprejemljivo razlikovanje. Hkrati je Evropsko sodišče za človekove pravice odločilo, da imajo istospolno usmerjene osebe pravico do družinskega življenja.
Ta teden sem naletel na primer, ki nakazuje, da se tudi pri nas vse bolj uveljavlja tisti tip politične korektnosti v poslovnem okolju, ki ga sicer poznamo zgolj iz ameriških filmov in medijev. Kar zna biti v teh krajih, kjer je kultura prepojena s common sensom ali tisto jako simpatično balkansko zajebancijo in ironijo, še zanimivo. Toda ve se, kam piha veter, in če lahko sodimo po prejšnjih epizodah, kot sta preganjanje kadilcev in propagiranje ustekleničene vode, pri katerih smo se nekaj časa veselo smejali in čudili tistim tam prek Atlantika, nato pa z vso zagretostjo sami skočili na isti vlak, ni razloga, da bo tukaj kaj drugače.
Če je politična korektnost predvsem projekt levice, to še ne pomeni, da ameriških vzorov ne kopira tudi slovenska desnica. Nič ne kaže tega bolje kot strategija, ki so jo ubrali nasprotniki novega Družinskega zakonika in ki je do zadnje podrobnosti prepisana iz prakse sorodnih ameriških organizacij. Ta presega zgolj prepisovanje psevdo-znanstvenega šrota, s katerim Primc & RKC šopajo medijske konzumente, saj so identične tudi metode poseganja v javni prostor.
Iluzija “bottom-up” združevanja “zakrbljenih” državljanov, “pristne” civilne združbe
Med glavnimi temelji ameriškega desničarskega grassroota je zagotovo ugotovitev, da državljani ne zaupajo starim, uveljavljenim institucijam, kot so politične stranke, podjetja in celo verske organizacije, zato je bolj učinkovito, če se politični aktivizem prelije v orodja, ki so navidezno rezultat spontanega združevanja “navadnih” državljanov od spodaj navzgor, v resnici pa so vse prej kot to.
Družinski zakonik je pravzaprav vzorčen case study, saj je jasno, da prevladujoč delež populacije ne bo vzel resno ničesar, kar RKC trobi na področju spolnosti. Če večina ne kupi ponudbe, kot so prepoved kontracepcije, seksa pred poroko, nujnost celibata, … pravzaprav celotne ponudbe RKC na tem področju, zakaj bi bila ta bolj uspešna kje drugje? Še slabše je s političnimi strankami, kjer razpredanje o morali hitro izpade neverodostojno in ceneno nabiranje političnih točk.
Ameriške izkušnje kažejo, da v takem primeru najboljši civilnodružbeni zastor, ki omenjenim diskreditiranim institucijam omogoči, da se lepo skrijejo za iluzijo delovanja “zaskrbljenih” navadnih državljanov. A le redko se tako učinkovite in javno izjemno izpostavljene organizacije pojavijo od nikoder, saj običajni državljani nimajo ne aktivističnega znanja in izkušenj, še manj zagotovljenega medijskega dostopa.
Zavod Kul.si je tipičen: čeprav vsak, ki si vzame pet minut kritičnega razmisleka, kaj hitro ugotovi, da gre za projekt, ki je ustanovljen in voden direktno iz vrha slovenske RKC, malho pa je pristavila tudi politika, se ta reklamira kot dosežek neimenovanih, anonimnih “aktivnih državljanov”, slehernikov, ki nimajo ničesar z uveljavljenimi centri družbene moči.
Na debelo prepisovanje iz ameriških učbenikov kažejo tudi drugi pojavi, kot je organizirano masovno pošiljanje copy-paste protestnih pisem predstavnikom javnega življenja. “Write your Congressman/Congresswoman” je praksa, ki ima v ameriškem političnem življenju dolgo tradicijo, pri nas pa je bila pred pojavom Zavoda Kul.si skorajda neznana. Njen edini realni učinek v slovenskem prostoru je seveda čisto nadlegovanje drugačemislečih. Uradni e-poštni naslovi politikov, ki so tarča tega spama, postanejo neuporabni, postranska žrtev pa so vsi drugi državljani, ki zaradi tega še težje stopijo v stik s svojim izvoljenim predstavnikom. V ameriškem primeru se težava rešuje z zaposlovanjem obsežnega (in dragega) aparata, ki je tam izključno za to, da pregleduje in odgovarja na ta sporočila, kar pa je za slovenske politike lahko le pobožna želja. Še manj je to dostopno ljudem, ki niso politiki, so se pa med prejemniki znašli, ker so jih povprašali o njihovih strokovnih pogledih. Ti lahko svoje univerzitetne e-poštne predale kar izklopijo. Sporočilo je jasno: postavi se proti nam in zagrenili ti bomo življenje.
Ameriška levica je pojav desničarskih “grassrot” organizacij, ki segajo tako od sila pestrih združenj “zakrbljenih” državljanov do nepregledne množice izjemno dobro financiranih think tankov, dolgo časa ignorirala. Progresivne pridobitve so se zdele v obdobju Clintona na varnem, lahko je šlo samo še na bolje. In potem se jim je – skoraj od nikoder – zgodil neokonzervativizem in Bush jr. Nobody expects the spanish inquisition.
Slovenski zagovorniki Družinskega zakonika so naredili podobno napako; ne bomo se odzivali na budalaštine raznih Primcev in Zavoda Kul.si, saj je vsakomur lahko jasno, zakaj gre. Z odzivanjem jim dajemo le legitimnost, ki je nimajo. Never argue with an idiot. They will bring you down to their level and beat you with experience.
In potem se je zgodil napad na delavnice Amnesty International in Legebitre v slovenskih šolah, nad učinkom katerega je lahko njen glavni izvajalec resnično navdušen, še bolj nad mlačnimi in medijsko popolnoma neprepričljivimi odzivi vpletenih, vključno s šolskim ministrstvom. Nacionalka je izvajalcem napada asistirala brezhibno, moralna panika zasejana, posledice bodo realne in zelo otipljive.
Cilj je bil dosežen. Čeprav so te delavnice potekale več kot desetletje in to brez pritožb staršev in otrok, je jasno, da je temu sedaj odklenkalo. Zastraševanje je uspelo, delavnice so postale “kontroverzne”, sporočilo učiteljem in šolam je jasno: vemo, da ministrstvo teh delavnic ne bo ukinilo, ker za to ni nobene podlage, a, dragi učitelji, vedite, da vam gledamo pod prste. Če želite mir, izberite kaj drugega. V takih okoliščinah, ko je organizacija delavnic odvisna od poguma posamezne šole in učitelja, njihove pripravljenosti, da se izpostavijo nadlegovanju dobro organizirane skupine ali staršev, ki jim že itak povsod skačejo po glavah, in potencialni “škandaloznosti”… prepoved niti ni potrebna. Družbeni pritisk je bolj učinkovit od vsake formalne prepovedi.
Pridružili smo se resnično izjemni skupini držav, kjer je delovanje Amnesty Internationala “kontroverzno” in mladini škodljivo. Lukašenko in iranske mule pošiljajo pozdrave in čestitke, polkovnik Gadafi bo daroval še kakšno kamelo.
Identični pritiski na šole, ki si drznejo dregniti na področje pravic istospolnih učencev, so že dolgoletna praksa ameriških organizacij, po katerih se zgledujejo slovenski zagovorniki “družine in otrok”. Ta je letos z medijsko izjemno odmevnimi samomori istospolno usmerjenih najstnikov, ki niso vdržali pritiska in maltretiranja, šole pa so se tudi zaradi strahu pred “kontroverznostjo” delale gluhe in slepe, naletela na prvo veliko oviro. Kako eksploziven je lahko šolski molk na to temo v slovenskem prostoru in pri slovenski statistiki o samomorilnosti, si lahko samo mislimo. Seveda bo RKC ob teh tragičnih usodah brezmadežna in visoko moralna, kot vedno.
In tako si lahko LGBT-aktivisti danes sestavijo obračun, ki je negativen zaradi nejasne politične usode Družinskega zakonika in vračanja v preteklost na področjih, ki so se zdela že samoumevna. Bilo bi dobro, nujno, da se dokončno pokoplje vero, da lahko gre samo na bolje, saj izkušnje pač kažejo, da se lahko kolo zavrti tudi nazaj. Doslednemu razkrinkavanju laži in manipulacij Primcev, Ljudmil in Zavoda Kul.si se ni mogoče izogniti. Bližnjic ne bo; včasih je pač potrebno obuti škornje in zagaziti v blato.
Sorodni zapisi:
24kul.si: v družbi Ku Klux Klana
24kul.si – za družino in pravice otrok z manipuliranjem
Uroš Urbanija: urednik ali aktivist?
Razkritja spolnih zlorab mladoletnikov znotraj RKC, ki polnijo svetovne medije že najmanj desetletje, ne dopuščajo drugega zaključka kot nekoliko presenetljive ugotovitve, da večja samooklicana moralna avtoriteta je določena institucija, večje svinjarije si lahko privošči. Odpuščanje v tem primeru nima meja.
Ni prav veliko izgubljenih duš, ki bi iskale moralno vodstvo v politikih in politični strankah. Politika je pač… a kot miselno vajo si poskusimo predstavljati, kaj bi se v demokratičnih družbah zgodilo s politično stranko, če bi prišlo na dan, da je nek njen veljak posilil 200 gluhih dečkov in da so bili drugi o tem obveščeni, vendar so procesiranje “nesrečnega primera” raje zaupali internim strankarskim pravilom in tajnim postopkom. Nihče ne bi šel na policijo, saj je posvetna zakonodaja za sveto stranko pač opcijska, ubogi grešnik pa bi obdržal partijsko knjižico do smrti.
Kaj bi javno mnenje naredilo s to stranko? Kdo bi jo še poslušal, ko bi tržila prave vrednote in pravo moralo? Kateri priseben starš bi ji v varstvo še zaupal svoje otroke? In zakaj moralno inferiornemu družbenemu pojavu (politiki) postavljamo strožja merila kot tuzemskim predstavnikom tistega zgoraj?
Kler še v božični poslanici ne more mimo delitev:
Pred našimi očmi je sveta družina, ki je zgled vsem družinam. Skupnost po Božji zamisli, ki more edina nuditi otroku vse, kar potrebuje za življenje: telesno bivanje, varnost očeta in nežnost matere, osebe za identifikacijo, duhovno sporočilo prejšnjih rodov in odkrivanje smisla življenja. Dnevnik
/…/ v pričakovanju božičnih poslanic, kjer bodo verski voditelji pozabili, da je bila t. i. sveta družina zelo netradicionalna: zunaj zakona noseča mati, ki je zanosila brez spolnega odnosa z drugim moškim + vdovec z nekaj otroki, ki je bil torej v odnosu do Jezusa socialni starš.
Toda celo v Novi Sloveniji in v katoliški cerkvi so se v zadnjih letih nekako navadili sprejemati tako imenovane enostarševske družine, kar v razumljivejšem besednjaku pomeni samohranilke in njihove otroke. Te ženske (in njihovi otroci!) so še vedno priklenjeni na sramotilni steber ‘zdrave družbe’, vendar jim je ta vsaj toliko podaljšala verigo, da jim ni treba stati čisto ob stebru. razgledi.net
RKC ne more drugače, kot da se spopada s spreminjanjem definicije družine, ki jo smatra za temeljno celico družbe in to samo v njeni tradicionalni obliki. Jin
Trditev, ki jo je zadnje čase v takšni ali drugačni obliki mogoče zaslediti marsikje, vendar iz tega naslova RKC ne morem podeliti odveze, saj je to mogoče le, če pristanemo na možnost, da lahko katerokoli organizacijo posadimo na mesto podeljevalca absolutne Resnice – za vse subjekte in za vse čase.
RKC se je v zahodnih družbah v mnogih primerih, kot so recimo ločitve in izvenzakonski otroci, taktično samoomejila, zato si pri teh grehih vsaj zaenkrat ne bo nikoli privoščila tako ostre gonje, kot se jo gre proti istospolnim družinam. But, make no mistake: umik je samo taktične narave in RKC bo ob prvi priložnosti zagrabila restavracijo z vsemi okončinami! Ločitve, izvenzakonski heteroseksualni pari, kontracepcija… niso po cerkveni doktrini nič “manjši grehi”, nič bolj “naravni” kot istospolne družine. A Stres & Co. si na te pridobitve sodobnih družb vsaj trenutno ne bodo upali izvesti tako primitivnih, lažnivih, manipulantskih napadov, ker vedo, da bi jih javni revolt dobesedno odnesel. Vprašanje taktike.
Nadaljuj z branjem…
“Vsemogočni Bog je ustvaril belo, črno, rumeno, malajsko in rdečo raso ter jih postavil na ločene kontinente. Razen vpletanja v to ureditev ni razloga za tovrstne poroke. Dejstvo, da je rase ločil, kaže, da ni želel njihovega mešanja.” okrožni sodnik Leon Bazile leta 1958, ameriška zvezna država Virginia
Pred kratkim se je zaključila javna razprava o predlogu novega Družinskega zakonika, v kateri bi bilo kar težko izbrati najbolj bizaren trenutek. Zapletanje v nelogičnosti Ljudmile Novak? Naravnost verska gorečnost Aleša Primca, uslužbenca Ministrstva za kmetijstvo, ki ga v medijih začuda zagledamo samo takrat, ko beseda nanese na pravice istospolno usmerjenih državljanov? Nenavadno pravno teoretiziranje, ki se je posrečilo Janezu Janši? Izbira je bogata, a če bi že bilo potrebno izbrati, bi sam izbral shod Dan družin, ki se je oktobra zgodil na ljubljanskem Prešernovem trgu, in ki je prinesel podobe družin, ki so se postavile v bran “tradicionalni družini”. Fotografije nasmejanih očetov in mam, okoli njih pa otroci. Včasih je bil transparent skorajda večji kot otrok, ki ga je nosil. “Glejte ptička!” In so se postavili pred fotoaparat z nasmeškom. Le redkokdaj je teptanje človekovih pravic ena sama zabava za celotno družino, pravi “Kodak trenutek”, ki bo dopolnil družinski album. Ko jih gledam, pa se vseeno vprašam, če jim bo čez čas vsaj malo tako nerodno, kot je danes tistim, ki jih je fotoaparat ujel pri obrambi neke druge “prave” ,”naravne” in “od Boga dane” družine, tiste, ki jo je zagovarjal v začetku omenjeni sodnik Bazile? Bodo te fotografije nekoč le neprimerne za družinske albume? Jih bo nedostojno kazati prijateljem in znancem?
Vir: RKC
Vir: RKC
Pa udeleženci shoda niso edini, ki bi jim moralo biti nerodno, nerodno bi moralo biti celotni slovenski levici, ki je oportunistično spremljala poosamosvojitveno restavracijo konzervativizma na Slovenskem, in s tem omogočila, da je zakon, ki naj bi urejal to vsem tako odvečno vprašanje zvez med istospolnimi pari, napisala desnica. Ta ga je seveda pripravila tako, da je bil posmeh tako istospolnim kot levici vgrajen že serijsko. Kaj nam pa morete! Res je, kaj pa smo jim mogli, še posebej, če nismo prav zares želeli kaj spremeniti. Javnomnenjske ankete pač povedo, da pri vprašanju pravic istospolno usmerjenih ne moremo govoriti o jasni ločnici med levico in desnico, da se pripadnost levici pač nujno ne povezuje z zagovorništvom teh pravic. Le kako bi lahko bilo kaj drugače, če pa so leve stranke same ta vprašanja potiskala v predale in dajale obljube s figami v žepu?
“Hoteli smo le izraziti svoje stališče. Moti me, da v javnosti in pred otroki izkazujejo svojo spolno usmeritev. Otrok mora imeti mater in očeta, ne očeta in očeta.” Marko Kous, eden izmed napadalcev na lokal Open
Danes vendarle imamo na mizi predlog, ki bo Slovenijo lahko vrnil tja, kjer smo v 80. letih prejšnjega stoletja že bili, to je med bolj naprednimi družbami na področju pravic istospolno usmerjenih državljanov. A četudi preživi parlamentarno obravnavo in četudi ga pred referendumom reši Ustavno sodišče, tega slovenska levica ne sme dojeti kot “no, zdaj pa smo se jih rešili, zadeva zaključena.”
Kruta statistika (podatki so iz ZDA, a ni pričakovati, da je v Sloveniji, ki je že itak obremenjena s samomorilnostjo, občutno bolje):
Usode, ki niso za družinske albume, hvalisanje pred sosedi in sodelavci. Za konec zato nujno neprijetno vprašanje: kaj delamo, da statistika tudi pri nas ne bi pokazala takšnih grozljivih podatkov?
© 2004–2009. Vse pravice pridržane.
RSS. Blog uporablja prilagojeno predlogo Modern Clix.