“Vsemogočni Bog je ustvaril belo, črno, rumeno, malajsko in rdečo raso ter jih postavil na ločene kontinente. Razen vpletanja v to ureditev ni razloga za tovrstne poroke. Dejstvo, da je rase ločil, kaže, da ni želel njihovega mešanja.” okrožni sodnik Leon Bazile leta 1958, ameriška zvezna država Virginia
Pred kratkim se je zaključila javna razprava o predlogu novega Družinskega zakonika, v kateri bi bilo kar težko izbrati najbolj bizaren trenutek. Zapletanje v nelogičnosti Ljudmile Novak? Naravnost verska gorečnost Aleša Primca, uslužbenca Ministrstva za kmetijstvo, ki ga v medijih začuda zagledamo samo takrat, ko beseda nanese na pravice istospolno usmerjenih državljanov? Nenavadno pravno teoretiziranje, ki se je posrečilo Janezu Janši? Izbira je bogata, a če bi že bilo potrebno izbrati, bi sam izbral shod Dan družin, ki se je oktobra zgodil na ljubljanskem Prešernovem trgu, in ki je prinesel podobe družin, ki so se postavile v bran “tradicionalni družini”. Fotografije nasmejanih očetov in mam, okoli njih pa otroci. Včasih je bil transparent skorajda večji kot otrok, ki ga je nosil. “Glejte ptička!” In so se postavili pred fotoaparat z nasmeškom. Le redkokdaj je teptanje človekovih pravic ena sama zabava za celotno družino, pravi “Kodak trenutek”, ki bo dopolnil družinski album. Ko jih gledam, pa se vseeno vprašam, če jim bo čez čas vsaj malo tako nerodno, kot je danes tistim, ki jih je fotoaparat ujel pri obrambi neke druge “prave” ,”naravne” in “od Boga dane” družine, tiste, ki jo je zagovarjal v začetku omenjeni sodnik Bazile? Bodo te fotografije nekoč le neprimerne za družinske albume? Jih bo nedostojno kazati prijateljem in znancem?
Vir: RKC
Vir: RKC
Pa udeleženci shoda niso edini, ki bi jim moralo biti nerodno, nerodno bi moralo biti celotni slovenski levici, ki je oportunistično spremljala poosamosvojitveno restavracijo konzervativizma na Slovenskem, in s tem omogočila, da je zakon, ki naj bi urejal to vsem tako odvečno vprašanje zvez med istospolnimi pari, napisala desnica. Ta ga je seveda pripravila tako, da je bil posmeh tako istospolnim kot levici vgrajen že serijsko. Kaj nam pa morete! Res je, kaj pa smo jim mogli, še posebej, če nismo prav zares želeli kaj spremeniti. Javnomnenjske ankete pač povedo, da pri vprašanju pravic istospolno usmerjenih ne moremo govoriti o jasni ločnici med levico in desnico, da se pripadnost levici pač nujno ne povezuje z zagovorništvom teh pravic. Le kako bi lahko bilo kaj drugače, če pa so leve stranke same ta vprašanja potiskala v predale in dajale obljube s figami v žepu?
“Hoteli smo le izraziti svoje stališče. Moti me, da v javnosti in pred otroki izkazujejo svojo spolno usmeritev. Otrok mora imeti mater in očeta, ne očeta in očeta.” Marko Kous, eden izmed napadalcev na lokal Open
Danes vendarle imamo na mizi predlog, ki bo Slovenijo lahko vrnil tja, kjer smo v 80. letih prejšnjega stoletja že bili, to je med bolj naprednimi družbami na področju pravic istospolno usmerjenih državljanov. A četudi preživi parlamentarno obravnavo in četudi ga pred referendumom reši Ustavno sodišče, tega slovenska levica ne sme dojeti kot “no, zdaj pa smo se jih rešili, zadeva zaključena.”
Kruta statistika (podatki so iz ZDA, a ni pričakovati, da je v Sloveniji, ki je že itak obremenjena s samomorilnostjo, občutno bolje):
- Samomor je glavni vzrok smrti med gejevsko in lezbično mladino.
- Istospolno usmerjeni mladi od 2- do 6-krat pogosteje poskusijo narediti samomor kot heteroseksualno usmerjeni.
- 50 % istospolno usmerjenih mladih je izjavilo, da so jih starši zavrnili zaradi njihove spolne usmerjenosti.
- 26 % jih je bilo zaradi tega prisiljenih zapustiti dom.
- Približno 40 % mladih brezdomcev se identificira kot homoseksualno ali biseksualno usmerjenih. Vir
Usode, ki niso za družinske albume, hvalisanje pred sosedi in sodelavci. Za konec zato nujno neprijetno vprašanje: kaj delamo, da statistika tudi pri nas ne bi pokazala takšnih grozljivih podatkov?