Po prvem letu vlade Boruta Pahorja je mogoče zaključiti, da se ta sooča predvsem z dvema izzivoma, njuno razreševanje bo verjetno zapečatilo njeno usodo. V kolikor je prvi skorajda povsem v njenih rokah, je pri drugem izzivu precej bolj prepuščena okoliščinam izven njenega nadzora.
Nadaljuj z branjem…
Janez Janša je razmišljal o Evropi in se domisli, da bi bilo “fino in krasno”, če bi o predsedniku Evropskega sveta, ki ga uvaja Lizbonska pogodba, odločali na volitvah kar evropski državljani. EU te priložnosti za izboljšanje domačega in zunanjega političnega kapitala po njegovem ne bi smela nikakor zamudi.
Po mojem mnenju obstaja in to kljub temu, da Lizbonska pogodba ne predvideva neposrednih volitev predsednika. Evropski svet bi lahko med kandidaturami iz različnih držav članic ali različnih EU institucij določil npr. tri ali pet kandidatov (od tega bi morala biti vsaj tretjina nasprotnega spola), o katerih bi nato odločali volivci v vseh državah članicah EU. Evropski svet bi se vnaprej zavezal, da bo nato za predsednika formalno imenoval tistega kandidata ali kandidatko, ki bi prejel največjo podporo državljanov EU. Zamujena priložnost Evrope?
Zamujena priložnost? Že, že, gospod Janez Janša, a kaj za hudiča pa ste delali v obdobju do decembra 2007, ko je bila pogodba dokončno podpisana? Kako to, da ste na to idejo prišli šele sedaj, ko predsednika že mrzlično izbirajo?
Vmes so čarobno paličico za rešitev mejnega spora iskali zgodovinarji in pravniki iz obeh držav, ki pa, kot pravijo na slovenskem zunanjem ministrstvu, “razen visokih stroškov za svoje delovanje niso proizvedli kaj posebno uporabnega”. Podobno oznako si zasluži tudi devetmesečna slovenska blokada hrvaških pogajanj za vstop v EU, saj se je naša vlada z njo bolj kot ne osmešila. Politike na dieto
Ko berem komentarje dogovora Pahor – Kosor, nemalokrat dobim občutek, da se na blokado gleda kot na skoraj vsemogočno orodje, s katerim bi slovenska politika – če bi le zmogla/hotela – dosegla skorajda vse. Če bi bili neomajni, bi bilo slej kot prej naše pol Istre in vsaj kak srednje velik jadranski otok.
Drži, blokado lahko v odnosih med obema državama primerjamo samo z uporabo jedrske bombe, a kot je tudi sicer v navadi pri tovrstnem orožju, so njene teoretične zmogljivosti v precejšnjem nesorazmerju z dejansko uporabnostjo. Z blokado je Slovenija sicer uporabila najmočnejšo obliko pritiska (izsiljevanja, če hočete), ki jo je kdajkoli imela na razpolago, in začela igrati precej umazano igro, a to še ne pomeni, da smo se znašli v supermarketu ozemeljskih želja, da nam je bilo vse na dosegu roke. Če kaj, potem ravno ta (vsaj nezavedna) fetišizacija blokade kaže, da imamo sicer precej kilave možnosti za nam (zelo) všečno rešitev.
Ob upoštevanju dejstva, da je bil skrajni domet blokade že od začetka omejen, so trditve, na nismo dosegli nič, vsaj nič uporabnega, nenavadne. Doseženo je “nič” le, če smo pričakovali popolno hrvaško kapitulacijo.
Za bolj realen pogled se je nujno potrebno vrniti na čas pred blokado, ko smo našo pozicijo spravili v skorajda brezupen položaj. Obljuba Janeza Janše, da bomo spor prepustili v reševanje haaškemu sodišču, je bila katastrofalna, saj vam bo vsak mednarodni pravnik povedal, da je to za Slovenijo izrazito neugodna metoda določanja meje v Piranskem zalivu. Hej, najbrž jih ne bi bilo malo, ki bi si mejno črto upali povleči kar sami in takoj – točno po sredini zaliva, niti centimetra levo ali desno! Da nam danes ravno Janez Janša Pahorjev sporazum opisuje kot slab, je čista politična perverznost.*
V kolikor pogledamo stanje pred blokado in danes, ne more nihče zares argumentirano trditi, da sedaj nismo v precej boljšem položaju. Toda, ali smo v najboljšem možnem?
Najpomembnejša veščina dobrega pogajalca je, da zna oceniti, do kje je nasprotnik pripravljen popustiti. Torej, koliko je bila Hrvaška pripravljena in zmožna “plačati” za članstvo v EU? Ob iskanju odgovora na to se je potrebo zavedati, da je glede vstopanja v EU hrvaška javnost precej bolj razdeljena kot je bila slovenska. V kolikor morate pri nas pristne evroskeptike iskati na obrobju političnega prostora, imajo ti prek meje trdno domovinsko pravico. Gre za pomemben dejavnik, ki znižuje ceno, ki jo je hrvaška vlada pripravljena plačati – na neki točki bi morala slej kot prej reči, da je stvar predraga in verjetno ne bi imela veliko domačih kritikov, ki bi ji to res zamerili. Hrvaška politična elita bi dolgotrajno blokado preživela brez prask, verjetno celo s kupom pohval za neomajno držo. Le malokdo lahko ob tem še spregleda, da bi Kosorjevi, katere položaj v stranki in vladi je vse prej kot zacementiran, pohvale še kako dobro dele. Če sedaj večinoma dobiva pohvale, da sosede pelje v Evropo, bi v nekoliko drugi situaciji kaj hitro dobivala še več pohval za obrambo svete hrvaške zemlje.
Druga veščina dobrega pogajalca je, da sestavi rešitev, ki obema stranema omogoča, da ohranita obraz. Težko si je predstavljati dogovor, ki bi bil izrazito boljši od tega, ki je sedaj na mizi, in bi še vedno omogočal Kosorjevi, da ga domači javnosti predstavi kot rezultat dobrih pogajalskih spretnosti. Sporazum mora vsem dati nekaj, kar lahko prodajo domači javnosti. V kolikor Pahor v grobem prodaja predvsem člen o neposrednem stiku z odprtim morjem, Kosorjeva prodaja ločitev reševanja meje in pridruževanja EU.
Tretja veščina je seveda sposobnost blefiranja. Pri ocenjevanju tega smo vsi, ki dogajanje opazujemo do zunaj, vstran od “tihe diplomacije”, precej na suhem, saj pri najboljši volji ne moremo zares dobro ovrednotiti, kdo je ob danih kartah odblefiral bolje – pač nismo videli vseh kart. Odgovori na tovrstna vprašanja se skoraj vedno dobijo šele čez čas, ko se odprejo arhivi in ko začnejo upokojeni politiki pisati spomine. Do takrat smo vsi prepuščeni nezanesljivi umetnosti ugibanja.
In ugibati je kaj! Recimo, vemo, da so posredovale “diplomatske velesile (-a)”, za katere prav tako vemo, da na evropsko integracijo problematične regije gledajo kot svoj strateški cilj. Koliko korenčka in koliko palice so uporabile, da so rešile ta neljubi zaplet? Kdo je dobil več prvega in kdo več drugega? V iluzijah neomajnih zagovornikov svete slovenske zemlje ti pritiski seveda ne predstavljajo nobenega problema – treba je zdržati, ne glede na ceno! Nazadnje je scenarij ponosnega upiranja celemu svetu izbrala Miloševičeva Srbija.
A čim hitrejše hrvaško članstvo v EU ni samo interes velikih sil, nerodno je, da je to tudi slovenski interes, saj nobena zaostritev odnosov ni prišla brez računa, pa naj si bo ta gospodarski ali preprosto človeški. Kam bi te odnose pognala neomajna slovenska blokada “na-vse-ali-nič” si lahko samo predstavljamo. Tehtanje teh dveh različnih interesov, kombiniranih s prejšnjo ugotovitvijo, da hrvaška vlada pač vsake cene ne bi mogla plačati, ni delo za lekarniško tehtnico.
Torej, še enkrat: smo dobili optimum? Kdo bi vedel – sedaj tega še ne moremo dobro in zanesljivo oceniti; potrebno je drugo vprašanje: ali lahko z rešitvijo živimo? Ker gre za največ, kar smo v vseh letih reševanja spora dosegli (ob dejstvu, da je sporazum Drnovšek-Račan končal pri parafi), bi znal biti odgovor nedvomno pritrdilen. A najslabše bi bilo, da nam odgovore v usta tiščijo politiki, ki so se pri tem vprašanju v ne tako daljni preteklosti že popolnoma osmešili, ali ki jim nadaljevanje spora zagotavlja lagodno politično preživetje v prihodnosti.
*Janša je včeraj spet pridelal zanimivo inovacijo, ko je omenjal de facto in de iure članstvo v EU. Po spominu: ko se bo začel arbitražni postopek, bo Hrvaška de facto že članica (ne pa še de iure). Izum mu seveda omogoča, da kriči, da bo hrvaška že članica (distinkcija de facto/de iure se bo lagodno vedno pogosteje izgubljala), mi pa ne bomo imeli nič. To je seveda nonsense, ker država je ali pa ni članica – in to postane šele, ko se s tem strinjajo vsi parlamenti obstoječih članic, tudi slovenski. Kosorjeva reševanja meje in članstva v EU vendarle ni povsem ločila.
Pojasnil je, da je hrvaška premierka v izjavi oziroma pismu švedskemu predsedstvu zapisala, da “noben dokument, stališče, pisna ali ustna izjava v okviru pogajalskega procesa ne prejudicira končne rešitve meje”. V pismu je tudi izpostavila, “da noben dokument ali dejanje” po 25. juniju 1991 “nima pravnega učinka na nobenem arbitražnem sodišču in tudi ne prejudicira izida nobenega od postopkov”. Dnevnik.si
Po doslej znanih informacijah je videti, da je Slovenija v pogajanjih iztržila točno tisto, za kar si je uradno prizadevala. Formulacija “noben dokument ali dejanje po 25. juniju 1991 nima pravnega učinka” to vsekakor potrjuje. Še več: Sloveniji je uspelo doseči, da se bo o razmejitvi odločalo z arbitražo, s čimer je uspešno sanirala škodo, ki jo je povzročil Janez Janša s pristankom na reševanje na Meddržavnem sodišču v Haagu (za Slovenijo nedvomno manj ugodna možnost).
Obeta tudi naslednja formulacija:
Hrvaška /se/ obvezuje, da bo rešila mejno vprašanje v skladu s ključnimi prednostnimi nalogami pristopnega partnerstva z razumevanjem, da bo dogovor o načinu rešitve meje dosežen pred glasovanjem o pristopni pogodbi v slovenskem parlamentu. Delo
V kolikor ne bo prišlo do rešitve mejnega vprašanja pred ratifikacijo, bo tole prišlo zelo prav, saj a) povezuje vprašanje meje z vstopom v EU, kar je hrvaška politika doslej poskušala na vsak način spodbiti b) daje Sloveniji še eno pokritje morebitne ponovne blokade.
In slovenski nacionalisti?
Zaradi očitnih prizadevanj vlade, da v čim krajšem času omogoči vključitev Hrvaške v EU, ne da bi se prej Hrvaška umaknila z zasedenih delov slovenskega ozemlja in morja*, bo stranka začela z organizacijskimi in vsebinskimi pripravami za zbiranje podpisov za izvedbo naknadnega zakonodajnega referenduma. SLS ob tem še enkrat poudarja, da podpira vstop Hrvaške v EU, vendar vztraja, da v EU ne more vstopiti s slovenskim ozemljem. Po oceni SLS preti prevelika nevarnost, da bo Slovenija izgubila teritorialni stik z mednarodnimi vodami, zato ”bomo v SLS začeli z vsebinskimi in organizacijskimi pripravami za izvedbo naknadnega zakonodajnega referenduma”. 24ur
»To je izdaja slovenskih nacionalnih interesov, ki jih je Pahor naredil zaradi kakšnih privatnih interesov ali pa iz strahu do bratskih Hrvatov ali tistih iz EU,« je dejal prvak SNS Zmago Jelinčič. »Gre za svinjarijo. Ljubljanska politika je Slovenija vedno izdajala. Pravzaprav smo na to že navajeni.« Finance
Ob takih ekstremističnih zahtevah ne čudi, da je vlada poskušala pogajanja čim dlje zadržati od oči javnosti, nacionaliste pa prepustiti tavanju v temi.
*Zakaj je to neumnost, ki jo lahko pridela samo SLS: Hrvaška se ne more umakniti s “slovenskega ozemlja”, ker to ozemlje pač ni slovensko – do končne razmejitve gre za sporno ozemlje, ki ni ne naše, ne njihovo. Tudi če bi prišlo do umika, to pravno gledano ne bi imelo nobenih posledic, saj se dejanja po 25. juniju 1991 itak ne upoštevajo.
P.S. Za danes je napovedana še izjava Dimitrija Rupla – nekdanjega ministra, ki mu v odnosih s Hrvaško v vseh letih ni uspelo doseči ničesar.
Kopiranje govora Tony Blaira, avtorstvo zakona o medijih, palača notranjega ministrstva, PUM & Podobnik… Zakaj to naštevam? Ker so to eni izmed številnih primerov, ko so mediji/javnost politike ujeli na dokazani laži, zgodilo pa se ni nič. A Gregorja Golobiča ne bom branil s tistim “saj vsi kradejo”; poanta je drugje.
Zadnji dnevi so kot bi padli iz lune. Cirkus, ki ga uprizarjajo nekateri mediji, zlasti Finance, je dobil že bizarne razsežnosti. A ta cirkus pogojuje ena temeljna fantazijska predpostavka: da imamo politično kulturo, kjer politike pri laži, manipuliranju z dejstvi ali napačni presoji doleti neizbežna in gotova kazen. Vsak, ki vsaj bežno spremlja slovensko, pa tudi svetovno politiko, ve, da je to neumnost. Napake se prezrejo, zminimalizirajo, celo opravičijo… Je Bush odstopil, ker je lagal o vzrokih za napad na Irak? Blair? Clinton zaradi gospodične Lewinsky?
O napakah in njihovi ceni v demokraciji presojajo volivci. Ni dvoma, da bodo to storili tudi v primeru Gregorja Golobiča. Najmanj pa so za zganjanje moralne panike in metanje kamenja poklicani in upravičeni njegovi konkurenti, ki imajo na glavi še in še masla. Osebno čakam samo še na intervencijo slavnega dr. Grimsa, vrhunskega umetnika v manipuliranju z dejstvi, polresnicami, insinuacijami in povsem spodobnimi lažmi.
A zakaj nenadoma od Golobiča vsi pričakujejo več kot od kogarkoli drugega? Zakaj so pričakovanja tako visoka? Vsaj del razloga gre iskati v platformi stranke, ki gradi na novi, drugačni politiki. Nihče pri polni zavesti česar podobnega in tako etično zahtevnega ne pričakuje od SDS. Tam so laži samoumevne, če so politično koristne. Vemo, da nam lažejo, a saj gre samo za SDS. Kaj pa bi sploh bilo mogoče drugega pričakovati?
Zares si je pri oblikovanju platforme postavil visoke cilje in nekoč je pač moralo tudi spodrsniti. Nihče ni popoln, a vsaka realistična analiza delovanja Zaresa v dosedanji vladi bi nedvomno pokazala, da bi bila ta država brez te stranke in brez Golobiča v slabšem položaju. Kdo je prvi in najbolj glasno zaklical, da ni primerno, da državne banke dajejo denar tajkunom? Kdo je vidno negodoval, ko so na vrh NLB po janšistični maniri postavili Veselinoviča? Kdo je največji zagovornik KAS-ov?
Po vsem tem ropotu je čas, da si postavimo prava vprašanja; bo slovenska politika boljša, če Golobiča odnese ta napaka? Bo slovenska politična kultura doživela nenadno razodetje? Se bo Grims posipal s pepelom in rekel mea culpa? Dragutin Mate? Janez Podobnik? Bi v prihodnosti vsaka laž ali napaka avtomatsko diskvalificirala vsakega politika brez debate?
Malo morgen.
Ni dvoma, da bo Zares plačal ceno, pa naj Golobič ostane ali odide. V prvem primeru že vemo, kakšen napev bo ubrala Grimsova lajna, v drugem bosta stranka in slovenski politični prostor ostal brez politika, ki mu nihče ne oporeka sposobnosti vrhunske analize in kritike razmer. Le Golobič lahko v stanju, ko Pahor ni pripravljen ali zmožen parirati Janši, predstavlja učinkovit odgovor na vsakokratne mahinacije desnice. Koga bi raje postavili v politični ring, v katerem bi na eni strani čakal Janez Janša? Pahorja? Veliko sreče!
Žal ni več dvoma, da je Gregorju Golobiču spodrsnilo, kar je za nekoga, ki je tudi s pomočjo demonizacije desnice na temo njegove vsemogočnosti, postal skoraj nezmotljiv, vsekakor nerodna zadeva. Ob tem sem kot nekdo, ki so mu Zares in ljudje, ki ga sestavljajo, dejansko najbolj blizu, lahko samo zaskrbljen. A to ne pomaga nikomur, najti je potrebno odgovor, kaj je najboljše za stranko in državo. Jaz sem se odločil.
Delegati SDS so v soboto na 9. Kongresu SDS v Ljubljani izvolili oziroma z 99 odstotki vseh oddanih glasov potrdili edinega kandidata za predsednika stranke Janeza Janšo. Vest.si
Ajde, ni še 101 %, ampak bo že. BTW so že odkrili tisti 1 % sovražnikov naroda?
BTW2: ker že slišim ugovore, da je pri drugih strankah podobno, sledi pojasnilo: stranka zgrmi z oblasti, a vseeno ne pridela niti enega kandidata, ki bi malo dvomil v smer kapitana? Komentar na vest.si: “LDS bi se v petih mesecih po volitvah reciklirala že na 3 stranke in 4 frakcije, predsednik bi pobegnil h konkurenci…”
Janez Janša je v svojem govoru pribil, da je Slovenijo mogoče voditi bolje. To v času vladavine Boruta Pahorja resnično drži. Še bolj pa je držalo v času vladavine Janeza Janše, ki je bil, ne pozabimo, na premierskem položaju še pred šestimi meseci. Vlada Boruta Pahorja zaenkrat res nima nekih hudih idej o tem, kako iz krize. A hkrati ni popolnoma nobenega razloga, da bi Janezu Janši verjeli, da je v zadnjih šestih mesecih dobil cel kup novih idej, potem ko je v štirih letih zavozil, kar se je zavoziti dalo.
Janšev govor v svojem bistvu kaže klasično marksistično dialektiko: odlična analiza, ki ji sledijo naravnost škandalozni predlogi sprememb. Samokritika tovariša Janše
Uvertura: četudi se mnogokrat zdi, da nas televizija poneumlja, je momentov, kot smo mu bili priča v včerajšnjem TV dnevniku, zmožen le ta medij: strankarski prvak z zanosom in glasno razpreda o novi morali in poštenju, za njim pa se smehlja nek drug strankarski veljak, ki ima na glavi toliko masla, da Ljubljanske mlekarne že razmišljajo o poslovnem sodelovanju.
Le oko kamere je lahko včeraj v trenutku popolnoma razorožilo besedičenje Janeza Janše o morali, ko je ošvrknilo za njim sedeče strankarske veljake, med njimi tudi Dragutina Mateja, tistega eks-ministra, ki je brez javnega razpisa dal sezidati glomazno ministrsko palačo, danes pa neženirano laže, da je šlo za “javno-zasebno partnerstvo”. Ko slika pove več kot vse besede. No, nad Matejevo usodo ne gre obupovati: dokler se ne bo skregal s šefom, se mu za kariero ni bati. Če bodo volivci dali, bo “zidal” celo v Evropskem parlamentu.
A Mate je bil včeraj v drugem planu, saj se ne zgodi ravno vsak dan, da nam ob ustreznem pompu napovedo kar “drugo republiko”. Situacija je resna, tovariši in tovarišice! Vsaj tako resna kot pred 20. leti in ne pomaga nič drugega kot revolucija 2. republika.
Na voljo bosta verjetno samo dve poti. Ena demokratična, institucionalna, ki bo preko ustavnih sprememb in potrebnih reform vodila k odpravi družbenega in gospodarskega zastoja. In druga, skrajno populistična, razdiralna, lahko bi rekli nacionalsocialitična, ki bo vodila v kaos, izolacijo in tragično ponavljanje preteklosti. Prvo manifestacijo v to smer smo lahko ob udeležbi številnih oblastnih politikov videli na ljubljanskih ulicah 27. aprila letos. SDS.si
Seveda, na Drugem Domu smo za prvo pot, zato sem podrobno preučil tistih 10 ustavnih sprememb, ki naj bi nas vrnile na pravo pot, v raj druge republike. Ker sem bil iskreno navdušen nad to krasno novo republiko, je bilo branje teh predlogov malce grenko, saj je imelo zoprn občutek, da se želi SDS le maščevati tistim družbenim (pod)sistemom, ki so mu v zadnjih letih prekrižali politične načrte, zlasti sodni veji.
SDS-u niso všeč odločitve ustavnega sodišča glede izbrisanih, referendumov in sodniških tarif? Nič lažjega – pristrizimo mu peruti!
SDS-u niso všeč, če nekateri odmevni postopki pred sodišči padejo? Nič lažjega, pristrizimo peruti sodnikom! (pa če so krivi ali pa niso)
SDS-u ni všeč neučinkovitost slovenskega sodstva? Nič čudnega, če pa sodstvo obvladujejo centri moči! (Kaj bi se ukvarjali z organizacijskimi, zakonodajnimi, finančnimi… viri neučinkovitosti, ko pa lahko vse pojasnimo z “malimi možmi z Murgel”!)
SDS-u ni všeč domnevno politično obvladovanje sodnikov? Nič lažjega – odvzemimo jim dosmrtni mandat, kar je vedno recept za neodvisnost, kajne!?
SDS je znana po ostri strankarski disciplini in redu v koalicijah, njeni politični nasprotniki pa po prepirih in koalicijskih zdrahah, od vlad Janeza Drnovška do Boruta Pahorja… le kako bi se to dalo izkoristiti? Hm, kaj če bi prek ustave olajšali predčasne volitve? Vse za dobro SDS Slovenije, seveda.
No, pa da se malo zakrije nrav te druge republike, stranka doda še malo cvetličenja, proti kateremu pri najboljši volji ne more biti nihče, čeprav zapis v ustavo v realnosti ne spremeni ničesar. Kdo pa ni za “odgovoren odnos do okolja?” Hip, hip, hura!!!
Kaj poreči na koncu? Le malokrat je tako pompozen načrt reševanja države in družbe tako slabo zakrinkan načrt strankarskega revanšizma. Le malokrat so predlogi sprememb ustave v tako obsežni meri spodbujeni iz trenutnih politikantskih potreb, ne pa iz globalnega in sistematičnega strokovnega razmisleka. Le malokrat so visokoleteče govorance o “drugi republiki” tako banalne in prozorne.
Britanska “kultura smrti”, o kateri se je tako lepo razpisal Janez Janša:
London se ne namerava opravičiti Sloveniji glede izročanja slovenskih domobrancev partizanom
Velika Britanija ne načrtuje opravičila Sloveniji zaradi vloge britanske vojske pri izročanju slovenskih domobrancev partizanom po koncu 2. svetovne vojne, v današnji spletni izdaji piše britanski The Independent ob začetku prvega obiska britanske kraljice Elizabete II. s soprogom v Sloveniji.
© 2004–2009. Vse pravice pridržane.
RSS. Blog uporablja prilagojeno predlogo Modern Clix.
