Dobro, da so se v razširjanje nepreverjenih (in do zaključka obdukcije tudi nepreverljivih) govoric spustili medijski mrhovinarji ala Požar in Reporter, najbrž ni nobeno presenečenje. Da so pri Financah objavili zapis izpod tipkovnice pritlehnega Matjaža Gamsa, ki je domnevno zlorabo živali direktno povezoval z družinskim zakonikom, tudi ne. Saj vemo, kje gre iskati intelektualno inkontinenco na Slovenskem, kajne?

V tej tekmi, kako zajeti perverzno imaginacijo famoznega “malega človeka” (če ne veste, o čem govorim, se spravite na kakšen slovenski spletni forum), so se mediji, ki bi radi bili resni a jim to vedno redkeje in težje uspeva, znašli v zagati. Kaj storiti z informacijami, ki so nepreverjene in plasirane iz dvomljivega vira, ki lahko naredijo nepopravljivo škodo imenu pokojnika, in ki lahko medij, v kolikor se kasneje izkažejo za neresnične, izpostavijo celo možnosti odškodninske tožbe? Če potrebujete preprosto razumljivo definicijo, česar resni medij, ki novinarskih standardov v boju za branost, gledanost in klike še ni vrgel v celoti skozi okno, ne bi nikoli objavil, jo poiščite v prejšnjem stavku.

In v iskanju odgovora na zagonetko se je tudi creme de la creme slovenskega novinarstva spremenil v eno samo namigušo. Ne bomo sicer direktno zapisali, ker se to pa ja ne spodobi, bomo pa že skoraj infantilno namigovali, kjer se bo le dalo. Saj vsi vemo, o čem pravzaprav govorimo, kajne? Odlična primera: Ali je zoofilija v Sloveniji resnično tabu? in Ekskluzivni pogovor s psihoanalitikom Romanom Vodebom: Zoofilija ni bolezen, temveč seksualna motnja. Dnevniku morda celo delam malo krivico, saj se bolje niso odrezali niti pri Delu, še manj pri javni RTV.

Na koncu lahko resigniramo zaključim le, da je v celotni medijski brozgi na Slovenskem največji profesionalec ravno ta, ki je vse skupaj zakuhal. Požar vsaj ne hlini, da prodaja New York Times.

Danes je svoj piskrček pristavil še dr. Drago Čepar, nekdanji direktor Urada za verske skupnosti.

To, kar je dr. Gams potrdil in izvrednotil s statistično analizo, so poznavalci prepoznali za pomembno vzročno povezavo že sredi prejšnjega stoletja. V šestdesetih letih so strokovnjaki za rodnost zavzeto iskali zdravilo za po mnenju nekaterih grozečo nevarnost eksplozije svetovnega prebivalstva. Eden od udeležencev konference o prebivalstvu v Daki (takrat Vzhodni Pakistan, potem Bangladeš) l. 1969 je npr. predstavil različne ukrepe za zmanjšanje rodnosti (Seznam je pripravil takratni podpredsednik organizacije Planned Parenthood/World Population.). Med 35 predstavljenimi ukrepi sta med prvimi štirimi navedena sprememba idealne podobe družine in povečanje deleža istospolnih.

Po akrobacijah z Googlom mi je le uspelo izbrskati dokument, na katerega se sklicuje Čepar. Toda dokument, katere pristnosti iz razlogov, ki bodo jasni kmalu, ni mogoče preveriti, še manj se seznaniti z njegovim kontekstom, je še najmanj zanimiv, precej bolj zanimiv je krog “strokovnjakov”, ki z njim operirajo. Koneckoncev – za 60. leta, ko je še večji del mainstream znanosti verjel, da se homoseksualnost lahko popravi, pozdravi (običajno z elektrošoki in hormonskimi terapijami), verjetno ni presenečenje, da je kdo menil tudi, da bi se jo dalo koristno uporabiti pri zmanjševanju rasti prebivalstva. Če lahko nekaj preprečuješ, lahko tudi spodbujaš, logično. Torej, zakaj je ta dokument pomemben, kaj sploh dokazuje?

Zaroto, seveda. In to ne kakšno malo spletko, spletkico, ampak popolno, globalno. Nov svetovni red, boj med temnimi silami in silami krščanstva. Ko vpišete naslov dokumeta v Google,
se kot najpomembnejše “strokovne avtoritete” pojavijo dr. Dennis L. Cuddy in “znanstvene” spletne strani tipa Illuminati News.

Dobrodošli v kozmosu neutrudnih borcev proti Novemu svetovnemu redu, v katerem z nami upravlja “vlada v senci”, svetova elita posvečenih, ki kontrolira naše mišljenje in vedenje. Nekatera orodja kontrole: rock&roll (valda!), fluor v vodi, aspartam, cepivo proti svinjski gripi, AIDS (ki je bil razvit v laboratoriju kot sredstvo za zmanjševanje rasti prebivalstva), Združeni narodi. Aja, pa vesoljci seveda tudi obstajajo, Al Kaido upravlja že omenjena elita, in, če še niste vedeli, že dolgo obstajajo zdravila za vse vrste rakastih obolje, vendar jih skrivajo.

“Homoseksualna agenda” ali gibanje je seveda del teh temnih rabot, ki želijo uničiti krščanstvo. Še več: temna elita je ustvarila homoseksualno gibanje (primer klasične tovrstne naracije: Homosexuality and the New World Order). Omenjeni dokument to seveda dokazuje.

Vice-President of Planned Parenthood-World Population Frederick Jaffe’s “Activities Relevant to the Study of Population Policy for the U.S.” is printed containing a memo to Population Council president Bernard Berelson. It includes examples of proposed measures to reduce U.S. fertility, such as (a) encourage increased homosexuality, (b) fertility control agents in water supply, (c) encourage women to work, (d) abortion and sterilization on demand, and (e) make contraception truly available and accessible to all. Dialectics, Rockefellers, and Population Control

Vse te aktivnosti podpira Rockefeller Foundation, ki je nekako osrednja figura tega novega svetovnega reda. Med pomembnimi grehi Rockefeller Foundation najdemo tudi:

Via the National Research Council, the Rockefeller Foundation’s Medical Division for many years will fund the horrible sex research of Alfred Kinsey. Population Control

OK, boste rekli, zakaj se posvečati tem norcem, ko razpravljamo o dokumentu, ki ga je na plano potegnil dr. Čepar? Pojasnilo ni težko: tega dokumenta izven krogov, ki verjamejo v združbo iluminatov, svetovno vlado pod pokroviteljstvom Rockefellerjev, vesoljce in take zadeve, ne omenja nihče drug, še najmanj pa v v publikacijah, ki bi jim lahko pripisali vsaj malenkostno znanstveno relevantnost. Toliko o intelektualni brozgi, iz katere očitno črpa nekdanji direktor vladnega urada.

Dr. Čepar se seveda ni oglasil po naključju, saj sedi (je sedel?) v programskem odboru Gamsove “znanstvene” konference o demografskih vprašanjih. Mimogrede, a ni nikogar v IJS-ju, našem novem centru odličnosti, vsaj malo sram, da se ime instituta povezuje s takimi kvazi-znanstvenimi orgijami? Kaj je naslednje? Svetovni kongres bajaličarjev?

Res ne vem, kaj je na debati o pravicah istospolno usmerjenih, da kot po čudežu na plano potegne največje šarlatane, kvazi strokovnjake in teoretike zarot ter verske blazneže, ki svoj navdih iščejo med ameriškimi krščanskimi fundamentalisti.

Sorodni zapisi:
Delo PP – Matjaž Gams, nadaljevanje
Ko se v debato o istospolnih družinah vključijo še Finance – Matjaž Gams

Why choose to actually go where the victim is–to gay areas, to cruising areas, to bars? A lot of people have pointed out that, in violence against other minority groups, people don’t tend to go where they are to harass them or abuse them.

There is the perception that homosexuals are a socially acceptable target. Repeatedly, when young people are asked, they will justify and defend targeting gay people as . . . There’s a belief nowadays that it’s not so cool to assault racial minorities. It’s not so cool to assault women, or Jews. But assaulting gays is actually something humorous to a lot of young people. It’s probably the last socially acceptable group to assault. Part of it is related to the fact that discrimination against gays is still legalized and encoded. That sends a message to young people that, if gays don’t have equal rights in employment, housing, child custody, the military, or marriage, then there’s something wrong with them, and nobody’s going to mind if we have some fun at their expense. . . .

In pika na i, ki dovolj zgovorno nakaže, zakaj imajo homofobi, kot so Ljudmila Novak, Matjaž Gams, Tadej Strehovec… krvave roke. Kje iskati razlago za napade – v psihologiji (moteni posamezniki) ali širših družbenih okoliščinah?

It’s not deviant psychology. It’s social psychology.

Prispevka na Delovi strani žal ni mogoče linkati, zato bom khm… malo zamižal in upal, da bodo enako storili tudi pri Delu. Porkaduš, dajte že to enkrat popraviti!

…
Najprej bi se iskreno zahvalil g. Juretu Mesariču, ker je prebral nekaj aktualnih strokovnih del na to tematiko in korektno navedel marsikateri argument. Kaj bistveno novega pa ni bilo.
Moja prva pripomba, in ta ostaja, je veljala zagovornikom istospolnega rejništva in njihovemu nekorektnemu načinu podajanja argumentov. Primer: nikjer v medijih nisem opazil, da bi se kdorkoli opravičil ali pojasnil, zakaj so nekorektno citirali Listino temeljnih pravic EU. Tudi v pisanju g. Mesariča je opazen podoben pristop: »degradirajmo nasprotno mislečega in zmaga bo naša«. V nasprotju s politično prakso, tako levo kot desno, se strokovna debata vrti okoli argumentov, medtem ko zamegljevanje ali osebni napadi pomenijo nedorasel nivo in pomanjkanje vsebine.
G. Mesarič trdi, da moji strokovni argumenti ne držijo, ker nisem demograf po osnovni izobrazbi. Po analogiji sem slab igralec šaha, vendar z inteligentnim šahovskim programom premagam najboljše svetovne velemojstre. Podobno lahko celo kljub pomanjkanju demografske izobrazbe z izjemno močnimi metodami umetne inteligence ugotovimo zakonitosti, ki so na nivoju svetovnih demografov. Še pomembnejše so naše ugotovitve, če jih preverimo na znanstveni demografski konferenci vsako leto in ne odkrijemo pomembnih slabosti. V nasprotju s tistimi »strokovnjaki« za družino in demografijo, ki se bojijo neodvisne strokovne analize, pa vendar odločajo. Na prvi konferenci je bilo celo nekaj mnenj o tem, da ne smemo pisati »Slovenci po narodnosti« ali »genetski Slovenci«, češ da je to homofobno in nacionalistično. Pa smo hitro razčistili, da se prava stroka ne boji analize dogem ali ideologij, če le ostane objektivna in korektna. Analize in napovedi kažejo, da bi morali za dolgoročno demografsko vzdržnost (in naravno zdravo populacijo) za tretjino povečati rodnost (število otrok), da imamo v EU najnižji delež porok na 1000 prebivalcev, da imajo države z istospolnim rejništvom nizko rodnost (zlasti domorodnega prebivalstva – podrobna analiza skandinavskih držav) in da bo genetskih Slovencev l. 2100 le še 800.000, torej manj kot pol v Sloveniji, če se razmere ne bodo bistveno spremenile. In to je naloga nas, strokovnjakov: opozarjati na probleme, vzbuditi pozornost javnosti in politike.
O statistikah, številkah in inteligentnih programih. Zagovorniki istospolnih trdijo, da je nemška študija s 1059 starši in 123 otroki signifikantna, vse druge pa ne, čeprav gredo nekatere v milijone. Celo naša študija je zajela nekaj milijard ljudi, saj smo analizirali agregirane podatke iz večine svetovnih držav. Ima pa g. Mesarič povsem prav, da lahko statistično ali z inteligentnimi programi pokažemo pomembnost velikega števila hipotez. Strokovno temu rečemo, da so programi za iskanje zakonitosti preoptimistični, zato je treba z dodatnimi mehanizmi preveriti, kaj dejansko drži.
Posebej težko je ugotoviti, katera izmed relacij je vsebinsko pomembna in katera je samo splet okoliščin ter kakšne narave je relacija. Recimo, analiza pokaže, da dolžina porodniškega dopusta ne vpliva na večjo rodnost, vendar jo v anketah ženske podpirajo. Večja izobraženost žensk je povezana s slabšo rodnostjo, vendar je to neuporabna relacija, saj nihče pri zdravi pameti ne bo nehal izobraževati žensk. Tudi nekatere na videz jasne relacije, npr. da je razkroj družine in poroke povezan z nižjo rodnostjo, je težko strokovno nesporno dokazati. (Trenutno se npr. v Sloveniji veliko mladih ne poroči, ker sistemsko dobijo od države več denarja, če se ne.) Je pa velika praktična razlika med omenjenimi tremi relacijami: za zadnjo je treba le dati družini in poroki primeren status, zato se zdi med najcenejšimi in najbolj smotrnimi potezami v prizadevanju za dolgoročno zdržnost. Lahko bi tudi predpisali, da je za vsak novi zakon treba poleg pravnih in ekonomskih podati tudi predvidene demografske učinke; tudi to ne bi stalo skoraj nič. Marsikaj bi lahko še naredili, pa se zdi, da le stoično čakamo, morda še nekaj deset let, da bo že prepozno. Kdo sploh še potrebuje sovražnike, ko smo že sami do sebe dovolj samomorilski?
Omenjena dilema o tipu relacije je resnična in pomembna. Tako statistične in inteligentne metode dokaj nesporno kažejo, da npr. število držav s podporo istospolnemu rejništvu ali poroki raste, zato lahko statistično dokaj verjetno sklepamo, da se bo neka oblika omenjenega prej ali slej našla tudi v slovenskem zakoniku. Podobno lahko iz rasti števila muslimanov sklepamo, da je samo vprašanje časa, kdaj bodo v Sloveniji dovoljene tudi muslimanske poroke z več ženami. In prav tako programi kažejo, da bomo Slovenci izumrli, če bomo še nekaj desetletij imeli tako nizko rodnost. Torej, kaj od tega drži in kaj ne? Iz napisanega sklepam, da se g. Mesarič strinja s prvo ugotovitvijo, z drugo morda, tretjo pa zanika. Vendar so posledice prve ali druge napovedi praktično zanemarljive zlasti v ekonomskem smislu, tretja možnost pa je grozljiva za Slovence in njihove prijatelje.
Kljub temu je treba ponekod pritrditi predlagateljem istospolnih porok. Zelo pomembnih statističnih razlik v kvaliteti življenja otrok med standardnimi, samohranilskimi ali rejniškimi družinami v razvitih deželah ni. Še pomembneje, otrok, ki se rodi v istospolni skupnosti, ne bi smel biti prikrajšan. S tem se osebno strinjam in podpiram, da se takih otrok ne diskriminira na noben način. To podpirajo vsa napredna gibanja po svetu in to ugotavljajo znanstvena združenja in temu nihče ne ugovarja. Razlikujemo pa se v izvedbi tega principa, tako glede hitrosti kot oblike, glede pripravljenosti na dialog, upoštevanja stroke in glede spoštovanja mnenja večinskega prebivalstva.
V novejšem času so analize zelo napredovale in statistično ločimo kvaliteto otrok v rejništvu, samohranilstvu, normalni in drugačnih družinah (vtipkajte npr. v iskalnik »divorced children worse« itd.; tako najdete argumente za in proti tematiki). Tega bi se starši morali zavedati oz. bi jim stroka morala korektno povedati, da je v interesu njihovih otrok, da živijo v »klasični« skupnosti, da bodo zato imeli statistično gledano nekaj boljše, bolj zdravo, kvalitetnejše in prijaznejše življenje, kot tudi, da ni smotrno preveč odlašati z otroki, da imajo otroci kadilk statistično drugačne možgane itd. Otrokove pravice do mame in očeta ne bi smele biti kršene, če se le da že zato, ker sta ti dve osebi po močnih zakonih narave otroku genetsko najbližje in zato nanj najbolj navezani.
Na internetu seveda najdemo tudi absolutno podporo istospolnim, npr. ameriškega združenja psihiatrov, s trditvijo, da ni nobenih statističnih razlik med tipi družin (pozabijo pa napisati »večjih«) itd., kar g. Mesarič korektno opiše. Najdemo pa tudi statistično značilno pogostejše nasilje in AIDS v istospolnih porokah itd. Oboje argumente je treba korektno navesti in oceniti njihovo pomembnost. Moj mnenje je, da uvedba istospolnih porok in rejništev statistično ne bo izboljšala življenja povprečnega slovenskega otroka (in ga statistično gledano tudi poslabšala ne bo; vendar je za vsakega posameznega otroka še vedno idealna »klasična« družina), bo pa najverjetneje rahlo negativno vplivala na preživetje Slovencev. Trditev g. Mesariča, da je koristnost istospolnega rejništva po svetu tako nesporno sprejeta kot škodljivost kajenja, je povsem neresnična (konec koncev je takih držav le peščica) in spet zbuja sum v to, ali smo zreli za strokovno korektno debato.
Pravi civilizacijski dvig Slovenije bi bil, ko bi namesto vsiljevanja svojih pogledov kot edino zveličavnih s pozicije (politične?) moči dvignili nivo debate na bolj strpno, argumentirano in strokovno. Kot posledica ne bodo samo bolj kvalitetne odločitve, npr. take, od katerih je odvisno naše preživetje, tudi skupno življenje bo prijetnejše.

prof. dr. Matjaž Gams

…
Prof. dr. Matjaž Gams je v pismu za Sobotno prilogo ponovno medijsko napadel predlagatelje novega Družinskega zakonika in zagovornike porok med istospolnimi pari ter istospolnega starševstva, ki naj bi po njegovem mnenju na oltarju višjih (političnih) ciljev žrtvovali strokovnost in strokovna dejstva. V podkrepitev te trditve analizira domnevno nekorektno strokovno argumentiranje predlaganih sprememb, začenši z nemško študijo istospolnih družin, ki jo odpravi kot strokovno najmanj vprašljivo, saj naj bi bila narejena na premajhnem vzorcu. Kaj takšnega lahko za kvalitativno sociološko raziskavo, v kateri je na različnih ravneh poglobljenosti sodelovalo 1059 staršev in 123 otrok, reče samo nekdo, ki mu niso poznane niti osnove družboslovnega raziskovanja. Nič čudnega, če vemo, da prof. dr. Gams pač ni družboslovec. Kdo naj že sodi o čevljih?

A četudi prof. dr. Gams kljub še tako zagretemu pojasnjevanju sociologov, kakšne »vrste živali« je ta nemška raziskava, opravljena pri bavarskem institutu, ki je sicer bolj konzervativne sorte, in zakaj je mogoče še kako reči, da je reprezentativna, ne bi popustil, mu lahko predlagatelji in zagovorniki novega Družinskega zakonika še vedno povedo, da to še zdaleč ni edina raziskava, saj se različne znanstvene veje s tem področjem ukvarjajo že najmanj kakšnih 25 let. Na temelju tega obsežnega raziskovalnega opusa, objavljenega v najbolj uglednih znanstvenih publikacijah na svetu, istospolne poroke in starševstvo danes izrecno in na vsakem koraku podpirajo Ameriško združenje psihiatrov, Ameriško združenje psihologov, Kanadsko združenje psihologov, Ameriška akademija pediatrov, Ameriško združenje psihoanalitikov, Ameriška akademija družinskih zdravnikov, in še bi lahko naštevali. Istospolno starševstvo v ZDA, kjer naj bi po nekaterih ocenah leta 2005 v tovrstnih družinah živelo skoraj 300.000 otrok, že vrsto let podpirajo vse večje strokovne organizacije, ki imajo karkoli povedati o dobrobiti otrok. Precej bolj samotno je na drugi strani, saj med nasprotniki razen raznih versko ali ideološko navdahnjenih skupin in posameznikov z dvomljivimi strokovnimi referencami, ni najti nikogar drugega, še najmanj pa strokovnih organizacij vsaj približno podobnega ranga, kot so bile prej naštete.

V nadaljevanju prof. dr. Gams zapiše, da je legalizacija istospolnih porok ali rejništva statistično povezana z nižjo rodnostjo, s čimer nas ti ukrepi še oddaljujejo od možnosti preživetja. Pri zagovarjanju te teze se opira na prispevke, katerih soavtor je. Kot bralec enega izmed njih, objavljenega v slovenski reviji Informatica, ki jo Gams tudi ureja, lahko izrazim samo skrajno začudenje, da prof. dr. ne loči tako temeljne razlike, kot je razlika med slučajnostjo (koincidenca) in vzročnostjo (kavzalnost). S pristopom, ki sta ga v tistem prispevku uporabila avtorja, lahko proizvedemo nepregledno število korelacij, le vzročnost med pojavi se nam vedno znova izmakne (non causa pro causa). Da plastično ponazorim: z isto logiko oziroma metodo je nekim drugim raziskovalcem uspelo pokazati na signifikantno korelacijo med povečanjem populacije štorkelj v Berlinu in povečanjem števila rojstev v bolnišnicah v predmestju. No, ta »podvig« je bil seveda v funkciji zabave, pa tudi izjemno dobre ponazoritve, kako je ob nerazumevanju prej omenjene razlike med korelacijo in vzročnostjo mogoče s pomočjo statistike trditi pravzaprav karkoli.

Najdaljšo tradicijo družbenega prepoznavanja in sprejemanja istospolnih zvez imajo nedvomno skandinavske države, od katerih pa nasprotniki novega Družinskega zakonika in lokalni spodbujevalci rodnosti bežijo kot hudič od križa. Imajo dober razlog, saj raziskave kažejo, da je tam po več kot desetih letih, odkar so Danska, Norveška in Švedska sprejele zakonodajo o istospolnih partnerstvih, t.i tradicionalna družina v boljši kondiciji – zakonsko zvezo sklene več parov, manj je razvez in manj izvenzakonskih rojstev. Na podlagi teh podatkov seveda ni mogoče reči, da so za krepitev institucije tradicionalne družine »odgovorne« istospolne zveze, nakazujejo pa, da med temi ni nevzdržnega konflikta, da gre dejanske razloge – tudi za pojave, kot je (pre)nizka rodnost, kjer se skandinavske države spet primerjalno dobro odrežejo – iskati kje drugje kot pa v priročnih grešnih kozlih in popreproščenih razlagah.

Ob zaključku pisma prof. dr. Gams zagovarja znanstveno konferenco, na kateri naj bi strokovnjaki predstavili strokovne argumente o istospolnih partnerstvih v odprtem akademskem okolju, pri čemer pa žal ne pojasni, ali se kot strokovnjak za področje umetne inteligence in računalniško vodene šahovske končnice vidi med morebitnimi razpravljavci. Kakorkoli že; nenavadna zahteva, saj je po pregledovanju objav v najprestižnejših svetovnih publikacijah s področij, ki jih na tak ali drugačen način vprašanje istospolnega starševstva tudi dejansko zadeva, mogoče kaj hitro skleniti, da je znanost v odprtem akademskem okolju odgovor že dala, in to ob strinjanju, ki je primerljivo s tistim o škodljivosti kajenja. Da ta odgovor prof. dr. Gamsu ni všeč, pa zagotovo ni problem, vreden strokovnih razprav.

Sorodni zapisi:
Ko se v debato o istospolnih družinah vključijo še Finance – Matjaž Gams

Matjaž Gams se je zaposlil na Institutu Jožef Stefan še kot študent leta 1977, leto kasneje pa je vzbudil pozornost slovenske javnosti s svojo diplomo o računalniško vodenih šahovskih končnicah. Z magisterijem (1981) in doktoratom (1989) se je uveljavil med strokovnjaki na področju umetne inteligence. Matjaž Gams

Glede na to, da je urejanje družine bolj težko povezati z “računalniško vodenimi šahovskimi končnicami”, ne kaže dobro, kajne? In res, v celotnem zapisu se je mogoče strinjati samo s tem:

Problem statistik je v tem, da lahko prikažejo karkoli, posebej v rokah ideološko usmerjenih.

Izvajanje dr. Gamsa nam to nedvomno in v izdatni meri potrdi. Višek ideološke zlorabe nedvomno doseže tukaj:

Zadnja leta smo slovenski raziskovalci naredili kar nekaj analiz, ali sistem vrednot kot istospolna poroka vpliva pozitivno ali negativno na demografsko rast. Ko smo pognali inteligentne analize čez vse države sveta, je bil odgovor zelo jasen – istospolne poroke bistveno zmanjšajo reprodukcijsko sposobnost narodov.

Preprosto povedano: države z istospolnimi rejniki imajo rodnost, ki ne omogoča dolgoročne vzdržnosti, ne narodne, ne ekonomske. Med take države sodi tudi Slovenija. Nam grozi demografski samomor čez 100 do 200 let, če ne bomo ničesar spremenili na bolje, oziroma nam že sedaj grozi sesutje financ zaradi preveč upokojencev in premalo otrok. Sprejetje istospolnih rejnikov je torej slab obet, saj si bomo s tem verjetno rahlo poslabšali možnosti za demografsko preživetje oziroma za obnovitev demografsko zdržne strukture.

Dobro, pustimo ob strani, da sta slovenska javnost in trenutna slovenska zakonodaja izrazito nenaklonjeni istospolnim družinam, ob čemer se seveda odpira vprašanje, kako lahko “med take države sodi tudi Slovenija. To je v primerjavi z drugimi biseri čisto malenkosten spodrsljaj v dejstvih. Kaj je že rekel o statistiki? Gospod se nanjo zagotovo spozna, manj pa na tiste zadeve, ki govorijo, kdaj lahko sploh govorimo o vzročni povezanosti. Prof. dr. je ta koncept popolnoma poniknil in kaj hitro smo se znašli v polju popolnoma absurdne logike, ko naj bi zaradi pojava, ki bi verjetno na ta svet prinesel kakšnega otroka več (glej “gayby boom“), dejansko zmanjševali rodnost. Kako je to mogoče? Kot bomo videli v nadaljevanju, gre razmišljanje takole: liberalne vrednote (sekularnost, demokratičnost(!?!), …) -> nižja rodnost.

Ne bodi len, sem rekel in raziskavo, pripravljeno za neko srečanje enakomislečih, objavljeno pa v slovenski strokovni reviji za računalništvo in informatiko Informatica, v kateri je Gams seveda “managing editor”, celo poiskal ter v njej med drugim našel:

Since many experts in the field agree [10] that only direct factors can not explain the fertility rate determination, we further examined influence of the indirect TFR factors. We analyzed 11 attributes that express the society attitude towards general life questions: legality of homosexuality, legality of homosexual marriages, possibility of adoptions to homosexuals, number of suicides per 10000 persons (men only, women only, altogether), legality of abortion, number of abortions per 1000 people, number of divorces per 1000 persons, percent of women in the parliament.

From Figure 7 one can conclude that TFR is high in more conservative countries that don’t allow abortion and adoptions to homosexuals. TFR is high also in the countries that allow abortions but prohibit homosexuality. By this view more liberal countries have low TFR. The accuracy is as high as of the tree constructed on all the attributes, selected by the system. Again it seems that the value system plays an important role.

Torej, kaj sta avtorja v bistvu naredila: poiskala države, ki imajo liberalnejši odnos do homoseksualnosti, in primerjala njihovo rodnost z ostalimi – v bistvu sta torej pravzaprav primerjala najbolj razvite države (visoka pismenost, dostopnost kontracepcije, emancipacija žensk, dostopnost splava, dolgoletno šolanje…) in države v razvoju (?!) – in iz tega potegnila, da je manj diskriminatoren odnos do homoseksualnosti nekako (vzročno!???) povezan z nižjo rodnostjo. Genialno! Tako lahko res “dokažete” karkoli. Recimo: v skandinavskih državah je socialna država zagotovo bolj razvejana kot v kakem nerazvitem bantustanu z visoko rodnostjo. Nauk: socialna država uničuje rodnost! Kaj bi šele ugotovili s primerjanjem števila paličnih mešalnikov na gospodinjstvo! Sociologi bi se ob takih raziskavah in iz njih skonstruiranih ugotovitvah, nevrednih študentov prvega letnika, zjokali. Če bi bruc pred profesorja prinesel tole mineštro, bi dobil čisti cvek. Se vidimo v naslednjem semestru, ko boste preštudirali, kako se v znanosti kaj dokazuje, dragi kolega! Komentar, ki pribije žebljico na glavico:

Grozljivo je, da celo ljudje, ki se poklicno ukvarjajo z znanostjo, ne ločijo koincidence od kavzalnosti.

Da smo naleteli na zanimiv problem, se še dodatno pokaže v zaključku:

/…/ according to the constructed trees, it is rather simple to influence the fertility rate – just improve literacy in women or just allow liberalization and decrease the influence of religion. And vice versa – to improve fertility, just e.g. improve moral values and decrease liberalization or decrease literacy or apply any of the remaining 10 or 15 attributes. Some are costly, some are unacceptable, e.g. decreasing literacy. According to some experts, practically all of these attributes are hard to implement in democratic countries.

Jah, ta presneta “demokracija”; v Iranu je tooooliko lažje. Zmanjšanje pismenosti žensk zavoljo večje rodnosti “ni sprejemljivo”. Zakaj že? Če na oltarju rodnosti že koljemo eno sveto kravo (enakopravnost državljanov), zakaj ne bi še kakšne druge? Zakaj ne ravno pismenosti pri ženskah? Če so že homoseksualni državljani lahko drugorazredni, zakaj ne bi bile še ženske? Učinek na rodnost bi bil v drugem primeru zagotovo še večji. Prepovejmo ob tem še kontracepcijo, “kolikor-jih-bo-bog-dal”,… problem zagotovo rešen!

Če kje, se ravno v tej točki da zapopasti vso škandaloznost razmišljanja Gamsa, ki sicer pravilno ugotavlja, da nekatere pridobitve in vrednote sodobnih sekularnih družb, kot so vse daljša vključenost v izobraževalne procese, podaljševanje “odraščanja”, kontracepcija, samostojnost žensk… precej verjetno negativno vplivajo na rodnost, vendar to še ne pomeni, da jih lahko zaradi tega kar pokopljemo. Do sem je sicer z umom prišel, saj se recimo večji pismenosti ni pripravljen odreči, medtem ko so homoseksualno usmerjeni državljani očitno lahko brez problema kolateralna škoda. Če je za potrebe višje rodnosti potrebno “vrednote”, o katerih ima polna usta, prilagoditi v smeri diskriminacije homoseksualnosti – on ne vidi problema. Hvala za take “vrednote”!

Za piko na i še podatki iz nekega povsem drugega članka, ki se o dokazovanju kavzalnosti ne spreneveda. Skandinavske države po sprejetju zakonodaje, ki ureja istospolne zveze:

T]here is no evidence that allowing same-sex couples to marry weakens the institution. If anything, the numbers indicate the opposite. A decade after Denmark, Norway and Sweden passed their respective partnership laws, heterosexual marriage rates had risen 10.7% in Denmark; 12.7% in Norway; and a whopping 28.8% in Sweden. In Denmark over the last few years, marriage rates are the highest they’ve been since the early 1970s. Divorce rates among heterosexual couples, on the other hand, have fallen. A decade after each country passed its partnership law, divorce rates had dropped 13.9% in Denmark; 6% in Norway; and 13.7% in Sweden. On average, divorce rates among heterosexuals remain lower now than in the years before same-sex partnerships were legalized.

P.S.1: Le kaj bi dr. Gams porekel na primer Islandije, dežele, ki je svetel zgled pozitivnega odnosa do homoseksualnosti, ob tem pa nima nikakršnih problemov z rodnostjo? Kako to, da je slika rodnosti v skandinavskih državah neproblematična in v primerjavi s slovensko naravnost zgledna?

P.S.2: Tale “ocvirk” je zate, Tea ;)

Prav tako ne boste našli na zahodu pogosto objavljanih podatkov, da so ciniki, nihilisti in strogi ateisti povprečno manj zdravi kot npr. verniki.