DRUGI DOM

Iz libertarnih seminarjev v oblastne fotelje ali kaj druži kreatorje nove ekonomske politike

Kaj druži Janeza Šušteršiča, Rada Pezdirja in Tomaža Štiha? DLGV. Dejstvo, da bodo ob očitnem ekonomskem analfabetstvu Gregorja Viranta dajali takt in barvo ekonomski politiki stranke, ki bo zagotovo tudi vladna (in s “ključnimi” resorji, po možnosti s finančnim ministrstvom). Liberty Seminars.

Prvo je jasno, drugo neizogibno, pri tretjem pa postanejo stvari sila zanimive. Sledi zgodba o vzponu ozke skupine vernikov prostega trga, ki so se v nekaj letih in z asistenco ameriških neokonzervativnih/libertarnih think-tankov povzpeli iz družbene margine v oblastna poslopja. Zgodba o tem, kako minule predčasne volitve niso spremenile ničesar a hkrati vse. Zgodba o tem, kako nas bodo iz krize reševali z ideologijo, ki je v globalnih dimenzijah vse skupaj tudi zakuhala. O slovenski levici, ki se ji rojeva lokalna neoliberalna/neokonzervativna revolucija, pa tega sploh še ni opazila.

Liberty Seminars so za neposvečeno javnost obskurni seminarji t. i. klasičnih liberalcev, ki potekajo od leta 2008 v Bohinju v režiji Društva Svetilnik. V lanskem letu so izvedbo seminarjev, ki potekajo v sodelovanju s Cato Institute, podprli pri Atlas Economic Research Foundation (Atlas Network). Atlas Network se od drugih podobnih organizacij razlikuje predvsem v tem, da se ne posveča toliko (re)produkciji psevdo-znanstvenega šrota za svinjanje javne debate po naročilu korporativnih sponzorjev, temveč deluje kot neke vrste “zgodnji investitor” v free-market-ueber-alles think tanke po celem svetu. Relativno majhni zneski, a v paketih s treningi, networkingom, institucionalno podporo… skratka, z vsem tistim, kar danes potrebuje uspešen piarovski projekt. Rezultat: od leta 1981 približno 400 think tankov v 84 državah. Letni proračun: približno 3-4 milijone USD letno, trend rasti.

Od kod denar? Usual suspects. Exxonmobil, financerji & organizatorji “populističnega” gibanja za pravice korporacij “Tea Party” Koch Charitable Foundation, tobačni gigant Philip Morris (danes Altria Group), John Templeton Foundation,…

Usual suspects, usual bullshit. Ob omenjenih sponzorjih ne more biti presenečenje, da Atlas Network s svojim globalnim omrežjem sodi med najbolj prominentne zanikovalce antropogenih klimatskih sprememb. Kot ne more biti nepričakovano, da je ravno DLGV pri vrednotenju strank glede razumevanja trajnostnega razvoja, ki so ga opravili pri Umanoteri, dosegla zdaleč najslabši rezultat?

No, tudi kajenje ni tako škodljivo, kot vas želi prepričati vaša paternalistična država (brought to you by Tobacco Institute). Genetsko modificirani organizmi so kul, prav tako je kemična industrija vaš najboljši prijatelj.

Ekonomsko skrajno desno, socialno pa… ?

Ob resnično hardcore neoliberalni podlagi na polju ekonomije so seveda Virantove flance o “ne levo, ne desno” zgolj to… flance za mimikrijo (ekonomsko) najbolj desne, najbolj free-market fundamentalistične politike v celotni zgodovini samostojne Slovenije. Politike, ki je skrajno desno na tej in oni strani Atlantika, ki masturbira ob šok terapijah in “starve-the-beast” taktikah preurejanja družbene pogodbe. Slovenija potrebuje “še triletno zdravo recesijo, ki bi najbrž pobila naše zadnje takoimenovane nacionalne šampijone, denimo Gorenje, ker se država ni pravočasno umaknila iz njih,” je nedavno zapisal eden izmed protagonistov. Kriza kot priložnost za radikalno predrugačenje družbenih parametrov.

Ljubezen do ekonomske svobode pa ni nujno povezana tudi z enakimi čustvi do drugih oblik svobod. Eden izmed kronskih draguljev Atlas Networka je Acton Institute for the Study of Religion and Liberty, virulentno protigejevska organizacija. Ekonomska svoboda da, drugo je opcijsko, dostikrat položeno na oltarje bogatih konzervativnih sponzorjev. Ekonomski in verski fundamentalizem sta lahko popolnoma kompatibilna. Prav zanimivo bo zato opazovati, kako se bo DLGV angažirala pri prihajajočem referendumu o Družinskem zakoniku. Moja stava je, da se ne bodo ravno pretegnili. Tudi partijsko glasilo je v celotni dosedanji debati o Družinskem zakoniku dalo prostor samo “demografu” Matjažu Gamsu, Bernard Brščič, prav tako prisoten na omenjenih seminarjih v Bohinju, pa hvali odlično izpeljano referendumsko pobudo nasprotnikov Zakonika in filozofira o prekrivanju med darvinističnim kapitalizmom in krščanskim naukom (vsaj tukaj je papež proti).

Nazaj v novo Evropo

Vzpon omenjene skupine ni slučajen, sovpada s širšim propadom slovenske poosamosvojitvene izjemnosti, ko je marsikje postalo še kako očitno, da smo bližje Rumsfeldovi “novi Evropi”, kot smo mislili in/ali si želeli. Država, ki je nekoč s ponosom gledala na zavrnitev uvoženih šok terapij, se bo z 20-letno zamudo pridružila bivšim sovjetskim satelitom, ki so jih po receptih omenjene in sorodnih piarovskih izpostav ameriške desnice preorali pogumni reformatorji in borci proti “socializmu” v ovsenih kosmičih.

Eksperiment se začenja. Ko bo na vrata “kaviar levičarjev” potrkala še lokalna “Tea Party”, bo za marsikaj prepozno. Ideološki ustroj družbe bo preoran. In vic za zaključek: levica je katatonična.

Končno tudi slovenski The Onion by Šušteršič

Priljubljena razlaga slovenske krize pravi, da je zanjo zaslužna neoliberalna politika v času Janševe vlade.

Na tem blogu mladoekonomistov nismo nikoli božali, ker nam gre postavljanje polen pod okončine resnice, sreče in blaginje mnogo preveč v slast, da bi se zmogli upreti skušnjavi.

Ob današnji kolumni Janeza Šušteršiča pa sem malo zmeden. On to resno? Preplonkal iz Oniona? Prvi poganjek mladoekonomističnega humorja?

Kaj nam o krizi sporočajo mladoekonomisti?

V kolikor malo bolj vestno spremljate, kaj je na temo gospodarske krize doslej pridelal cvet slovenske mladoekonomistične pameti, ste lahko priča vrhunski predstavi čistega sprenevedanja in potlačitve krivde. V vseh tekstih, ki so jih doslej pridelali Šušteršič, Damijan, Masten in še kdo, ni niti enega dostojnega namiga, da so kakorkoli resno revidirali stališča in recepte. Kar je glede na to, da se je večina svetovno znanih ekonomistov zagnala v obsežno preizpraševanje tako lastnih pogledov kot vloge in dometa stroke v celoti, pri čemer ni ostala nedotaknjena nobena sveta krava (primer: obrat IMF-a glede omejevanja kapitalskih tokov), milo rečeno nenavadno. Svet se nam poruši na glavo, a “vera” v arhitekte je trdnejša kot kdajkoli prej.

Simptomatična je razlaga gospodarske krize v Sloveniji, ki jo misionarji “Čikaga na Kardeljevi” od prvega dne neutrudno tiščijo v goltance slovenske javnosti. Spet jim je vse jasno, spet je tukaj tista neverjetna aroganca. Ko iščejo vzroke slovenskih gospodarskih težav, je svetovni gospodarski armagedon v vseh tekstih postavljen na mesto manj pomembne, skoraj minorne spremenljivke. Običajno jo odpravijo v stavku ali dveh, potem pa – kot vsa leta doslej – sledijo neskončne triade na temo nacionalnega interesa, sindikatov, delavske zakonodaje, davkov… Ki so za stanje krivi preprosto za to, ker morajo biti krivi, saj v niti enem primeru ni predstavljena resna analiza, ki bi izrečeno tudi empirično podprla. Ta ni potrebna, saj ima mladoekonomistična ideologija odgovor že pripravljen. Slovenski mladoekonomisti ne samo, da poznajo vzroke kriz za sto let nazaj, da jim je trenutni slovenski problem “jasen” po defaultu, … oni že danes poznajo vzroke za vse krize, ki bodo sledile v naslednjih 100 letih in še kako desetletje kasneje. Sindikati, trg dela, javna uprava, davki, …

Nobeni dokazi za trditve niso potrebni, pa tudi nihče jih ne zahteva. Vsi kupujejo izrečeno za suho zlato, čeprav vam je že ob bežnem branju tujih medijev kaj hitro jasno, da se pri ugotavljanju, zakaj je ene države kriza prizadela bolj, druge pa nekoliko manj, sicer omenjajo mnogi dejavniki, a poglavitni parametri, ki so v grobih potezah začrtali resnost krize za posamezne akterje, so pa vendarle znani – in prav malo podobni tistim, ki nam jih kot naglavne grehe prodajajo nekdanji neutrudni promotorji isladskega, baltskega ali irskega razvojnega modela (prav čudno je, da nam tudi po krizi ne svetuje kak Mart Laar. Če nam lahko pamet še naprej soli Jože P. Damijan, zakaj ne še Laar? ).

Dajmo na kratko: če ste mala, izrazito izvozno usmerjena ekonomija brez omembe vrednega domačega trga, ki je predkrizno rast financirala še z rekordnimi zadolževanjem in/ali tujimi vlaganji, po možnosti pa pridelala še kak nepremičninski balonček, sta “najebali”, pa če se imeli marsovsko ali klingonsko delovno zakonodajo, progresivno ali enotno davčno stopnjo, nacionalne interesente ali nacionalno razprodajo. Ko VW ne potrebuje vašega sedeža, ker pač nihče v Nemčiji ne kupuje avtomobilov, vam tudi mladoekonomist ne za zna pričarati izgubljenega zaslužka. Islandija, Estonija, Latvija, Litva, Irska, … Slovenija. Lokalne kuriozitete (ala naši tajkuni) so pri grobem razvrščanju držav v dve osnovni skupini – bolj ali manj prizadete države – manj pomembe podrobnosti, dobre le za razlaganje “preostanka”, ki pa ga glede na totalni meltdown nekdanjih pridnih izvajalk receptov Damijana, Mastena in Šušteršiča prav tako ne moremo šteti njim v plus. To globalno gledanje seveda ne odpravlja odgovornosti za lastna ravnanja, saj ostajajo tako predkrizna naivnost, ki je napovedovala novo zlato dobo in pridelala fiktivni proračunski presežek, kot kasnejši suboptimalni protikrizni ukrepi, vendar postavi stvari na prava mesta in ne meša vprašanj prvega in drugega reda.

Naravnost komične dimenzije dobi izvajanje mladoekonomistov, ko se pridušajo, da (neo)liberalizem nima nič s krizo v Sloveniji, ker ga itak nikoli nismo imeli, kar je podobno, kot če bi trdili, da klimatske spremembe na vas ne vplivajo, saj nikoli niste vozili SUV-ja. To izvajanje implicitno gradi na predpostavki, da je gospodarstvo slovenskega tipa mogoče na nek način izolirati od okolja v katerem hočeš-nočeš pač deluje. Ne gre samo za to, da mladoekonomisti s tem svojim nasprotnikom podtikajo tisto, kar slednji niso nikoli prodajali, stvar je lahko še hujša, če dejansko mislijo, da je to uresničljivo. Potem lahko zaključimo le, da so še večji šarlatani, kot smo mislili doslej. Objektivno dejstvo pač obstaja, da je slovenska država s pravno državo, izobraževalnim sistemom, spodbujanjem inovativnega okolja in še čem sicer ključna pri zagotavljanju dolgoročnih pogojev rasti, da pa lahko v primeru tako temeljitega (in nenadnega) zloma svetovnega gospodarstva, kot smo mu bili priča tokrat, ponudi vso zaščito dežnika v monsunu. Kakorkoli ga obračate, je jasno, da boste do kože mokri.

Šušteršič, katerega zagnanost pri preganjanju krivovercev bi navdušila samo Al Kaido, v zadnjem članku dobrohotno svetuje tistim, ki ne kupijo mladoekonomistične ropotije, da se spremenijo v človeško ribico in naselijo v Postojnski jami. Kar ni slab nasvet, saj je človeška ribica v tisti jami deležna več luči, kot so jo v svojih traktatih očitno sposobni ponuditi Šušteršič & Co.

Apdejt: You Think Greece Has Problems? Latvia’s Road to Serfdom

Ko mladoekonomiste kriza udari v glavo

En kratek odstavek, ki pokaže vso lepoto preoblačenja mladoekonomistov, ko jih je kriza zadela v glavo:

Poučno je, da dve največji slovenski banki, ki sta še vedno pod efektivnim nadzorom države, nista bili nič kaj bolj previdni ali pametni od povsem zasebnih bank. Nasprotno, pri medijsko in drugače najbolj izpostavljenih terjatvah do novodobnih “tajkunov” in drugih “podjetij v nacionalnem interesu” kot posojilojemalke pogosto nastopajo prav državne banke. To potrjuje omenjene empirične ugotovitve o “posebnih posojilnih merilih” državnih bank ter meče resno luč dvoma na razlago, po kateri je finančna kriza nastala zaradi ekscesov zasebnih bank, ki naj jih zdaj popravi država s svojo trezno in umirjeno roko. Janez Šušteršič, Dnevnik

Če bi bili dementni, bi še pojedli to brozgo, a vseeno se nekateri še spomnimo, kako se je kot razlog za hitro privatizacijo bank podajalo dejstvo, da bodo zasebne banke boljše (Šušteršič še vedno omenja raziskavo iz leta 2004, ki jo meni nič, tebi nič interpolira na danes). Formulacija je sedaj malenkostno drugačna, prilagojena novim razmeram (in potrebam): danes mladoekonomisti od državnih bank v bistvu ne zahtevajo več, da delujejo vsaj tako dobro kot zasebne (da bi bile vredne obstoja), danes je potrebno, da so boljše!

No, Šušteršič vseeno poskuša diskreditirati državne banke z naslonitvijo na “medijsko in drugače najbolj izpostavljene terjatve”, pri katerih baje nastopajo prav slovenske banke. Že res, a vse tuje tudi. Ni tuje banke na slovenskem trgu, ki ne bi kreditirala t.i. tajkunov.* Bavčar ima prav lepe spomine na italijansko Banko Koper. Torej, kdo je zdaj boljši/slabši?

Pravi biser je tudi trditev, da to meče luč dvoma na ugotovitev, da je kriza nastala zaradi ekscesov zasebnih bank (ki jih naj zdaj popravi država). No, če sem v kaj prepričan, je pa to, da krize niso zakuhale državne banke. Krizo so zakuhale zasebne banke v pogojih, ko se je država delala, da nič ne sliši in nič ne vidi.

Na čigavo prigovarjanje pa tudi še vemo, kajne? Kje so časi, ko je bilo moderno reklamirati deregulacijo in hvaliti inovativne finančne instrumente…

Če nam kaj lahko pove primer baltskih držav, je to spoznanje, da so tuje, zasebne banke v času gospodarskega buma prav tako brez večjih pomislekov financirale zadolževanje gospodinjstev in gospodarstva. Razlika med Balti in Slovenijo? Njihova usoda je odvisna od dobre volje finskih, švedskih in norveških bank in oblasti ter njihove pripravljenosti, da v lokalne podružnice pretočijo dovolj denarja za nasedle kredite, Slovenci pa si usodo še vseeno pišemo sami. In zaenkrat kaže, da nam to gre primerjalno kar dobro od rok.

Naravnost ganljiva je tudi skrb za pravno državo:

Toda podržavljenje bank, ker so vodile slabo poslovno politiko, bi bil poseg v same temelje pravne države. Kje obstaja pravna osnova, da nekomu odvzameš lastnino, s katero slabo ravna? Kako daleč to lahko gre? Če danes nekomu vzamemo banko, ker jo je spravil v slab finančni položaj, bomo jutri nekomu drugemu vzeli hišo, ker ni skidal snega pred njo, in nekomu tretjemu pisalni stroj, ker je na njem pisal pamflete proti vladi. Če resno jemljemo pravno državo, na podržavljanje zasebne lastnine ne smemo pristati, pa čeprav nam kot zgled postavijo ravnanje socialistov na Švedskem, v Veliki Britaniji, Venezueli ali pa v Sloveniji pred šestdesetimi leti.

Banka kot pisalni stroj? Hm, pa poskusimo drugače: banka kot pištola, s katero ste nekoga ustrelili; pa pride hudobna država in pištolco vzame, vas pa strpa v zapor. Hm, nekaj mi pravi, da je Šuštaršič še hujši neoliberalni dogmatik kot JPD & co.

* Ob tem ne morem mimo razmišljanja, kaj bi bilo, če državne banke ne bi kreditirale tajkunov in bi to v celoti prepustile tujim bankam. Joj, kakšen vik in krik bi zagnali mladoekonomisti, ko bi prišle številke, da državne banke izgubljajo tržni delež. Le kaj bi lahko bolje pokazalo, da so zasebne banke boljše od državnih, slovenskih?