DRUGI DOM

Hit Parade

Danes je bil en tak Evreka! trenutek. Končno sem našel zadovoljivi odgovor, zakaj nam številni mediji, tudi tisti, kjer bi pričakovali drugače, skoraj brez predaha v zobovje mečejo pisarije ideologov tipa Jože P. Damijan. Zgolj dejstvo, da je ta skupina pripravljena za male denarje ali celo zastonj pisariti, ni moglo v celoti razložiti te inflacije prisotnosti, tega monopola diskurza. Verjetno je vsaj nekaterim medijem jasno, da gre za rokohitrske ekonomistične ideologe, fijakarske konje, ki pišejo občutno hitreje kot mislijo?  Da v javnost mečejo idejo za idejo, kot da imajo predpisano normo, vse enako površne, premalo domišljene, z izredno tanko podlago v teoriji in praksi, vse kratkega roka, a vedno z dobro dozo populističnega sentimenta?

Seveda jim je jasno – ravno zaradi tega jim dajejo prostor!

Damijan je recimo v zadnjih tednih glede NLB pridelal tako prodajo za 1 evro kot uvedbo preferenčnega davka. Obe ideji sta sicer tako neumni in pobalinski, da bi morali avtorja za razpravljanje o NLB diskvalificirati za vse čase, a nič ne de, še vedno ostaneta slaba banka in švedski model ter še kaj bi se našlo. Po katastrofalnem zapisu, v katerem je ameriški način reševanja bank primerjal z “običajnimi komercialnimi posli”, je vsaj tu naredil domačo nalogo, čeprav se mu celoten obseg ameriškega državnega subvencioniranja bančnega sektorja še vedno izmika.

Damijanov hit tega tedna je tehnična vlada. Ideja, ki je vsaj toliko populistična kot neumna, saj vam bo vsak politolog znal povedati, da so tehnične vlade v sodobnih demokracijah skorajda nemogoče, da pa to tudi ni nobena tragedija, ker so, razen v razmerah, ko se družba lahko skoraj konsenzualno poenoti o cilju in sredstvih (vojna in oborožen odpor), nepotrebne in neučinkovite. Če umakneš politiko iz politike dobiš pač en velik nič. Tehnična vlada je tipični primer političnega analfabetstva, ki pa ga je krog okoli Damijana v preteklosti že itak dokazal vsaj s tem, ko se je pustil aneksirati v vlado JJ. Na tem področju torej nič novega, zagotovo bo naslednji teden pridelal novo zamisel.

A da ne bom preveč zajedljiv; v zapisu je vsaj ena stvar, ki deluje malo pomirjujoče:

Potrebujemo nove, politično neokužene, strokovno usposobljene in operativno sposobne kadre. razgledi

Hvala bogu, Damijan se v tej tehnični vladi očitno ne vidi. Vsaj to.

Jože P. Damijan pri vprašanju bank še vedno v Lalalandu

Torej, kaj smo se naučili do sedaj? Vse banke so podvržene slabi presoji tveganj in slabim odločitvam, domače ali tuje, državne ali zasebne. Državne banke niso nič manj, kvečjemu bolj zaradi političnih navezav, nagnjene k dajanju slabih kreditov. Pomembna razlika pa je v tem, da pri zasebnih bankah napake poslovodstev pokrijejo zasebni lastniki. Pri državnih pa breme prisilne sanacije nosimo davkoplačevalci. Mar to res hočemo? razgledi.net

Dobro, spoznanje, da so vse banke podvržene slabi presoji, bi lahko ob poznavanju Damijanovih natolcevanj v preteklosti šteli celo za napredek, če ne bi takoj zatem spet udaril tisti poznani mladoekonomistični refleks tipa ” državne kvečjemu bolj”. Bolj proti čemu? Proti piramidalni shemi globalnih (skoraj izključno zasebnih) finančnih institucij, ki je sesula globalno gospodarstvo? Bolj proti islandskim zasebnim bankam, katerih propad bo posameznega islandskega davkoplačevalca verjetno zadolžil za približno 40.000 britanskih funtov? Bolj proti vsem tujim bankam, ki so kreditirale slovenske “tajkune”?

V nadaljevanju pod komentarji, ko se mu očita, da ameriški bančni bailout ni ravno primer pokrivanja napak s strani zasebnih lastnikov, JPD arogantno zapiše:

No, potem pa se poduči, kaj pomeni bail-out v ZDA. In boš videl, da gre za povsem komercialni posel, kjer država po tržni ceni odkupi slabe terjatve bank, te pa po končani sanaciji državi vrnejo denar. Dejansko tam država samo kreditira sanacijo zasebnih bank. In to je pomembna razlika glede na Slovenijo. Pri nas država naredi sanacijo in tega denarja nato ne dobi nazaj.

Po tržni ceni, gospud JPD? Kakšna pa je bila tržna cena tistih papirjev? Zakaj so paketi, ki so jih ameriške banke dobile od države, neprimerljivo in dokazljivo bolj ugodni kot tisti, ki so jih lahko dobile od zasebnikov (ala Buffet)? Koliko se je v resnici o TARP-u “podučil” naš enfant terrible mladoekonomistične plozarije? Famozni Congressional Oversight Panel v nasprotju z vsevednim Damijanom pravi drugače: ameriška država prek TARP-a SUBVENCIONIRA zasebne banke in njihove lastnike.

Elizabeth Warren’s Congressional Oversight Panel has announced that TARP has so far exchanged $254 billion in exchange for $176 billion worth of assets, which amounts to a cash subsidy of $78 billion. Baseline Scenario

Križanič & JPD

Dost’ je. Kar v paket s Karlom.

V prihodnjih mesecih bodo pristojne inštitucije zagotovo preverjale, ali ni Franc Križanič prekoračil svojih ministrskih pooblastil, ker je pomagal urejati težave pri visokošolski izobrazbi svoje podrejene uslužbenke. Pred dnevi je namreč zaradi zapletov z doktorsko disertacijo direktorice direktorata za finančni sistem Katje Božič posredoval pri dekanu ljubljanske ekonomske fakultete Dušanu Mramorju. Želel je doseči, da bi iz komisije za oceno disertacije Božičeve fakulteta odstranila Jožeta P. Damijana, kar nemalo zaposlenih na fakulteti ocenjuje za nedopustni poseg politike v avtonomijo fakultete. Dnevnik.si

Apdejt
Pa da ne bomo samo o Križaniču; tudi naš neutrudni moralni prenovitelj Jože P. Damijan je tukaj težko brez masla na glavi; on v tej komisiji zaradi jasnega in povsem določljivega lastnega interesa/ozadja ni imel kaj početi.

“Demokracija” ala Jože P. Damijan

Zabavnost “zadeve” je v popolnem obratnem sorazmerju z njeno pomembnostjo, a jo bom objavil, ker mi je prišlo na uho, da se ne dogaja samo meni, in ker se mi zdi absolutno smešno, da to počnejo ljudje, ki imajo toooooliko povedati čez slovensko zaprtost, omejenost in druge baje edinstvene anomalije dežele na tej strani Alp. Skozi katerih pisanje se vseskozi čuti, da kompleks odrešenika ni prav dobro potlačen.

In kdo bi nas tako rad zdravil? Oseba, ki dosledno odgovarja skoraj izključno na najbolj priliznjene komentarje, ignorira tiste, ki to niso, ali, ko ima možnost, blokira neprijetne. Ni bilo prvič, a z moje strani bo to zadnji komentar na dotični razgledniški strani. Simulirati debato z osebo, ki prenese samo priliznjenost, je skrajna potrata časa.

Sicer mi je kar malo nerodno, da tole pišem, ker je vse skupaj tako patetično minorno, da bolj ne more biti, a vseeno: dati ljudem, ki že na tako nepomembnih zadevah izkažejo čisti totalitarni instinkt, tudi trohico oblasti bi bilo nevarno.

Zadnji komentar, ki je bil nesprejemljiv za velikega moralnega prenovitelja slovenskega življa:

Kakšna neverjetna domišljavost. Kot pravijo prek luže: If you can’t stand the heat, get out of the kitchen. Dodajam: politike ne bomo izumljali na novo, ker se enim dogajajo “spremembe”.

Kriza & sinekure

“Čas je za novo politično alternativo, čas je za nove obraze,” pravi Jože P. Damijan v enem izmed zadnjih pametovanj. Hja, ciniki po poklicni deformaciji bi rekli, da je nekdo spoznal, da pri tokratnih ne bo udobne vladne sinekure, s katere bi naš profesor lahko solil pamet levo in desno. Desni so se ga znebili, levi ga nočejo…

Make no mistake: vlada Boruta Pahorja je lahko marsikaj, le skrbno ubran zborček ne bo nikoli. Kontrast je še večji, ker smo ravnokar preživeli štiri leta vojaške usklajenosti, ko ni bilo prostora za disidente, ko so koalicijski partnerji služili samo kot privesek. Kaj se zgodi s priveski, vam lahko povedo pri NSi.

Make no mistake: vlada Boruta Pahorja ni ravno dar iz nebes, a prav dosti slabša od koalicijskih akrobacij Janeza Drnovška pa tudi ni. Smo že pozabili na SLS in Podobnikove vragolije?

Make no mistake: čeprav je vladno odzivanje občasno videti kot tek kure brez glave, bi bilo lahko že vsakomur jasno, da smo bolj ali manj obsojeni na gasilske ukrepe, na blaženje sunkov, na preprečevanje socialne katastrofe. Krize bo v Sloveniji konec, ko je bo konec v Nemčiji, Italiji, Franciji… nič prej, pa četudi se Borut Pahor, Mičo Mrkaić in Jože P. Damijan trikrat na glavo postavijo.

Make no mistake: lažnih prerokov nam nikoli ne bo zmanjkalo. Le kako pa drugače poimenovati znalce, ki mislijo, da so Dedek Mraz, ki mu ni treba misliti, kje bo vzel. On ima zlati Eurocard brez limita, slovenska država žal ne.

Predlagajo subvencioniranje obrestne mere za dolgoročne kredite, s čimer bi privabili dolgoročne finančne vire v banke. Predlagajo ustanovitev Strateškega sklada za investicije, ki bi »nadomestil banke, ki nočejo investirati oziroma odobravati posojil zdravim in perspektivnim podjetjem. Sklad bi moral odobravati zlasti dolgoročna posojila in omogočati ugodno zamenjavo kratkoročnih posojil za dolgoročna posojila.«
…
Precej smiselnih ukrepov predlagajo tudi na fiskalnem področju (znižanje davkov za pravne osebe, skrajšanje roka za vračilo preplačanega DDV na 7 dni po predložitvi obračuna DDV, davčne počitnice za nova podjetja, oprostitev plačila prispevkov za novo zaposlene delavce in za samozaposlene za dve leti, plačilo prispevkov od nižje osnove za mala dela, vezava prejemka iz pokojninskega zavarovanja na dejansko vplačane prispevke itd.)…Kriza in lažni preroki – Čas je za novo politično alternativo

Kje bi vzel, kje bi vzel… Ah, očitno gre za povsem nepomembno vprašanje, če lahko modrujemo brez odgovornosti. Iz varne razdalje medijskega pisuna se slovenski proračun morda komu res lahko zdi kot vreča brez dna, a to še ne pomeni, da tovrstnih bleščečih umov ni potrebno postaviti tja, kamor pravzaprav sodijo: med hitropotezne populiste cenenih fint.