Vmes so čarobno paličico za rešitev mejnega spora iskali zgodovinarji in pravniki iz obeh držav, ki pa, kot pravijo na slovenskem zunanjem ministrstvu, “razen visokih stroškov za svoje delovanje niso proizvedli kaj posebno uporabnega”. Podobno oznako si zasluži tudi devetmesečna slovenska blokada hrvaških pogajanj za vstop v EU, saj se je naša vlada z njo bolj kot ne osmešila. Politike na dieto
Ko berem komentarje dogovora Pahor – Kosor, nemalokrat dobim občutek, da se na blokado gleda kot na skoraj vsemogočno orodje, s katerim bi slovenska politika – če bi le zmogla/hotela – dosegla skorajda vse. Če bi bili neomajni, bi bilo slej kot prej naše pol Istre in vsaj kak srednje velik jadranski otok.
Drži, blokado lahko v odnosih med obema državama primerjamo samo z uporabo jedrske bombe, a kot je tudi sicer v navadi pri tovrstnem orožju, so njene teoretične zmogljivosti v precejšnjem nesorazmerju z dejansko uporabnostjo. Z blokado je Slovenija sicer uporabila najmočnejšo obliko pritiska (izsiljevanja, če hočete), ki jo je kdajkoli imela na razpolago, in začela igrati precej umazano igro, a to še ne pomeni, da smo se znašli v supermarketu ozemeljskih želja, da nam je bilo vse na dosegu roke. Če kaj, potem ravno ta (vsaj nezavedna) fetišizacija blokade kaže, da imamo sicer precej kilave možnosti za nam (zelo) všečno rešitev.
Ob upoštevanju dejstva, da je bil skrajni domet blokade že od začetka omejen, so trditve, na nismo dosegli nič, vsaj nič uporabnega, nenavadne. Doseženo je “nič” le, če smo pričakovali popolno hrvaško kapitulacijo.
Za bolj realen pogled se je nujno potrebno vrniti na čas pred blokado, ko smo našo pozicijo spravili v skorajda brezupen položaj. Obljuba Janeza Janše, da bomo spor prepustili v reševanje haaškemu sodišču, je bila katastrofalna, saj vam bo vsak mednarodni pravnik povedal, da je to za Slovenijo izrazito neugodna metoda določanja meje v Piranskem zalivu. Hej, najbrž jih ne bi bilo malo, ki bi si mejno črto upali povleči kar sami in takoj – točno po sredini zaliva, niti centimetra levo ali desno! Da nam danes ravno Janez Janša Pahorjev sporazum opisuje kot slab, je čista politična perverznost.*
V kolikor pogledamo stanje pred blokado in danes, ne more nihče zares argumentirano trditi, da sedaj nismo v precej boljšem položaju. Toda, ali smo v najboljšem možnem?
Najpomembnejša veščina dobrega pogajalca je, da zna oceniti, do kje je nasprotnik pripravljen popustiti. Torej, koliko je bila Hrvaška pripravljena in zmožna “plačati” za članstvo v EU? Ob iskanju odgovora na to se je potrebo zavedati, da je glede vstopanja v EU hrvaška javnost precej bolj razdeljena kot je bila slovenska. V kolikor morate pri nas pristne evroskeptike iskati na obrobju političnega prostora, imajo ti prek meje trdno domovinsko pravico. Gre za pomemben dejavnik, ki znižuje ceno, ki jo je hrvaška vlada pripravljena plačati – na neki točki bi morala slej kot prej reči, da je stvar predraga in verjetno ne bi imela veliko domačih kritikov, ki bi ji to res zamerili. Hrvaška politična elita bi dolgotrajno blokado preživela brez prask, verjetno celo s kupom pohval za neomajno držo. Le malokdo lahko ob tem še spregleda, da bi Kosorjevi, katere položaj v stranki in vladi je vse prej kot zacementiran, pohvale še kako dobro dele. Če sedaj večinoma dobiva pohvale, da sosede pelje v Evropo, bi v nekoliko drugi situaciji kaj hitro dobivala še več pohval za obrambo svete hrvaške zemlje.
Druga veščina dobrega pogajalca je, da sestavi rešitev, ki obema stranema omogoča, da ohranita obraz. Težko si je predstavljati dogovor, ki bi bil izrazito boljši od tega, ki je sedaj na mizi, in bi še vedno omogočal Kosorjevi, da ga domači javnosti predstavi kot rezultat dobrih pogajalskih spretnosti. Sporazum mora vsem dati nekaj, kar lahko prodajo domači javnosti. V kolikor Pahor v grobem prodaja predvsem člen o neposrednem stiku z odprtim morjem, Kosorjeva prodaja ločitev reševanja meje in pridruževanja EU.
Tretja veščina je seveda sposobnost blefiranja. Pri ocenjevanju tega smo vsi, ki dogajanje opazujemo do zunaj, vstran od “tihe diplomacije”, precej na suhem, saj pri najboljši volji ne moremo zares dobro ovrednotiti, kdo je ob danih kartah odblefiral bolje – pač nismo videli vseh kart. Odgovori na tovrstna vprašanja se skoraj vedno dobijo šele čez čas, ko se odprejo arhivi in ko začnejo upokojeni politiki pisati spomine. Do takrat smo vsi prepuščeni nezanesljivi umetnosti ugibanja.
In ugibati je kaj! Recimo, vemo, da so posredovale “diplomatske velesile (-a)”, za katere prav tako vemo, da na evropsko integracijo problematične regije gledajo kot svoj strateški cilj. Koliko korenčka in koliko palice so uporabile, da so rešile ta neljubi zaplet? Kdo je dobil več prvega in kdo več drugega? V iluzijah neomajnih zagovornikov svete slovenske zemlje ti pritiski seveda ne predstavljajo nobenega problema – treba je zdržati, ne glede na ceno! Nazadnje je scenarij ponosnega upiranja celemu svetu izbrala Miloševičeva Srbija.
A čim hitrejše hrvaško članstvo v EU ni samo interes velikih sil, nerodno je, da je to tudi slovenski interes, saj nobena zaostritev odnosov ni prišla brez računa, pa naj si bo ta gospodarski ali preprosto človeški. Kam bi te odnose pognala neomajna slovenska blokada “na-vse-ali-nič” si lahko samo predstavljamo. Tehtanje teh dveh različnih interesov, kombiniranih s prejšnjo ugotovitvijo, da hrvaška vlada pač vsake cene ne bi mogla plačati, ni delo za lekarniško tehtnico.
Torej, še enkrat: smo dobili optimum? Kdo bi vedel – sedaj tega še ne moremo dobro in zanesljivo oceniti; potrebno je drugo vprašanje: ali lahko z rešitvijo živimo? Ker gre za največ, kar smo v vseh letih reševanja spora dosegli (ob dejstvu, da je sporazum Drnovšek-Račan končal pri parafi), bi znal biti odgovor nedvomno pritrdilen. A najslabše bi bilo, da nam odgovore v usta tiščijo politiki, ki so se pri tem vprašanju v ne tako daljni preteklosti že popolnoma osmešili, ali ki jim nadaljevanje spora zagotavlja lagodno politično preživetje v prihodnosti.
*Janša je včeraj spet pridelal zanimivo inovacijo, ko je omenjal de facto in de iure članstvo v EU. Po spominu: ko se bo začel arbitražni postopek, bo Hrvaška de facto že članica (ne pa še de iure). Izum mu seveda omogoča, da kriči, da bo hrvaška že članica (distinkcija de facto/de iure se bo lagodno vedno pogosteje izgubljala), mi pa ne bomo imeli nič. To je seveda nonsense, ker država je ali pa ni članica – in to postane šele, ko se s tem strinjajo vsi parlamenti obstoječih članic, tudi slovenski. Kosorjeva reševanja meje in članstva v EU vendarle ni povsem ločila.
