DRUGI DOM

Kaj nam o krizi sporočajo mladoekonomisti?

V kolikor malo bolj vestno spremljate, kaj je na temo gospodarske krize doslej pridelal cvet slovenske mladoekonomistične pameti, ste lahko priča vrhunski predstavi čistega sprenevedanja in potlačitve krivde. V vseh tekstih, ki so jih doslej pridelali Šušteršič, Damijan, Masten in še kdo, ni niti enega dostojnega namiga, da so kakorkoli resno revidirali stališča in recepte. Kar je glede na to, da se je večina svetovno znanih ekonomistov zagnala v obsežno preizpraševanje tako lastnih pogledov kot vloge in dometa stroke v celoti, pri čemer ni ostala nedotaknjena nobena sveta krava (primer: obrat IMF-a glede omejevanja kapitalskih tokov), milo rečeno nenavadno. Svet se nam poruši na glavo, a “vera” v arhitekte je trdnejša kot kdajkoli prej.

Simptomatična je razlaga gospodarske krize v Sloveniji, ki jo misionarji “Čikaga na Kardeljevi” od prvega dne neutrudno tiščijo v goltance slovenske javnosti. Spet jim je vse jasno, spet je tukaj tista neverjetna aroganca. Ko iščejo vzroke slovenskih gospodarskih težav, je svetovni gospodarski armagedon v vseh tekstih postavljen na mesto manj pomembne, skoraj minorne spremenljivke. Običajno jo odpravijo v stavku ali dveh, potem pa – kot vsa leta doslej – sledijo neskončne triade na temo nacionalnega interesa, sindikatov, delavske zakonodaje, davkov… Ki so za stanje krivi preprosto za to, ker morajo biti krivi, saj v niti enem primeru ni predstavljena resna analiza, ki bi izrečeno tudi empirično podprla. Ta ni potrebna, saj ima mladoekonomistična ideologija odgovor že pripravljen. Slovenski mladoekonomisti ne samo, da poznajo vzroke kriz za sto let nazaj, da jim je trenutni slovenski problem “jasen” po defaultu, … oni že danes poznajo vzroke za vse krize, ki bodo sledile v naslednjih 100 letih in še kako desetletje kasneje. Sindikati, trg dela, javna uprava, davki, …

Nobeni dokazi za trditve niso potrebni, pa tudi nihče jih ne zahteva. Vsi kupujejo izrečeno za suho zlato, čeprav vam je že ob bežnem branju tujih medijev kaj hitro jasno, da se pri ugotavljanju, zakaj je ene države kriza prizadela bolj, druge pa nekoliko manj, sicer omenjajo mnogi dejavniki, a poglavitni parametri, ki so v grobih potezah začrtali resnost krize za posamezne akterje, so pa vendarle znani – in prav malo podobni tistim, ki nam jih kot naglavne grehe prodajajo nekdanji neutrudni promotorji isladskega, baltskega ali irskega razvojnega modela (prav čudno je, da nam tudi po krizi ne svetuje kak Mart Laar. Če nam lahko pamet še naprej soli Jože P. Damijan, zakaj ne še Laar? ).

Dajmo na kratko: če ste mala, izrazito izvozno usmerjena ekonomija brez omembe vrednega domačega trga, ki je predkrizno rast financirala še z rekordnimi zadolževanjem in/ali tujimi vlaganji, po možnosti pa pridelala še kak nepremičninski balonček, sta “najebali”, pa če se imeli marsovsko ali klingonsko delovno zakonodajo, progresivno ali enotno davčno stopnjo, nacionalne interesente ali nacionalno razprodajo. Ko VW ne potrebuje vašega sedeža, ker pač nihče v Nemčiji ne kupuje avtomobilov, vam tudi mladoekonomist ne za zna pričarati izgubljenega zaslužka. Islandija, Estonija, Latvija, Litva, Irska, … Slovenija. Lokalne kuriozitete (ala naši tajkuni) so pri grobem razvrščanju držav v dve osnovni skupini – bolj ali manj prizadete države – manj pomembe podrobnosti, dobre le za razlaganje “preostanka”, ki pa ga glede na totalni meltdown nekdanjih pridnih izvajalk receptov Damijana, Mastena in Šušteršiča prav tako ne moremo šteti njim v plus. To globalno gledanje seveda ne odpravlja odgovornosti za lastna ravnanja, saj ostajajo tako predkrizna naivnost, ki je napovedovala novo zlato dobo in pridelala fiktivni proračunski presežek, kot kasnejši suboptimalni protikrizni ukrepi, vendar postavi stvari na prava mesta in ne meša vprašanj prvega in drugega reda.

Naravnost komične dimenzije dobi izvajanje mladoekonomistov, ko se pridušajo, da (neo)liberalizem nima nič s krizo v Sloveniji, ker ga itak nikoli nismo imeli, kar je podobno, kot če bi trdili, da klimatske spremembe na vas ne vplivajo, saj nikoli niste vozili SUV-ja. To izvajanje implicitno gradi na predpostavki, da je gospodarstvo slovenskega tipa mogoče na nek način izolirati od okolja v katerem hočeš-nočeš pač deluje. Ne gre samo za to, da mladoekonomisti s tem svojim nasprotnikom podtikajo tisto, kar slednji niso nikoli prodajali, stvar je lahko še hujša, če dejansko mislijo, da je to uresničljivo. Potem lahko zaključimo le, da so še večji šarlatani, kot smo mislili doslej. Objektivno dejstvo pač obstaja, da je slovenska država s pravno državo, izobraževalnim sistemom, spodbujanjem inovativnega okolja in še čem sicer ključna pri zagotavljanju dolgoročnih pogojev rasti, da pa lahko v primeru tako temeljitega (in nenadnega) zloma svetovnega gospodarstva, kot smo mu bili priča tokrat, ponudi vso zaščito dežnika v monsunu. Kakorkoli ga obračate, je jasno, da boste do kože mokri.

Šušteršič, katerega zagnanost pri preganjanju krivovercev bi navdušila samo Al Kaido, v zadnjem članku dobrohotno svetuje tistim, ki ne kupijo mladoekonomistične ropotije, da se spremenijo v človeško ribico in naselijo v Postojnski jami. Kar ni slab nasvet, saj je človeška ribica v tisti jami deležna več luči, kot so jo v svojih traktatih očitno sposobni ponuditi Šušteršič & Co.

Apdejt: You Think Greece Has Problems? Latvia’s Road to Serfdom

Kriza & sinekure

“Čas je za novo politično alternativo, čas je za nove obraze,” pravi Jože P. Damijan v enem izmed zadnjih pametovanj. Hja, ciniki po poklicni deformaciji bi rekli, da je nekdo spoznal, da pri tokratnih ne bo udobne vladne sinekure, s katere bi naš profesor lahko solil pamet levo in desno. Desni so se ga znebili, levi ga nočejo…

Make no mistake: vlada Boruta Pahorja je lahko marsikaj, le skrbno ubran zborček ne bo nikoli. Kontrast je še večji, ker smo ravnokar preživeli štiri leta vojaške usklajenosti, ko ni bilo prostora za disidente, ko so koalicijski partnerji služili samo kot privesek. Kaj se zgodi s priveski, vam lahko povedo pri NSi.

Make no mistake: vlada Boruta Pahorja ni ravno dar iz nebes, a prav dosti slabša od koalicijskih akrobacij Janeza Drnovška pa tudi ni. Smo že pozabili na SLS in Podobnikove vragolije?

Make no mistake: čeprav je vladno odzivanje občasno videti kot tek kure brez glave, bi bilo lahko že vsakomur jasno, da smo bolj ali manj obsojeni na gasilske ukrepe, na blaženje sunkov, na preprečevanje socialne katastrofe. Krize bo v Sloveniji konec, ko je bo konec v Nemčiji, Italiji, Franciji… nič prej, pa četudi se Borut Pahor, Mičo Mrkaić in Jože P. Damijan trikrat na glavo postavijo.

Make no mistake: lažnih prerokov nam nikoli ne bo zmanjkalo. Le kako pa drugače poimenovati znalce, ki mislijo, da so Dedek Mraz, ki mu ni treba misliti, kje bo vzel. On ima zlati Eurocard brez limita, slovenska država žal ne.

Predlagajo subvencioniranje obrestne mere za dolgoročne kredite, s čimer bi privabili dolgoročne finančne vire v banke. Predlagajo ustanovitev Strateškega sklada za investicije, ki bi »nadomestil banke, ki nočejo investirati oziroma odobravati posojil zdravim in perspektivnim podjetjem. Sklad bi moral odobravati zlasti dolgoročna posojila in omogočati ugodno zamenjavo kratkoročnih posojil za dolgoročna posojila.«
…
Precej smiselnih ukrepov predlagajo tudi na fiskalnem področju (znižanje davkov za pravne osebe, skrajšanje roka za vračilo preplačanega DDV na 7 dni po predložitvi obračuna DDV, davčne počitnice za nova podjetja, oprostitev plačila prispevkov za novo zaposlene delavce in za samozaposlene za dve leti, plačilo prispevkov od nižje osnove za mala dela, vezava prejemka iz pokojninskega zavarovanja na dejansko vplačane prispevke itd.)…Kriza in lažni preroki – Čas je za novo politično alternativo

Kje bi vzel, kje bi vzel… Ah, očitno gre za povsem nepomembno vprašanje, če lahko modrujemo brez odgovornosti. Iz varne razdalje medijskega pisuna se slovenski proračun morda komu res lahko zdi kot vreča brez dna, a to še ne pomeni, da tovrstnih bleščečih umov ni potrebno postaviti tja, kamor pravzaprav sodijo: med hitropotezne populiste cenenih fint.

Brazilski predsednik o bizarnosti

Bizarno je, da v družbi, kjer ljudi neprestano snemajo in nadzorujejo, pa naj bo to v trgovskem središču ali pa na letališču, ni nadzora niti regulacije finančnega sistema.

Brazilski predsednik Luiz Inacio Lula da Silva na skupni novinarski konferenci z Gordonom Brownom.

Učinkovite zasebne banke

Potem ko so domači neoliberalci začeli lajnati o tem, kako ni mogoče reči, da so se državne banke v današnji finančni in gospodarski krizi odrezale bolje od zasebnih (hm, pa sem mislil, da vse to besedovanje in razlogovanje o umiku države iz gospodarstva in nujnosti prodaje državnih bank pomeni, da gremo na boljše, ne pa da banke prodajamo zasebnemu kapitalu, ki mu potem, ko zagusti, na pomoč prihitimo z davkoplačevalskim denarjem …), si poglejte spodnji primer, pa vam bo jasno, zakaj smo tam, kjer smo.

Gre za ameriško banko Countrywide, ki jo je kupila Bank of America. Slednja je že pokurila 45 milijard dolarjev davkoplačevalskega denarja zaradi slabe kondicije prve.

Trg: končni in edini arbiter pravičnega zaslužka

The New York Times o bonusih, ki si ji bodo razdelili v zavarovalnici AIG, prejemnici največ davkoplačevalskega denarja v “bailoutih”.

The American International Group, which has received more than $170 billion in taxpayer bailout money from the Treasury and Federal Reserve, plans to pay about $165 million in bonuses by Sunday to executives in the same business unit that brought the company to the brink of collapse last year.

Prav je tako! Ker, bog ne daj, da bi:

We cannot attract and retain the best and the brightest talent to lead and staff the A.I.G. businesses — which are now being operated principally on behalf of American taxpayers — if employees believe their compensation is subject to continued and arbitrary adjustment by the U.S. Treasury. NYT

Kriza ni le finančna, kriza je tudi moralna.

BTW “best and brightest talent”: gre za zaposlene točno v tisti enoti AIG, ki je tako spektakularno zavozila.

Ko mladoekonomiste kriza udari v glavo

En kratek odstavek, ki pokaže vso lepoto preoblačenja mladoekonomistov, ko jih je kriza zadela v glavo:

Poučno je, da dve največji slovenski banki, ki sta še vedno pod efektivnim nadzorom države, nista bili nič kaj bolj previdni ali pametni od povsem zasebnih bank. Nasprotno, pri medijsko in drugače najbolj izpostavljenih terjatvah do novodobnih “tajkunov” in drugih “podjetij v nacionalnem interesu” kot posojilojemalke pogosto nastopajo prav državne banke. To potrjuje omenjene empirične ugotovitve o “posebnih posojilnih merilih” državnih bank ter meče resno luč dvoma na razlago, po kateri je finančna kriza nastala zaradi ekscesov zasebnih bank, ki naj jih zdaj popravi država s svojo trezno in umirjeno roko. Janez Šušteršič, Dnevnik

Če bi bili dementni, bi še pojedli to brozgo, a vseeno se nekateri še spomnimo, kako se je kot razlog za hitro privatizacijo bank podajalo dejstvo, da bodo zasebne banke boljše (Šušteršič še vedno omenja raziskavo iz leta 2004, ki jo meni nič, tebi nič interpolira na danes). Formulacija je sedaj malenkostno drugačna, prilagojena novim razmeram (in potrebam): danes mladoekonomisti od državnih bank v bistvu ne zahtevajo več, da delujejo vsaj tako dobro kot zasebne (da bi bile vredne obstoja), danes je potrebno, da so boljše!

No, Šušteršič vseeno poskuša diskreditirati državne banke z naslonitvijo na “medijsko in drugače najbolj izpostavljene terjatve”, pri katerih baje nastopajo prav slovenske banke. Že res, a vse tuje tudi. Ni tuje banke na slovenskem trgu, ki ne bi kreditirala t.i. tajkunov.* Bavčar ima prav lepe spomine na italijansko Banko Koper. Torej, kdo je zdaj boljši/slabši?

Pravi biser je tudi trditev, da to meče luč dvoma na ugotovitev, da je kriza nastala zaradi ekscesov zasebnih bank (ki jih naj zdaj popravi država). No, če sem v kaj prepričan, je pa to, da krize niso zakuhale državne banke. Krizo so zakuhale zasebne banke v pogojih, ko se je država delala, da nič ne sliši in nič ne vidi.

Na čigavo prigovarjanje pa tudi še vemo, kajne? Kje so časi, ko je bilo moderno reklamirati deregulacijo in hvaliti inovativne finančne instrumente…

Če nam kaj lahko pove primer baltskih držav, je to spoznanje, da so tuje, zasebne banke v času gospodarskega buma prav tako brez večjih pomislekov financirale zadolževanje gospodinjstev in gospodarstva. Razlika med Balti in Slovenijo? Njihova usoda je odvisna od dobre volje finskih, švedskih in norveških bank in oblasti ter njihove pripravljenosti, da v lokalne podružnice pretočijo dovolj denarja za nasedle kredite, Slovenci pa si usodo še vseeno pišemo sami. In zaenkrat kaže, da nam to gre primerjalno kar dobro od rok.

Naravnost ganljiva je tudi skrb za pravno državo:

Toda podržavljenje bank, ker so vodile slabo poslovno politiko, bi bil poseg v same temelje pravne države. Kje obstaja pravna osnova, da nekomu odvzameš lastnino, s katero slabo ravna? Kako daleč to lahko gre? Če danes nekomu vzamemo banko, ker jo je spravil v slab finančni položaj, bomo jutri nekomu drugemu vzeli hišo, ker ni skidal snega pred njo, in nekomu tretjemu pisalni stroj, ker je na njem pisal pamflete proti vladi. Če resno jemljemo pravno državo, na podržavljanje zasebne lastnine ne smemo pristati, pa čeprav nam kot zgled postavijo ravnanje socialistov na Švedskem, v Veliki Britaniji, Venezueli ali pa v Sloveniji pred šestdesetimi leti.

Banka kot pisalni stroj? Hm, pa poskusimo drugače: banka kot pištola, s katero ste nekoga ustrelili; pa pride hudobna država in pištolco vzame, vas pa strpa v zapor. Hm, nekaj mi pravi, da je Šuštaršič še hujši neoliberalni dogmatik kot JPD & co.

* Ob tem ne morem mimo razmišljanja, kaj bi bilo, če državne banke ne bi kreditirale tajkunov in bi to v celoti prepustile tujim bankam. Joj, kakšen vik in krik bi zagnali mladoekonomisti, ko bi prišle številke, da državne banke izgubljajo tržni delež. Le kaj bi lahko bolje pokazalo, da so zasebne banke boljše od državnih, slovenskih?

Kenneth Rogoff o G20

5 milijard USD za uničenje regulacije finančnih institucij

The financial sector invested more than $5 billion in political influence purchasing in Washington over the past decade, with as many as 3,000 lobbyists winning deregulation and other policy decisions that led directly to the current financial collapse, according to a 231-page report issued today by Essential Information and the Consumer Education Foundation. $5 BILLION IN POLITICAL CONTRIBUTIONS BOUGHT WALL STREET FREEDOM FROM REGULATION, RESTRAINT, REPORT FINDS