DRUGI DOM

Intelektualec

Anonymous

Jožetu P. Damijanu v branje priporočam odlično zgodovino in analizo neoliberalne misli z naslovom “The road from Mont Pèlerin: the making of the neoliberal thought collective”, ki je pred slabima dvema letoma izšla pri nadvse ugledni založbi Harvard University Press.

500 strani, urednik eden najbolj prepoznavnih zgodovinarjev in filozofov ekonomske misli, Harvard University Press. Precej impresivno, kajne?

Jože P. Damijan:

Uf, pa to je, kot da bi mi ponudil v branje Doktrino šoka. Povsem enaka teorija zarote.

Jože P. Damijan obvlada

Medtem ko gospodarska kriza traja že četrto leto in so resni ekonomisti za analizo njenih vzrokov porabili že tone papirja, je lepo videti, da profesor dr. Jože P. Damijan ni izgubil svojega smisla za humor. V kozeriji ob priložnosti obiska kanclerke Merklove v Sloveniji namreč odobravajoče povzame:

Stališče Nemčije glede reševanja dolžniške krize v evro območju je zato zelo jasno. Države članice morajo odločno delovati v smeri simultane odprave obeh osnovnih vzrokov za nastanek krize. Članice morajo povečati konkurenčnost njihovih gospodarstev in sprejeti odgovorne fiskalne politike, ki bodo temeljile na varčevalnih ukrepih in prestrukturiranju javnega dolga.

Študenti profesorja Damijana verjetno vedo, da za krizo v območju evra ni krivo pomanjkanje konkurenčnosti njegovih članic, ampak da je evro v škripcih zaradi razlik v konkurenčnosti med njimi. Te so pripeljale do neravnotežij v območju evra, kjer so se npr. pri Nemčiji nakopičili ogromni trgovinski presežki, v npr. Španiji pa ogromni primanjkljaji.

Kozerijo bi zatorej dr. Damijan bolj elegantno zasukal, če bi npr. Nemčiji priporočil zmanjševanje njene konkurenčnosti, npr. preko povečanja plač nemškim delavcem in ukrepov za spodbujanje uvoza kumaric iz Španije. Le kako naj se namreč odpravijo gospodarska neravnotežja, če pa si vse države prizadevajo za čim bolj skokovito povečanje svojega izvoza?

Damijanovi študentje se verjetno tudi dobro zavedajo dejstva, da proračunski primanjkljaji držav članic EU niso vzrok, ampak posledica gospodarske krize, saj izvirajo predvsem iz ukrepov za reševanje bank, ki so s svojim goljufivim poslovanjem gospodarstvo pahnile v recesijo, svojim delničarjem omogočile bajne dividende, menedžerjem pa bajne nagrade. Zapitek za veselico so z javnim zadolževanjem poravnali davkoplačevalci, katerim politiki in profesorji sedaj svetujejo zategovanje pasu.

Vseeno pa ostaja neprijeten občutek, da se dr. Damijan vendarle ne šali in “nemško” analizo vzrokov krize prav zares podaja nič hudega slutečim študentom…

Jože P. Damijan ali ko dnevu zmanjka ur

DD je zadnje čase nekoliko zanemaril posvečanje največjemu slovenskemu inženirju duš po Ediju, Jožetu P. Damijanu. Se zgodi. Na srečo so ta manko popravili tovariši in tovarišice pri Mladini, ki so osvetlili lukrativne svetovalne storitve, ki jih mladoekonomisti humanitarno zagotavljajo različnim državnim institucijam. Država že smrdi, a na denarju nič ne piše, od kod je prišel.

Damijanova časovna akrobatika pri izdelavi analize drobnoprodajnih cen mobilnih operaterjev, ki jo je opravil za APEK:

Ekonomist Jože P. Damijan pravi, da si je 47 tisoč evrov zaslužil. Delal naj bi 1500 ur. Če upoštevamo, da je ob tem redno hodil v službo in tam delal osem ur, je Damijan od aprila do novembra 2009 delal po 16 ur na dan.

Prištejte k temu še redno pojavljanje na vseh mogočih televizijskih postajah, inflacijsko pisanje časopisnih člankov in komentiranje na spletnih forumih…

Superman, move over!

P.S. Resnici na ljubo je treba vseeno povedati, da je Damijan proti trojici Ahčan, Masten in Polanec, ki so od Vzajemne želeli izpuliti 307 tisoč evrov, relativno skromen porabnik.

Kratka zgodovina ekonomske politike na Slovenskem – prolog

Na tem blogu mladoekonomistov nismo nikoli šparali, saj je to početje ob (medijskem) ideološkem enoumju na področju ekonomske politike glavna dodana vrednost DD. Nekoliko samovšečno, a zato nič manj primerno se navdušujemo nad dejstvom, da smo med redkimi, ki si upamo odkrito in res od srca posmehovati mladoekonomističnemu ne-razumevanju vzrokov in posledic zadnjega svetovnega gospodarskega razčefuka. Razumevanju, ki je v primerjavi z vodilnimi svetovnimi ekonomisti v povsem alternativni realnosti in po razdelanosti prej primerno za kak Ciciban kot Delo (dasiravno je slednje vsaj v trenutni podobi Sobotne priloge le bleda, dolgočasna in izpraznjena senca nekdanje biti). Ako spremljate Stiglitza, Johnsona, Gailbraitha, Smithovo in približno 10 glavnih ameriških ekonomskih blogov, potem pa prijadrate do modrovanj kakega JP Damijana, se ni mogoče izogniti občutku, da je nekdo vendarle izumil tako pričakovani teleport. Prvi in drugi preprosto ne morejo živeti na istem planetu, v isti galaksiji… Nekdo je tukaj mali čudni zeleni in moj denar je na tem, da to ni ravno Stiglitz & Co.

Kot politološko solidno podkovani se skoraj edini brez zadržkov valjamo po tleh ob mladoekonomističnih a/anti-političnih fantazijskih budalaštinah na temo “ne-strankarstva”, “tehnične”, “strokovne” vlade, ob iskanju “neobremenjenih”, “poštenih”, “strokovnjakov”, ki bodo “resetirali”. Smo pač prebrali za dobro mero preveč del o fenomenu antipolitike, da bi nam ob tej mladoekonomistični variaciji lahko uspelo zadržati grenak krohot. Pišuka, ob tem političnem analfabetizmu in novem primitivizmu bomo slej ko prej znucali tipko “. In te v tisti aluminijasti reinkarnaciji niso poceni…

Dobesedno prihaja nam ob “groupies” komentarjih tipa “Joze P Damijan ni le izjemen strokovnjak, je tudi humanist, kar veje iz njegovega pisanja,” ko vemo, koliko kritičnih, a povsem dostojnih komentarjev tam ni ugledalo luči sveta. Nas bi bilo ob tako kvazi-demokratični drži malo sram, zato na DD tovrstne prozorne ponudbe za sex brišemo z enako dosednostjo kot neprimerno kritikarstvo.

Kot ljudje, ki se zavedamo meja lastnega (ne)znanja in nevarnosti fahidiotizma, se vedno znova čudimo, kako je mogoče tako vehementno en dan reformirati bančni sistem, drugi dan zdravstvo, tretji šolstvo, četrti kulturo, peti…. in se na n-ti dan spraviti še na e-demokracijo in urejanje ključnega inštrumenta demokratičnih družb. Vsakokrat enako pompozno, domišljavo, arogantno, neodgovorno in… skrajno patetično. Nekdo ima resen kompleks “razsvetljenega” monarha. Upamo, res upamo, da je vsaj za to par stoletij prepozno, čedasiravno inflatornega povpraševanja po novem mesiji ni mogoče spregledati.

A vendarle ne gre zgolj za to, da na Slovenskem telo ekonomije in drugih družbenih podsistemov masakrirajo fijakarski konji, ki tudi po lastnih besedah ne berejo nič res omembe vrednega, če že ni staro 200+ let. Je še huje; ko se eden najbolj znanih ekonomistov v državi povsem nekritično navdušuje nad absolutnim šundom tipa Freakonomics, bi morali vsem prisebnim že zdavnaj zvoniti vsi alarmi.

A nekega hudega hrupa ni slišati.

Kot ni slišati nobene resne, polit-ekonomsko podprte in razumne javne debate o tem, od kje je prišla slovenska ekonomska politika po letu 91, kaj je želela doseči, kakšni so rezultati danes in kakšni so obeti za prihodnost. Razen religiozno navdahnjenih in skrajno simplističnih kozlarij tipa “privat ok/državno bad, bad, bad” ali večnih bojev med “partizani in domobrancij” tako slovenska družba, zlati pa njena medijska kaluža, sploh ni sposobna dostojnega razmisleka o bližnji preteklosti, da bi bolje razumela sedanjost in prihodnost. Molk bi bil razumljiv, če ne bi bilo kaj povedati, a temu ni tako.

Nadaljevanje sledi…

Jožeta P. Damijana (et al.) moralna prenova

Jože P. Damijan, Igor Masten in Sašo Polanec, trije mušketirji v neusmiljenem boju za vladavino prava, bi državo radi rebootali, zraven pa butajo takšne, da se jih bog usmili. Prizadevni javni uslužbenci, sicer pa vsi po vrsti zelo verjetno člani t.i. vplivnih omrežij iz ozadja (kako drugače razložiti naravnost vseprisotno pojavnost nekaterih izmed njih v slovenskem medijskem prostoru, šopek svetovalnih pogodb tudi na davkoplačevalske stroške in sedenje v nadzornih odborih državnih podjetij?) so se namreč odločili, da bodo v osebnem obračunu z dr. Jožetom Mencingerjem ljudstvu mimogrede pojasnili še teoretsko utemeljitev prava konkurence.

Tukaj na Drugem domu gospodom v interesu višanja ravni javne razprave redno gledamo pod prste. Omenjena četica mladoekonomistov je namreč nakvasila že marsikatero, khm, kislo: od domnevnih zaslužkov ameriških davkoplačevalcev pri reševanju lopovskega finančnega sistema preko poveličevanja domnevno večje učinkovitosti zasebnih bank v primerjavi z državnimi do priporočanja nedvomno bankrotiranih irskih in baltskih zgledov.

V vseh teh primerih so se mladi doktorji izkazali kot kaj okorni in površni analitiki, kar pa jim ni preprečilo, da ne bi v hvalevredni tradiciji vseživljenskega učenja avtoritativno posegli še na področja, kot so podnebne spremembe, kaznovalna politika in moralna prenova družbe, da ne omenjamo polit-ekonomskih ekskurzov v glasbeno kritiko. Zdaj je očitno prišel čas za pravo.

Njihova analiza je tudi tukaj hitropotezna in površna, zaznamuje pa jo, kot običajno, prav nič galanten prezir do strokovnih spoznanj na področju, ki se ga lotevajo. Vse je podrejeno proizvodnji lahko prebavljivih krilatic, ki paradirajo kot strokovno utemeljene samoumevnosti. Kdor slednjih ne dojame ali se z njimi, bognedaj!, ne strinja, pa je itak v najboljšem primeru bedak, še bolj verjetno pa lopov. Ni čudno, da široko razgledani forumaši odobravajoče ploskajo.

Kaj je torej zapisal dr. Mencinger, da si je zaslužil pravičniški srd cvetobera slovenskih neoliberalcev? Nič takšnega, le podvomiti si je upal v domnevno pozitivne učinke odločitev varuha konkurence za potrošnike, hkrati pa se je obregnil še v pravo konkurence kot institucijo, v okviru katere stroškov in koristi ni mogoče oceniti kar tako čez palec, kakor to delajo vrli neoliberalci. Odziv je bil oster:

“Kakšna sporočila nekdanji dolgoletni rektor ljubljanske univerze in profesor ekonomije na pravni fakulteti s tem pošilja študentom prava in celotni javnosti? Neposredno sporočilo se glasi: spoštovanje prava in preganjanje kršiteljev se ne splača, ker so koristi od tega zanemarljive oziroma jih ni mogoče pravično razdeliti nazaj oškodovancem ali pa bi z odvzemom protipravno doseženih koristi inkriminiranim podjetjem celo povzročili škodo.”

Od profesorjev, ki priporočajo eksodus slovenskih pravnikov v tujino, da bi se tam priučili pravemu evangeliju, bi pričakoval, da so prebrali vsaj najpomembnejše teoretsko delo o pravu konkurence v zadnjih 30 letih, znamenito kritiko implementacije konkurenčnega prava v ZDA, The Anitrust Paradox, uglednega ameriškega pravnika in sodnika Roberta Borka. Gre za standardno čtivo študentov prava konkurence na univerzah v tujini. Povzetek:

“the paradox: enforcement of the antitrust laws undermines their very purpose because legal intervention artificially elevates consumer prices by propping-up failing competitors in order to create the mirage of fair competition.«

Čeprav se Mencinger ni izrazil tako koncizno, pa s svojo kritiko cilja prav na omenjen paradoks: da ima lahko preganjavica vase slepo zavarovanih borcev za svobodno konkurenco drugačne posledice, kakor to predvidevajo učbeniki za 1. letnik ekonomije. To seveda ni nič novega. Kakor vsaka politika je tudi politika konkurence politično-ekonomski konstrukt, v katerem se odražajo različni interesi in ideološke preference.

Ko tako strokovnjaško razpravljajo o evropskem konkurenčnem pravu, bi si človek mislil, da so profesorji seznanjeni s standardnim delom na tem področju, EC Competition Law: Text, Cases and Materials. Ampak če bi bili, bi verjetno ne krošnjarili s tako pravičniškimi sodbami. Poglejmo:

Competition laws which are aimed at the dispersal of power as a matter of ideology may favour small businesses and protect them from big business. Instead of protecting competition, the tendency may instead be to use the competition rules to protect competitors. Such a policy may accord with the popular sentiment which is distrustful of ‘large’ firms. It is what is described by some schools of thought as populist and can be seen as ‘fair’ rather than ‘free’ competition.

Ne bom zdaj tvegal sodbe, da so Damijan, Masten in Polanec ideološko obremenjeni populisti, ki javnosti strežejo z všečnim kritikastrstvom, čeprav bi so jo lahko glede na težke besede, ki so jih uporabili v zvezi z dr. Mencingerjem zaradi njegovih čisto legitimnih pomislekov, brez težav privoščil. Jim pa svetujem, da preden zalomastijo v kakšno novo znanstveno disciplino, preberejo še kaj drugega kot SuperFreakonomics.

Bankir naj bo!

Ko smo že mislili, da smo v razpravi o veliki finančni krizi slišali že vse neumnosti, kar jih je bilo mogoče slišati, se v neki domnevno kakovostni pogovorni oddaji pojavijo neki domnevno ugledni ekonomisti, ki si upajo ameriški način reševanja bank postavljati za zgled, ki bi mu morala slediti slovenska politika.

Še več, najde se celo ekonomist, ki v svojih zapisih čisto resno trdi, da so ameriški davkoplačevalci z reševanjem bank zaslužili, pri čemer navaja primer 700 milijard dolarjev težkega programa TARP, preko katerega naj bi si zasebne banke v ZDA najprej sposodile denar za preživetje, nato pa ga z obrestmi vrnile proračunu. Konec dober, vse dobro?

Kozlarija. Omenjeni ekonomist, ki si ne pomišlja usesti se v kakšno komisijo pri zagovorih doktoratov iz bančništva, očitno ne ve niti tega, da ZDA preko TARPa niso dajale bankam nikakršnih posojil, ki naj bi se jih z obrestmi vračalo. Z denarjem davkoplačevalcev so namreč preko TARPa ameriški financ-socialisti kupovali malovredne nepremičninske papirje in lastniške deleže v majajočih se zasebnih bankah (dokapitalizacija), po katerih na zasebnih trgih ni bilo nič (0) povpraševanja.

Koliko je vredna takšna velikodušna davkoplačevalska subvencija bankirjem, ki so v lovu za bajnimi nagradami napihovali nepremičninski (in še kateri) balonček, lastnikom bank, ki so v hlastanju za dobički bankirjem kurili pod ritmi in tistim, ki so to zasebno zabavico zalagali s poceni denarjem? Vsi ti so jo namreč glede na sranje, ki so ga zakuhali, odnesli brez omembe vrednih prask.

Pustimo ob strani dejstvo, da ameriški davkoplačevalec s TARPom itak ne bo nič zaslužil, kvečjemu bo par deset milijard v minusu. Pravo vprašanje je, ali so si ameriški davkoplačevalci zaslužili, da je vladajoča financ-socialistična klika z njihovim denarjem rešila sistem finančnega kapitalizma, ki majhni skupini srečnežev omogoča nezmerno bogatenje, večini pa ponuja stagnirajoče dohodke in negotovo prihodnost.

Središčna os tega sistema so seveda globalne finančne institucije, katerim so bili namenjeni reševalni paketi po vsem svetu, tudi TARP. Da sedaj domnevno ugledni ekonomisti reševanje označujejo kot uspešno že zato, ker bodo banke vrnile nekaj denarja, je najmanj škandalozno. Način poslovanja teh bank je namreč uničil trilijone dolarjev vrednosti in svet pahnil v najglobljo recesijo po 1930ih.

Ni čudno, da so banke pohitele z vračanjem denarja – le kdo si želi nadležnih regulatorjev z lastniškimi deleži, ki bi jih lahko levičarski populisti (brezposelni in jezni, ker ni denarja niti za osnovne socialne storitve, teh je v krizah veliko) prisilili, da začnejo vtikati nosove v bankirske nagrade in izjemno dobičkonosne poslovne modele?

TARP je torej bankam omogočil obstanek, ko bi se morale potopiti, Fed jim je z ničelnimi obrestnimi merami omogočil dostop do zastonj denarja (i tata bi, sine!), ta pa je nato odšel ali v drage kredite podjetjem, še raje pa napihovat balončke v države v razvoju ali na surovinske trge. Nič čudnega, da so si bankirji ob rekordnih profitih sredi krize lahko znova izplačali rekordne bonuse.

TARP tako ni samo še ena zamujena priložnost, ampak dizaster. V trenutku, ko bi lahko prestrašene in naenkrat ponižne financarje stisnili ob zid, jim nadeli uzde in začeli razbijati sistem, ki je očitno škodljiv tako za gospodarstvo kot tudi za družbo, so financ-socialisti bankirjem namesto tega ponudili še eno priložnost. Za neke domnevno ugledne ekonomiste je torej dejstvo, da je patološka struktura globalnega finančnega kapitalizma iz krize izšla tako rekoč nedotaknjena, uspeh. Pa ne samo to, zraven smo še zaslužili par milijard!

Konfuzen… kdo?

Na Drugem domu izredno priljubljen Jože P. Damijan se hoduje nad konfuzno strategijo lastnikov glede NLB. Da, isti Damijan, ki je en teden predlagal prodajo za 1 evro, že naslednji pa uvedbo preferenčnega davka za dokapitalizacijo. To seveda ni “kretenizem”, kot naš ugledni ekonomist izbornih besed strokovno ocenjuje vladno politiko, to je čista doslednost.

Veliki reformator z velikimi jajci

Reciklaža

Nedavno tega nam je prvi reformist države dr. Jože P. Damijan ponudil prvovrstno ilustracijo povedanega v svojem panegiriku predsedniku vlade. Po tistem, ko je novinarju hitel pojasnjevati svojo tezo, da je Janez Janša trenutno edini politik v Sloveniji, sposoben izvesti reforme, jo je poskusil zagovarjati takole: »Poglejte samo njegovo zgodovino. Janez Janša se je dvakrat potegoval za predsednika ZSMS. Prvič, leta 1984, so ga izločili iz igre, leta 1988 pa so ga zaprli v vojaški zapor. Tri leta kasneje je osamosvojil Slovenijo. Osamosvojitev je bila zamisel Janše in Bavčarja. Takrat se nihče ni drznil soočiti z Beogradom in jugoslovansko vojsko, kaj šele, da bi se spopadel z njima. Janša in Bavčar sta si upala. Sta velika reformista. Tudi leta 1994, ko so ga odstavili s položaja obrambnega ministra, se ni zlomil. Ves čas je bil pod pritiski, ves čas so ga preiskovali. Očitno niso ničesar našli. Ima trdo kožo. In ima jajca.« (Nedelo, 13. 11. 2005)

Jože P. Damijan, super-klimatolog

Vsevedni Joža je na “božanskem Mljetu” bral Superfreakonomics. In kaj mu je bilo v bukvi najbolj všeč?

Peto poglavje, ki govori o globalnem segrevanju, je preprosto “muss” za vse ekologe in amaterske ter še bolj profesionalne klimatologe. Težko boste našli bolj ljudsko razumljivo in intrigantno razlago fenomena globalnega segrevanja, vzrokov zanj, preprostih rešitev za ta problem in objektivne nezmožnosti rešitve tega problema na preprost način. Svoboda in struktura napredka

Preprosto muss? Zanimivo, glede na to, da med profesionalnimi klimatologi velja, da je to naravnost katastrofalno poglavje, polno faktičnih in logičnih napak. Preprosto rečeno: to poglavje so klimatologi raztrgali do konca in še malo naprej, nad povsem napačnim povzemanjem pa se je pritožil tudi glavni strokovni vir, na katerega sta se pri pisanju naslonila avtorja.

The New Yorker:

Indeed, just about everything they have to say on the topic is, factually speaking, wrong. Among the many matters they misrepresent are: the significance of carbon emissions as a climate-forcing agent, the mechanics of climate modelling, the temperature record of the past decade, and the climate history of the past several hundred thousand years.

Raymond T. Pierrehumbert, Louis Block Professor in the Geophysical Sciences

The problem wasn’t necessarily that you talked to the wrong experts or talked to too few of them. The problem was that you failed to do the most elementary thinking needed to see if what they were saying (or what you thought they were saying) in fact made any sense. If you were stupid, it wouldn’t be so bad to have messed up such elementary reasoning, but I don’t by any means think you are stupid. That makes the failure to do the thinking all the more disappointing.

HuffPo

Scientists did a quick review and what’s come out of the ensuing online debate is that the book has possibly misrepresented the position of the climate change expert, Ken Caldeira, the source Levitt and Dubner relied upon for their own position on global cooling. Based on their interpretation, they called global warming a “religion,” and claim that Caldeira said that CO2 emissions were not the culprit in climate change.
…
Levitt and Dubner’s portrayal of Caldeira is false. As he told Climate Progress’s Joseph Romm in an e-mail interview, he believes carbon dioxide is the central villain: “Every carbon dioxide emission adds to climate damage and increasing risk of catastrophic consequences. There is no safe level of emission. I compare CO2 emissions to mugging little old ladies.”

Small talk slovenskih mladoekonomistov se zadnje čase očitno vrti okoli klimatskih sprememb. Pred kratkim je Masten bajal o ohlajanju, tokrat domišljavi damjan murko slovenskih javnih intelektualcev profesionalnim klimatologom v domače branje nalaga popolnoma diskreditirano pop čtivo. Bog nam pomagaj.

Sorodni zapisi:
Jože P. Damijan – energetik
Jože P. Damijan razkrinkan kot nevednež
Hit Parade

Naravna neumnost, zgodovinska nevednost

Jože P. Damijan “recenzira” Bogastvo narodov Adama Smitha:

Prav tako ni slučajno, da se države, ki so dolga desetletja trpele v objemu (fevdalne, socialistične ali diktatorske) državne tiranije in korupcije, ki jih je pripeljala na rob (ali čez) bankrota, nato zatečejo k ekonomskemu liberalizmu. Ker druge poti za dolgoročno učinkovit in skladen razvoj ni. Ekonomski liberalizem je edina dolgoročno vzdržna ekonomska filozofija, saj temelji na politični in ekonomski svobodi posameznikov ter vladavini prava. Vsi ostali -izmi, ki so se preizkusili skozi zgodovino, teh ključnih temeljev niso imeli v svoji zasnovi. Zato so propadli. Ker so bili protinaravni. Dnevnik

Kako najbolj hitro in učinkovito detektirate, da je avtor, ki ste mu namenili pet minut pozornosti, tretjerazredni družboslovec in ultra-ideološki propagandist? Ko začne družbene fenomene klasificirati v kategoriji naravno in protinaravno. Večjega družboslovnega flopa, ki bi kazal na popolno teoretsko revščino, ni in ga nikoli ne bo.

Pa k Smithu, katerega nevidno ročico nategujejo že stoletja, čeprav jo sam v sicer jako debeli bukvi omeni približno enkrat, pa še to precej mimogrede. Nič hudega, saj dela, ki je še kako dete svojega časa, skoraj nihče več ne bere. Relevantnost za današnjo fazo razvoja kapitalizma je pač več kot vprašljiva.

Sam sem ga prebral že pred časom, hkrati z v teh krajih sicer bolj obskurnim Friedrichom Listom, ki ga oznanjevalci prave vere omenjajo redkeje, čeprav bi zgodovinski pregled nemalokrat pokazal, da so ga pod povštrom imele pravzaprav vse države, ki so danes med najbolj razvitimi, zlasti tiste iz Azije. Smith je pisal za državo, ki je bila industrijska velesila, List za Nemčijo, ki je zaostajala. Očitek, da so Smithovi napotki dobri za vodilno Anglijo, za tiste, ki zaostajajo, pa malo manj, so vzele zares skoraj vse države, ki jim je kasneje uspel kvantitativni in kvalitativni preskok iz nerazvitosti. Trditev “prav tako ni slučajno, da se države, ki so dolga desetletja trpele v objemu (fevdalne, socialistične ali diktatorske) državne tiranije in korupcije, ki jih je pripeljala na rob (ali čez) bankrota, nato zatečejo k ekonomskemu liberalizmu” je zgodovinsko gledano popolna izmišljotina, ki so jo brez gledanja v zgodovinske bukve doslej kupile samo nekatere ex-komunistične učenke. Pri državah, ki so opravile nek razvojni preskok, trpečemu objemu fevdalizma ali drugih izmov pač ni sledil Damijanov “ekonomski neoliberalizem”, ampak neka povsem druga žival, ki se je še kako napajala pri Listovi bukvi Das Nationale System der Politischen Ökonomie. Pridiganje “ekonomskega liberalizma” je prišlo šele kasneje, ko je bil preskok že opravljen, naslovnik pa je skoraj vedno manj razvita svetovna periferija.

Razvojna ekomonija je za države, ki lovijo zaostanek, jako resna tema. Slovenska tragedija je, da nam jo prodaja Jože P. Damijan, ne pa kak Dani Rodrick.