DRUGI DOM

Načrt

Vprašanje: zakaj k odločanju o usodi državne banke prepustiti nekoga, ki je še kako zainteresiran dokazati in pokazati, da državno lastništvo ne more delovati? Zakaj v Sloveniji piromani vodijo požarno žaščito? Res kdo pričakuje, da bo Damijan deloval na škodo ideologije, v katero tako trdno in brezrezervno verjame? Je lahko za Damijana, ki si je že preteklosti želel krize, da bi lažje uresničil svoje ideje, še kaj hujšega kot uspešna državna banka?

Sicer pa, je kdo res pričakoval kaj drugega od nekoga, ki mu smrdi vse “državno” – razen državnega denarja, ki ga lahko sam pobaše (ljubiteljski ajznponar.press)?

Nobeno presenečenje ne bi bilo, če bi se Novi Ljubljanski banki (NLB) v kratkem poslabšala bonitetna ocena, posledice česar bi zaradi slabših pogojev zadolževanja banke na mednarodnem trgu nosili vsi posojilojemalci. NLB je namreč že najmanj leto dni žrtev politizacije, ki škoduje banki in njenim lastnikom.
…
Banko so vzeli za talko

Protagonisti so bolj ali manj ves čas isti – razvojni minister Mitja Gaspari, predsednik nadzornega sveta NLB Marko Simoneti in ekonomist Jože P. Damijan, se strinjajo poznavalci razmer. “Banko so si vzeli za talko, saj jo poskušajo postaviti v položaj, ko bo potrebovala gasilce, gasilec pa ne sme biti država, ker pač vsi pravijo, da je država slab lastnik. To je neodgovorno,” je ocenil eden od vplivnih članov vladajoče politične elite, ki je želel ostati neimenovan. Zdi se, da so tisti, ki so leta zagovarjali zmanjšanje lastniškega vpliva države v naši največji banki, kar se po prvi fazi privatizacije v letu 2002 ni uresničilo, izkoristili težaven položaj banke za uresničevanje svojih ideoloških prepričanj. Kljub temu, da z nobeno strokovno analizo doslej ni bilo dokazano, da je država slabši lastnik od zasebnega kapitala. Dnevnik

Jože P. Damijan – energetik

Staropramen ali tajkun? (Foto: Mladina)

Priznam, o gradnji šestega bloka TEŠ nimam prav nobenega mnenja. Nimam pojma, ali je stvar, vredna severno od 1 milijarde evrov, smiselna, in le upam lahko, da bo politika, ki sprejema odločitve, upoštevala najbolj strokovna mnenja.

In potem pride mimo Jože P. Damijan, ki je samo v zadnjih letih (na srečo večinoma zgolj v besedah) reformiral davčni, šolski, pokojninski, bančni, medijski, kulturni, … sistem, trg dela, železnice … Ni da ni, na kar se naš Jože ne bi spoznal.

Zakaj bi bila energetika izjema? Seveda ni.

Naj na tem mestu izrečem vso potrebno priznanje službi za komuniciranje v HSE, ki je v odzivu na Damijanovo modrovanje o TEŠ 6 v Dnevniku zelo nepiarovsko, hkrati pa še kako potrebno, povedala tisto, kar si mislijo mnogi: da je vsevedni cesar pač nag (in da je lahko Dnevnik, ki mu drži štango, že pošteno sram).

Seveda ni nobenih iluzij, da je to, kar so pripravili piarovci v HSE, edina resnica, saj je njihova pozicija pač takšna kot je, vendar to ne spremeni dejstva, da je naš vseznalec pomešal skoraj vse, kar se je dalo pomešati (pretočna vs. črpalna elektrarna).

Greatest hits:

Jožetu P. Damijanu smo osnove elektroenergetike in delovanja trga obširno pojasnili že januarja, zato tokrat le nekaj najosnovnejših dokazov, da domače naloge še vedno ni opravil.
…
Pri tem na prvo mesto postavi gradnjo “pretočne” hidroelektrarne Kozjak. Pretočne?! Avtor se na pisanje članka ni niti toliko pripravil, da bi vedel, da elektrarna Kozjak ne bo pretočna, temveč črpalna, kar je bistvena razlika.
…
Ekonomist dr. Damijan se mrzlično želi spoznati tudi na frekvenčno regulacijo omrežja…
…
Prebivalci Slovenije niso talci zasebnih interesov nekega namišljenega lobija iz Šaleške doline, ki buri domišljijo dr. Damijana. Smo pa bralci Dnevnika žrtve njegovih nestrokovnih in počasi že smešnih prispevkov, ki delajo slabo uslugo predvsem avtorju samemu in stroki, v katero se spušča.

Predvsem s podčrtanim stavkom se ne bi mogel bolj strinjati.

Raste trava zelena, ljubavi jedina

Moram priznati, da televizije skorajda ne prižgem, poročil absolutno ne gledam, občasno si ogledam le kakšno dobro tekmo lige prvakov ali košarke ter kakšen film, če me kdo vnaprej opozori nanj. V povprečju pol ure na teden zapravim za TV. Radija ne poslušam, nočem, da mi kdo teži, v avtu je le ipod z godbo, ki sem jo sam izbral. Od časopisov pa spremljam le Economista in New York Times na spletu, v soboto preletim Dnevnikov Objektiv. Dnevno pa spremljam novice na spletni strani Financ in izbrane teme, ki nam jih Vojko lepo selekcionira na Razgledih.

Tako da v bistvu ne razumem v čem je problem te medijske kanalizacije ali kakor se že to imenuje. Kaj če bi namesto časa, ki ga porabite za spremljanje medijev, porabili raje zase ali za delo? Evo, današnji popoldan je bil čudovit, pravšnji za prvo letošnjo košnjo trave in vrtnarjenje. Jutri bo še en dan tak čudovit dan, idealen za kolesarjenje. Jože P. Damijan

Ni kaj, da družboslovec prizna, da ga (družbeno) dogajanje, v katerega sicer redno intervenira iz vsevedne pozicije, bolj malo briga in da ga spremlja bolj mimogrede, prek par medijev in če mu že kaj servirajo na pladnju, ni ravno pogosto. Promoviranje eskapizma in družboslovno profesijo je pač težko združiti.

Hkrati je jako interesantno, da se nekdo, ki raje gleda travo kot medije, v slednjih tako inflacijsko pojavlja. Sadizem?

Kaj nam o krizi sporočajo mladoekonomisti?

V kolikor malo bolj vestno spremljate, kaj je na temo gospodarske krize doslej pridelal cvet slovenske mladoekonomistične pameti, ste lahko priča vrhunski predstavi čistega sprenevedanja in potlačitve krivde. V vseh tekstih, ki so jih doslej pridelali Šušteršič, Damijan, Masten in še kdo, ni niti enega dostojnega namiga, da so kakorkoli resno revidirali stališča in recepte. Kar je glede na to, da se je večina svetovno znanih ekonomistov zagnala v obsežno preizpraševanje tako lastnih pogledov kot vloge in dometa stroke v celoti, pri čemer ni ostala nedotaknjena nobena sveta krava (primer: obrat IMF-a glede omejevanja kapitalskih tokov), milo rečeno nenavadno. Svet se nam poruši na glavo, a “vera” v arhitekte je trdnejša kot kdajkoli prej.

Simptomatična je razlaga gospodarske krize v Sloveniji, ki jo misionarji “Čikaga na Kardeljevi” od prvega dne neutrudno tiščijo v goltance slovenske javnosti. Spet jim je vse jasno, spet je tukaj tista neverjetna aroganca. Ko iščejo vzroke slovenskih gospodarskih težav, je svetovni gospodarski armagedon v vseh tekstih postavljen na mesto manj pomembne, skoraj minorne spremenljivke. Običajno jo odpravijo v stavku ali dveh, potem pa – kot vsa leta doslej – sledijo neskončne triade na temo nacionalnega interesa, sindikatov, delavske zakonodaje, davkov… Ki so za stanje krivi preprosto za to, ker morajo biti krivi, saj v niti enem primeru ni predstavljena resna analiza, ki bi izrečeno tudi empirično podprla. Ta ni potrebna, saj ima mladoekonomistična ideologija odgovor že pripravljen. Slovenski mladoekonomisti ne samo, da poznajo vzroke kriz za sto let nazaj, da jim je trenutni slovenski problem “jasen” po defaultu, … oni že danes poznajo vzroke za vse krize, ki bodo sledile v naslednjih 100 letih in še kako desetletje kasneje. Sindikati, trg dela, javna uprava, davki, …

Nobeni dokazi za trditve niso potrebni, pa tudi nihče jih ne zahteva. Vsi kupujejo izrečeno za suho zlato, čeprav vam je že ob bežnem branju tujih medijev kaj hitro jasno, da se pri ugotavljanju, zakaj je ene države kriza prizadela bolj, druge pa nekoliko manj, sicer omenjajo mnogi dejavniki, a poglavitni parametri, ki so v grobih potezah začrtali resnost krize za posamezne akterje, so pa vendarle znani – in prav malo podobni tistim, ki nam jih kot naglavne grehe prodajajo nekdanji neutrudni promotorji isladskega, baltskega ali irskega razvojnega modela (prav čudno je, da nam tudi po krizi ne svetuje kak Mart Laar. Če nam lahko pamet še naprej soli Jože P. Damijan, zakaj ne še Laar? ).

Dajmo na kratko: če ste mala, izrazito izvozno usmerjena ekonomija brez omembe vrednega domačega trga, ki je predkrizno rast financirala še z rekordnimi zadolževanjem in/ali tujimi vlaganji, po možnosti pa pridelala še kak nepremičninski balonček, sta “najebali”, pa če se imeli marsovsko ali klingonsko delovno zakonodajo, progresivno ali enotno davčno stopnjo, nacionalne interesente ali nacionalno razprodajo. Ko VW ne potrebuje vašega sedeža, ker pač nihče v Nemčiji ne kupuje avtomobilov, vam tudi mladoekonomist ne za zna pričarati izgubljenega zaslužka. Islandija, Estonija, Latvija, Litva, Irska, … Slovenija. Lokalne kuriozitete (ala naši tajkuni) so pri grobem razvrščanju držav v dve osnovni skupini – bolj ali manj prizadete države – manj pomembe podrobnosti, dobre le za razlaganje “preostanka”, ki pa ga glede na totalni meltdown nekdanjih pridnih izvajalk receptov Damijana, Mastena in Šušteršiča prav tako ne moremo šteti njim v plus. To globalno gledanje seveda ne odpravlja odgovornosti za lastna ravnanja, saj ostajajo tako predkrizna naivnost, ki je napovedovala novo zlato dobo in pridelala fiktivni proračunski presežek, kot kasnejši suboptimalni protikrizni ukrepi, vendar postavi stvari na prava mesta in ne meša vprašanj prvega in drugega reda.

Naravnost komične dimenzije dobi izvajanje mladoekonomistov, ko se pridušajo, da (neo)liberalizem nima nič s krizo v Sloveniji, ker ga itak nikoli nismo imeli, kar je podobno, kot če bi trdili, da klimatske spremembe na vas ne vplivajo, saj nikoli niste vozili SUV-ja. To izvajanje implicitno gradi na predpostavki, da je gospodarstvo slovenskega tipa mogoče na nek način izolirati od okolja v katerem hočeš-nočeš pač deluje. Ne gre samo za to, da mladoekonomisti s tem svojim nasprotnikom podtikajo tisto, kar slednji niso nikoli prodajali, stvar je lahko še hujša, če dejansko mislijo, da je to uresničljivo. Potem lahko zaključimo le, da so še večji šarlatani, kot smo mislili doslej. Objektivno dejstvo pač obstaja, da je slovenska država s pravno državo, izobraževalnim sistemom, spodbujanjem inovativnega okolja in še čem sicer ključna pri zagotavljanju dolgoročnih pogojev rasti, da pa lahko v primeru tako temeljitega (in nenadnega) zloma svetovnega gospodarstva, kot smo mu bili priča tokrat, ponudi vso zaščito dežnika v monsunu. Kakorkoli ga obračate, je jasno, da boste do kože mokri.

Šušteršič, katerega zagnanost pri preganjanju krivovercev bi navdušila samo Al Kaido, v zadnjem članku dobrohotno svetuje tistim, ki ne kupijo mladoekonomistične ropotije, da se spremenijo v človeško ribico in naselijo v Postojnski jami. Kar ni slab nasvet, saj je človeška ribica v tisti jami deležna več luči, kot so jo v svojih traktatih očitno sposobni ponuditi Šušteršič & Co.

Apdejt: You Think Greece Has Problems? Latvia’s Road to Serfdom

Hit Parade

Danes je bil en tak Evreka! trenutek. Končno sem našel zadovoljivi odgovor, zakaj nam številni mediji, tudi tisti, kjer bi pričakovali drugače, skoraj brez predaha v zobovje mečejo pisarije ideologov tipa Jože P. Damijan. Zgolj dejstvo, da je ta skupina pripravljena za male denarje ali celo zastonj pisariti, ni moglo v celoti razložiti te inflacije prisotnosti, tega monopola diskurza. Verjetno je vsaj nekaterim medijem jasno, da gre za rokohitrske ekonomistične ideologe, fijakarske konje, ki pišejo občutno hitreje kot mislijo?  Da v javnost mečejo idejo za idejo, kot da imajo predpisano normo, vse enako površne, premalo domišljene, z izredno tanko podlago v teoriji in praksi, vse kratkega roka, a vedno z dobro dozo populističnega sentimenta?

Seveda jim je jasno – ravno zaradi tega jim dajejo prostor!

Damijan je recimo v zadnjih tednih glede NLB pridelal tako prodajo za 1 evro kot uvedbo preferenčnega davka. Obe ideji sta sicer tako neumni in pobalinski, da bi morali avtorja za razpravljanje o NLB diskvalificirati za vse čase, a nič ne de, še vedno ostaneta slaba banka in švedski model ter še kaj bi se našlo. Po katastrofalnem zapisu, v katerem je ameriški način reševanja bank primerjal z “običajnimi komercialnimi posli”, je vsaj tu naredil domačo nalogo, čeprav se mu celoten obseg ameriškega državnega subvencioniranja bančnega sektorja še vedno izmika.

Damijanov hit tega tedna je tehnična vlada. Ideja, ki je vsaj toliko populistična kot neumna, saj vam bo vsak politolog znal povedati, da so tehnične vlade v sodobnih demokracijah skorajda nemogoče, da pa to tudi ni nobena tragedija, ker so, razen v razmerah, ko se družba lahko skoraj konsenzualno poenoti o cilju in sredstvih (vojna in oborožen odpor), nepotrebne in neučinkovite. Če umakneš politiko iz politike dobiš pač en velik nič. Tehnična vlada je tipični primer političnega analfabetstva, ki pa ga je krog okoli Damijana v preteklosti že itak dokazal vsaj s tem, ko se je pustil aneksirati v vlado JJ. Na tem področju torej nič novega, zagotovo bo naslednji teden pridelal novo zamisel.

A da ne bom preveč zajedljiv; v zapisu je vsaj ena stvar, ki deluje malo pomirjujoče:

Potrebujemo nove, politično neokužene, strokovno usposobljene in operativno sposobne kadre. razgledi

Hvala bogu, Damijan se v tej tehnični vladi očitno ne vidi. Vsaj to.

Jože P. Damijan pri vprašanju bank še vedno v Lalalandu

Torej, kaj smo se naučili do sedaj? Vse banke so podvržene slabi presoji tveganj in slabim odločitvam, domače ali tuje, državne ali zasebne. Državne banke niso nič manj, kvečjemu bolj zaradi političnih navezav, nagnjene k dajanju slabih kreditov. Pomembna razlika pa je v tem, da pri zasebnih bankah napake poslovodstev pokrijejo zasebni lastniki. Pri državnih pa breme prisilne sanacije nosimo davkoplačevalci. Mar to res hočemo? razgledi.net

Dobro, spoznanje, da so vse banke podvržene slabi presoji, bi lahko ob poznavanju Damijanovih natolcevanj v preteklosti šteli celo za napredek, če ne bi takoj zatem spet udaril tisti poznani mladoekonomistični refleks tipa ” državne kvečjemu bolj”. Bolj proti čemu? Proti piramidalni shemi globalnih (skoraj izključno zasebnih) finančnih institucij, ki je sesula globalno gospodarstvo? Bolj proti islandskim zasebnim bankam, katerih propad bo posameznega islandskega davkoplačevalca verjetno zadolžil za približno 40.000 britanskih funtov? Bolj proti vsem tujim bankam, ki so kreditirale slovenske “tajkune”?

V nadaljevanju pod komentarji, ko se mu očita, da ameriški bančni bailout ni ravno primer pokrivanja napak s strani zasebnih lastnikov, JPD arogantno zapiše:

No, potem pa se poduči, kaj pomeni bail-out v ZDA. In boš videl, da gre za povsem komercialni posel, kjer država po tržni ceni odkupi slabe terjatve bank, te pa po končani sanaciji državi vrnejo denar. Dejansko tam država samo kreditira sanacijo zasebnih bank. In to je pomembna razlika glede na Slovenijo. Pri nas država naredi sanacijo in tega denarja nato ne dobi nazaj.

Po tržni ceni, gospud JPD? Kakšna pa je bila tržna cena tistih papirjev? Zakaj so paketi, ki so jih ameriške banke dobile od države, neprimerljivo in dokazljivo bolj ugodni kot tisti, ki so jih lahko dobile od zasebnikov (ala Buffet)? Koliko se je v resnici o TARP-u “podučil” naš enfant terrible mladoekonomistične plozarije? Famozni Congressional Oversight Panel v nasprotju z vsevednim Damijanom pravi drugače: ameriška država prek TARP-a SUBVENCIONIRA zasebne banke in njihove lastnike.

Elizabeth Warren’s Congressional Oversight Panel has announced that TARP has so far exchanged $254 billion in exchange for $176 billion worth of assets, which amounts to a cash subsidy of $78 billion. Baseline Scenario

Križanič & JPD

Dost’ je. Kar v paket s Karlom.

V prihodnjih mesecih bodo pristojne inštitucije zagotovo preverjale, ali ni Franc Križanič prekoračil svojih ministrskih pooblastil, ker je pomagal urejati težave pri visokošolski izobrazbi svoje podrejene uslužbenke. Pred dnevi je namreč zaradi zapletov z doktorsko disertacijo direktorice direktorata za finančni sistem Katje Božič posredoval pri dekanu ljubljanske ekonomske fakultete Dušanu Mramorju. Želel je doseči, da bi iz komisije za oceno disertacije Božičeve fakulteta odstranila Jožeta P. Damijana, kar nemalo zaposlenih na fakulteti ocenjuje za nedopustni poseg politike v avtonomijo fakultete. Dnevnik.si

Apdejt
Pa da ne bomo samo o Križaniču; tudi naš neutrudni moralni prenovitelj Jože P. Damijan je tukaj težko brez masla na glavi; on v tej komisiji zaradi jasnega in povsem določljivega lastnega interesa/ozadja ni imel kaj početi.

“Demokracija” ala Jože P. Damijan

Zabavnost “zadeve” je v popolnem obratnem sorazmerju z njeno pomembnostjo, a jo bom objavil, ker mi je prišlo na uho, da se ne dogaja samo meni, in ker se mi zdi absolutno smešno, da to počnejo ljudje, ki imajo toooooliko povedati čez slovensko zaprtost, omejenost in druge baje edinstvene anomalije dežele na tej strani Alp. Skozi katerih pisanje se vseskozi čuti, da kompleks odrešenika ni prav dobro potlačen.

In kdo bi nas tako rad zdravil? Oseba, ki dosledno odgovarja skoraj izključno na najbolj priliznjene komentarje, ignorira tiste, ki to niso, ali, ko ima možnost, blokira neprijetne. Ni bilo prvič, a z moje strani bo to zadnji komentar na dotični razgledniški strani. Simulirati debato z osebo, ki prenese samo priliznjenost, je skrajna potrata časa.

Sicer mi je kar malo nerodno, da tole pišem, ker je vse skupaj tako patetično minorno, da bolj ne more biti, a vseeno: dati ljudem, ki že na tako nepomembnih zadevah izkažejo čisti totalitarni instinkt, tudi trohico oblasti bi bilo nevarno.

Zadnji komentar, ki je bil nesprejemljiv za velikega moralnega prenovitelja slovenskega življa:

Kakšna neverjetna domišljavost. Kot pravijo prek luže: If you can’t stand the heat, get out of the kitchen. Dodajam: politike ne bomo izumljali na novo, ker se enim dogajajo “spremembe”.

Kriza & sinekure

“Čas je za novo politično alternativo, čas je za nove obraze,” pravi Jože P. Damijan v enem izmed zadnjih pametovanj. Hja, ciniki po poklicni deformaciji bi rekli, da je nekdo spoznal, da pri tokratnih ne bo udobne vladne sinekure, s katere bi naš profesor lahko solil pamet levo in desno. Desni so se ga znebili, levi ga nočejo…

Make no mistake: vlada Boruta Pahorja je lahko marsikaj, le skrbno ubran zborček ne bo nikoli. Kontrast je še večji, ker smo ravnokar preživeli štiri leta vojaške usklajenosti, ko ni bilo prostora za disidente, ko so koalicijski partnerji služili samo kot privesek. Kaj se zgodi s priveski, vam lahko povedo pri NSi.

Make no mistake: vlada Boruta Pahorja ni ravno dar iz nebes, a prav dosti slabša od koalicijskih akrobacij Janeza Drnovška pa tudi ni. Smo že pozabili na SLS in Podobnikove vragolije?

Make no mistake: čeprav je vladno odzivanje občasno videti kot tek kure brez glave, bi bilo lahko že vsakomur jasno, da smo bolj ali manj obsojeni na gasilske ukrepe, na blaženje sunkov, na preprečevanje socialne katastrofe. Krize bo v Sloveniji konec, ko je bo konec v Nemčiji, Italiji, Franciji… nič prej, pa četudi se Borut Pahor, Mičo Mrkaić in Jože P. Damijan trikrat na glavo postavijo.

Make no mistake: lažnih prerokov nam nikoli ne bo zmanjkalo. Le kako pa drugače poimenovati znalce, ki mislijo, da so Dedek Mraz, ki mu ni treba misliti, kje bo vzel. On ima zlati Eurocard brez limita, slovenska država žal ne.

Predlagajo subvencioniranje obrestne mere za dolgoročne kredite, s čimer bi privabili dolgoročne finančne vire v banke. Predlagajo ustanovitev Strateškega sklada za investicije, ki bi »nadomestil banke, ki nočejo investirati oziroma odobravati posojil zdravim in perspektivnim podjetjem. Sklad bi moral odobravati zlasti dolgoročna posojila in omogočati ugodno zamenjavo kratkoročnih posojil za dolgoročna posojila.«
…
Precej smiselnih ukrepov predlagajo tudi na fiskalnem področju (znižanje davkov za pravne osebe, skrajšanje roka za vračilo preplačanega DDV na 7 dni po predložitvi obračuna DDV, davčne počitnice za nova podjetja, oprostitev plačila prispevkov za novo zaposlene delavce in za samozaposlene za dve leti, plačilo prispevkov od nižje osnove za mala dela, vezava prejemka iz pokojninskega zavarovanja na dejansko vplačane prispevke itd.)…Kriza in lažni preroki – Čas je za novo politično alternativo

Kje bi vzel, kje bi vzel… Ah, očitno gre za povsem nepomembno vprašanje, če lahko modrujemo brez odgovornosti. Iz varne razdalje medijskega pisuna se slovenski proračun morda komu res lahko zdi kot vreča brez dna, a to še ne pomeni, da tovrstnih bleščečih umov ni potrebno postaviti tja, kamor pravzaprav sodijo: med hitropotezne populiste cenenih fint.

Jože P. Damijan razkrinkan kot nevednež

Kaj pa njemu ni jasno?

Doajen slovenske komunikologije prof. dr. Slavko Splichal se v včerajšnjem Dnevnikovem objektivu – v članku z naslovom Svoboda z napačnim imenom – Ali je svoboda tiska še temeljna pravica človeka in državljana? – sprašuje, kako se lahko zgodi, da nekdo kot ključni argument za svobodo tiska postavi svobodo zasebne lastnine. Takšne klobase se namreč redno zapišejo ekonometru Jožetu P. Damijanu in njegovemu mentorju, statistiku Miću Mrkaiću. Splichalov odgovor je jasen: to se lahko zgodi samo iz nevednosti.

In kdor je kdajkoli imel priložnost brati ekskurze omenjenih, oprostite izrazu, fahidiotov v analizo polit-ekonomskih dogajanj v državi, ta ve, da se njihova nevednost veselo pari še z napuhom in domišljavostjo, kakor pač pritiče novopečenim asistentom, docentom in profesorjem, vzgojenim v zatohlem neoliberalnim podnebju tranzicijskih fakultet.

Marxa omenjena gospoda seveda ni brala, to bi ja bila blasfemija. Ampak častitljivi Marx je pred 165 leti, kakor piše Splichal, posvaril:

“Nikakršen greh ni, če si Nemec predstavlja njemu še neznano boginjo svobode tiska v podobi ene izmed boginj, ki jih že pozna, in jo po njej poimenuje svoboda podjetništva ali svoboda lastnine.”

Zamenjajte Nemca z Damijanom in zadeli boste v črno – Jože je v svojih tekstih že tolikokrat masturbiral na svobodo lastnine, da mu ne gre zameriti, če si je tu in tam zapacal hlače. Ponečedil se je tudi v primeru, ko je svobodo lastnine postuliral kot temeljni pogoj svobode tiska oziroma ju je preprosto izenačil.

Posledice tega lepo opiše Splichal:

“Toda ko imajo svobodo tiska samo tisti posamezniki, ki si z lastnino zagotovijo dostop do medijev, to ni več svoboda državljanov, ampak privilegij lastnikov. Ko postane svoboda tiska podrejena lastninski svobodi, ne gre več za temeljno pravico državljanov, pač pa za posebno pravico lastnika medija.”

Damijan bi seveda kontriral, da bo svobodni trg idej že odločil, kateri medij bo preživel in kateri ne, s tem pa bi bila zavarovana tudi svoboda tiska. Npr. resen medij, ki ne preživi na svobodnem trgu idej, sploh ni vreden, da obstaja, bi argumentiral socialni darvinist v Damijanu. Je zgolj razmetavanje z resursi, ki bi bili bolje izkoriščeni v produkciji kakšne bulvarske edicije, ki bi šla za med.

Kakšne so posledice takšnega razmišljanja, lahko opazujemo v ZDA. Svoboda tiska – torej svoboda lastnika medija, da v eter spušča, kar se mu pač zahoče, in s svojo lastnino upravlja, kakor se mu pač zdi – tam ne velja le za posameznike, ampak tudi korporacije, kot je Murdochov NewsCorp. Trivializacija, primitivizacija, vulgarizacija in banalizacija medijskega prostora kot posledica takšnega razumevanja se najbolje odraža v kretenizmih, ki jih forsira FoxNews.

In kje potem ostane posameznikova ustavno garantirana svoboda tiska? V tem, da kot vpijoči v puščavi tuli svojo resnico? Splichal pravi, da je pri tem

vsak posameznik tudi lastnik potrebnih komunikacijskih sredstev, v drugem primeru pa je lastnina medijev v rokah maloštevilnih posameznikov. Zato je nujno treba zakonsko določiti pravila dostopa do medijhev ter njihove naloge in odgovornost v odnosu do javnosti …

To nesorazmerje moči med mediji in posamezniki, ki sestavljajo javnost, je tudi razlog za obstoj varovalk, kot je npr. avtonomija novinarjev. Damijanov pristop do svobode tiska kot ene izmed dimenzij svobode lastnine potrebe po avtonomiji novinarjev ne priznava – medijsko produkcijo naj regulira lastnik, ki se prilagaja zahtevam trga. Nobene potrebe torej ni po ustavni zaščiti svobode tiska, saj bo do nje prišlo že, če garantirana svoboda lastnine in se bo država umaknila iz gospodarstva. Javnost ne obstaja, ampak obstaja trg atomiziranih posameznikov – zato mediji ne morejo imeti odgovornosti do javnosti, ampak samo do svojih lastnikov.

Če kdo meni, da Damijan in njemu podobni svoj pogled na svobodo medijev utemeljujejo na ozkih in redukcionističnih predpostavkah prvošolskih temeljev ekonomije, ima prav. Takšna trivializacija vprašanja medijev, če se bo uveljavila, bo prej ali slej pripeljala tudi do trivializacije medijske produkcije kot take. Lokalni neoliberalci bodo pri tem opevali triumf trga, folk bo konzumiral sekretizme, javnost pa bo oropana še zadnjega branika pred vdorom miselnega primitivizma – avtonomnih, kritičnih novinarjev.

Sorodni zapisi:
Jožeta P. Damijana (et al.) moralna prenova
Bankir naj bo!
“Nacionalni interes” – zapira, povzroča mozolje in slepoto
Jože P. Damijan, super-klimatolog