“Whoever is not physically or mentally fit must not pass on his defects to his children. The state must take care that only the fit produce children. Conversely, it must be regarded as reprehensible to withhold healthy children from the state.” Ernst Rüdin / Adolf Hitler

Ko je Hitler leta 1939 v Nemčiji  prevzel popolno obast, je med prvimi ukrepi poskrbel za sprejetje Gesetz zur Verhütung erbkranken Nachwuchses. Zakon, ki ga je podpisal sam Fuehrer osebno, je ustanovil več kot 200 t.i. sodišč za evgeniko, od zdravnikov pa pod grožnjo ostrih kazni zahteval prijavo pacientov, ki so bili razvojno zaostali, duševno bolni, epileptični, gluhi, slepi ali kako drugače fizično “nenormalni”. Ker so predstavljali nevarnost čistosti arijske rase in prihodnosti nemškega naroda, so jih po odločitvah omenjenih sodišč prisilno sterilizirali. Pari, ki so se želeli poročiti, so morali po državno potrdilo o primernosti za poroko (“fitness for marriage”).  Zakonodaja je bila leta 1935 dopolnjena z amandmajem, ki je omogočal kastracijo moških, ki so bili obsojeni na podlagi 175. člena nacističnega kazenskega zakonika. Homoseksualci so bili razglašeni za asocialce in grožnjo Reichu ter “moralni čistosti” Nemčije.

Nacistični Nemčiji je uspelo prisilno sterilizirati neverjetnih 400.000 ljudi, med drugim tudi približno 400 t.i. renskih pankrtov. Čeprav je šlo nedvomno za najobsežnejši program prisilne sterilizacije, ni bil edini niti zadnji. Ko so ga zavezniki v Nuernbergu naložili na hrbte nacistom, so jim ti lepo povedali, da so navdih dobili pri ameriškem programu. V različnih obdobjih so prisilno sterilizacijo izvajali tudi v Kanadi, Indiji, Češkoslovaški, Švici, na Japonskem in še marsikje. Program prisilne sterilizacije romskih žensk so v Švici ukinili šele leta 1975. Čeprav Rimski statut mednarodnega kazenskega sodišča sistematično prisilno sterilizacijo uvršča med zločine proti človeštvu, ideja tudi danes ni povsem izginila, kot kažejo še zelo sveži primeri sterilizacije Romov na Slovaškem in na Češkem.

The national state . . . must set race in the center of all life. It must take care to keep it pure. It must declare the child to be the most precious treasure of the people. It must see to it that only the healthy beget children. . . . The state must act as the guardian of a millennial future in the face of which the wishes and the selfishness of the individual must appear as nothing. . . . It must put the most modern medical means in the service of this knowledge.” Adolf Hitler, Mein Kampf

Fast-forward v 2012. Drugi časi, druge dileme. Nacistična Nemčija  in nacisti so zgodovina in na mizi nimamo sterilizacije, bomo pa kaj kmalu na referendumu odločali o Družinskem zakoniku. Preden vsi skupaj skočite v zrak, da se primerja neprimerljivo, pojasnilo: da, se povsem strinjam, ampak… ko odluščimo neprimerljivo, ostane na čistini pomembna ugotovitev: da si je družba skozi aparat države ponovno vzela v roke pravico, da odloča, ali lahko ima neka družbena skupina, katere enakopravnost je baje celo zaščitena z ustavo, otroke. Ne glede na to, kaj dejansko piše v sprejetem kompromisnem zakoniku, je namreč to vprašanje bolj ali manj izraženo jedro javne debate  - smo za to, da imajo istospolni pari otroke ali smo proti. Nacisti so otroke odrekli slepim, gluhim, Romom… slovensko ljudstvo bo morda istovrstno prepoved podalo istospolnim. Ker smo ah in oh civilizirani in demokratični ter ker seveda nismo nacisti, ne bomo posegli po sterilizaciji, a stvar v samem bistvu ne bo nič boljša; že sam akt odločanja, ali ima lahko neka  družbena skupina otroke, bi moral biti povsem nepredstavljiv in nedopusten poseg v človekovo dostojanstvo, katerega bistven del je tudi pravica vsakega prištevnega posameznika, da sam odloča, s kom, kako in če sploh bo imel otroke. Danes istospolni, jutri Romi? Samski? …

A podobnosti se tukaj še kar ne končajo. Ogroženosti naroda in  zaskrbljenost za njegovo preživetje (razni kvazi demografi tipa Matjaž Gams). Ogroženost morale, vrednot in idealov. Zloraba in manipuliranje z znanostjo, prikazovanje homoseksualno usmerjenih kot bolnih, defektnih, problematičnih, nesrečnih, pomilovanja vrednih, perverznih, nemoralnih, nevarnih za otroke… Skrb za nesrečne otroke, za katere je bolje, da jih ni, kot pa da se rodijo “staršem z napako”. Tudi nacisti so v skrbi, ki jih je gnala v sterilizacijo staršev z napako, videli civilizacijski višek, preudarnost in humanost, ki se je le nekaj korakov in let kasneje radikalizirala v genocidnem Lebensunwertes Leben. Bolje, da jih ni, kot pa da trpijo kot nesrečne Ballastexistenzen.

Ultimativen cilj nacistov je bila čista arijska rasa brez asocialnih in defektnih. Nasprotniki Družinskega zakonika so skromnejši, a zaskrbljenost pred širjenjem homoseksualnosti je vseprisotna. V idealnem svetu homoseksualcev ni. Po neki božji pomoti in napaki narave  so pač tukaj, a nikarte promocije in spodbujanja. Spodobi se in nujno je preprečiti nevarnost, da bi homoseksualni pari pridelovali nove homoseksualce. Na kar jih – oh, bilo bi smešno, če ne bi bilo tako patetično – zagovorniki Družinskega zakonika z izjemnim veseljem napotimo na raziskave, ki kažejo, da je strah odveč, da so otroci “normalni” in homoseksualni v običajnem deležu – s čimer pristanemo na & docela legitimiziramo ta homofobni diskurz. Homoseksualnost kot nekaj, kar je bolje sprečiti nego lečiti. Manj homoseksualcev, boljše je. Homoseksualnost kot posledica družinske nenormalnosti… To igro greha in opravičevanja se gremo pred ljudmi, ki si za sveto jemljejo pravico, da lastno potomstvo zdresirajo in zgnetejo po lastnih vrednotah in verskih blodnjah (pa naj se ustava, znanost, ministrstvo za šolstvo in Legebitra postavijo na glavo). Resnično emancipatoren odgovor na vprašanja o spolni usmerjenosti otrok iz mavričnih družin je drugačen: kaj vas pa briga, to niso vaši otroci!

…

Reductio ad Hitlerum je večinoma taktika, ki se je v razpravah ne gre posluževati. Je napaka, ki razpravljavca v skoraj vseh primerih diskvalificira in izloči iz igre. A ne vedno in so tudi druge napake, med njimi tudi ta, da zaradi politične korektnosti, želje po ugajanju, taktiziranja in izogibanja očitkom o nestrpnosti, stvari ne poimenujemo s pravimi imeni. Družinski zakonik in odločanje Janeza, če lahko ima Franc otroke, sodi v drugo kategorijo. Gre za debato, ki je preprosto sramotna & barbarska.

“Pravno izenačevanje ogroža “normalno”, “tradicionalno” družino”. Pri najboljši volji vzročne povezave med tema dvema pojavoma ni mogoče vzpostaviti. Domišljija pri iskanju odgovora, kako bodo “tradicionalne” družine na slabšem zaradi dejstva, da se lahko poročijo tudi istospolno usmerjeni državljani, popolnoma odpove. Bolj kot gledam heteroseksualno usmerjene prijatelje in kolege, bolj sem prepričan, da to, kar počnem sam, na njihove odločitve glede ljubezni, partnerstva, porok in otrok vpliva natanko 0,0%.

“Sem proti temu, da bi geji in lezbijke imeli otroke”. Dobro, v demokraciji lahko ima vsak mnenje, a hkrati se je lepo zavedati, da so ena mnenja za stanje stvari na tem svetu pač irelevantna. To stališče je po vplivu na realnost identično nasprotovanju ponedeljkom. Lahko smo proti, a to v ničemer ne spremeni dejstva, da je vikenda pač enkrat konec, pa četudi ponedeljek najstrožje prepovemo ali ga preimenujemo v dan registracije. Ne glede na to, kako se bo izšlo z Družinskim zakonikom, bodo geji in lezbijke otroke imeli, če si jih bodo želeli. Spolna usmerjenost ni povezana s plodnostjo, pri ženskem paru je pot relativno enostavna, pri moškem malo manj, a življenje vedno najde pot, če je volja. Geji in lezbijke svojih sodržavljanov pri Družinskem zakoniku NE sprašujejo, ali lahko imajo otroke, ker je to pač vedno intimna odločitev posameznega para. Tudi heteroseksualni pari ne hodijo okoli in sprašujejo za dovoljenje. Če pri Družinskem zakoniku ne gre za “dovoljenje”, gre pa še kako za dilemo, kako bo otroke, ki živijo v teh družinah, obravnavala država. Jih bo v primerjavi s tistimi, ki živijo v heteroseksualnih družinah, diskriminirala, jim odrekla celo vrsto pravic in ugodnosti ter se delala, da jih ni? Ker vam ni všeč odločitev njegovih staršev, boste kaznovali tistega, ki je pri vsem skupaj še najmanj “kriv”?

Take a child reared by Mary and Anne. If Anne died, Mary would be under no legal obligation to provide for the child even though she was living in a family unit with it and its biological mother. If this relationship consisted of Paul, Anne and a child, Paul would be financially liable under Irish family law, even if he wasn’t the child’s father. Children of gay couples pay high price for our prejudice

“Nisem nestrpen, ampak ne vem, zakaj se morajo tako razkazovati”. Očitek, ki pade ob vsaki Paradi ponosa in drugih prilikah opozarjanja na položaj LGBT skupnosti v tej družbi. Domišljija pri iskanju odgovora, kako se je mogoče zavzemati za družbene spremembe, ob tem pa ostati lagodno neviden, spet odpove. Drži, po vseh bistvenih merilih je spolna usmerjenost dokaj irelevantna lastnost, a ne živimo v družbi, ki bi bila na tem področju racionalna. Ne še. Spolna usmerjenost tudi danes marsikje in marsikdaj bistveno določa in omejuje življenjske zgodbe posameznikov, pa naj si gre za tako temeljne stvari, kot je življenje brez fizične in verbalne ogroženosti, ali nadgradnjo v obliki pravne enakopravnosti in družbene sprejetosti. Nismo še tam. Podatki o samomorilnosti, depresivnosti, brezdomstvu in izpostavljenosti nasilju – tudi s strani najožjih družinskih članov – med istospolno usmerjenimi mladostniki so grozljivi. Verjetno ni prav veliko skupin mladostnikov, ki bi bile ogrožene bolj, kot je ta. In vi bi radi, da vam damo mir? Aja, pozabljam, vam gre samo za dobrobit otrok – če so le heteroseksualni.

“Parada ponosa? Zakaj pa mi, heteroseksualci nimamo Parad ponosa? Zakaj bi bil ponosen na svojo spolno usmerjenost, ki mi je bila itak dana.” Bo bolje, če (še enkrat) povemo, da je “ponos” v glavnem protest “iz inata” proti gledanju, ki drugačno spolno usmerjenost enači s sramoto? Bo kaj drugače, če pojasnimo, da je ponos potrebno videti nekje drugje in da imajo udeleženci teh parad zanj prav dobre razloge. Čeprav je stanje danes nedvomno bolje kot še ne tako dolgo nazaj, je posameznikovo sprejetje lastne drugačne spolne usmerjenosti v mnogih okoljih še vedno dejanje precejšnje sposobnosti mišljenja z lastno glavo, intelektualne in emotivne zrelosti, čistega poguma. Pot do “coming outa” je še vedno prej trnova kot postlana z rožicami in vzkliki navdušenja. Če ne moreš biti ponosen na tak dosežek, na kaj si pa lahko? Brezumno premlevanje skrbno izbranih pasusov iz Biblije?

“Slovenci nismo nestrpni!” Da, niste. Če smo nevidni, tiho, poštirkani in sprijaznjeni z drugorazrednostjo, ste strašno fajn, cvet tolerance in sprejemanja.

Najprej je dr. Rajko Pirnat, ki ga sicer cenim, pridelal za pravnika res nenavadno formulacijo:

zakonik (je) v tem delu lahko sporen, ker ni nedvomno izkazano, da s tem ne posega v koristi otrok. Dnevnik

Oprostite, gospod Pirnat, od kdaj pa pravo funkcionira po tem principu? Na kom je breme dokazovanja? Kdo mora nekaj nedvomno dokazati, preden lahko komu odvzamemo njegove državljanske pravice?

Naslednji izbrani strokovnjak, ki naj bi se spoznal na istospolne družine in presojal o kakovosti raziskav, ki v glavnem sodijo na področja sociologije in psihologije, je predsednik državne komisije za medicinsko etiko in profesor nevrologije Jože Trontelj; ne prvo, ne drugo nima z istospolnimi družinami nikakršne zveze, izvajanje pa malo spominja na tisto izpred leti, ko so o družbenih posledicah oploditve samskih žensk z biomedicinsko pomočjo najbolj palamudili – ginekologi! Kot bi avtomehanikom prepustili načrtovanje prometne politike. Saj veste, oboje je povezano z avti.

Psiholog pa je dr. Janek Musek, kar bi ga lahko načeloma kvalificiralo, če… če bi se s področjem, ki ga komentira, tudi znanstveno ukvarjal, tako pa bo njegova ocena težko preživi soočenje s povsem nedvoumnimi stališči eminentnih psiholoških združenj, ki na podlagi empiričnih raziskav, ki jih Musek ni delal, pravijo povsem drugače. Ali imamo pred sabo genija ali pa strokovnjaka, ki je zaradi osebnih stališč šel na področje, ki ga pač ne pozna.

Last but not least, dr. Matej Avbelj, pravnik, katerega specialnost je predvsem pravo EU, nisem pa našel, da bi se kdaj prej ukvarjal z družinsko zakonodajo.

Hja, tako lahkotno in brez vseh kriterijev gre to. Sicer pa, kaj pričakovati od društva, ki je v predstavitvi zapisalo:

Člani se z vstopom v društvo zavežejo k medsebojni pomoči pri napredku v strokovnem in poklicnem življenju, s katerim želijo uveljavljati in ohranjati razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost v javnem in zasebnem življenju. To želimo dosegati predvsem s spoštovanjem in varovanjem pravne države, človekovega življenja od spočetja do naravne smrti, osebne svobode in svobode vesti, zakonske zveze kot skupnosti moškega in ženske, pravice do svobodnega vzgajanja svojih otrok, socialne države in svobodnega podjetništva na temelju zasebne lastnine, okolja in slovenske narodne istovetnosti.

Člani društva poudarjamo pozitiven pomen odgovorne in konservativne drže pravnika v javnem in zasebnem življenju. Vzor takšne drže nam predstavljata življenje in delo sv. Tomaža Mora in Leonida Pitamica.

Intelektualno poštenost? Zavzeto iskanje strokovnjakov, ki se z dotičnim področjem tudi dejansko znanstveno ukvarjajo?

V debato vsaka stran vleče strokovnjake in “strokovnjake”, a zaenkrat ostaja bistvena razlika: samo na eni strani najdemo tiste, ki se z dotičnim vprašanjem istospolnih družin prav zares ukvarjajo skozi svoje raziskovalno in znanstveno delo. In ta razlika je pomembna, je bistvena.

Ne guči krivoga svedočanstva proti tvojemi bliženji.

Tole tukaj res ni raj na Zemlji. Če bi bil, bi gospa Kastelec že zdavnaj imela sodno prepoved približevanja družboslovnim raziskavam, saj trka tako nezdružljivih entitet ni mogoče opisati drugače kot intelektualno posilstvo papirja, ki se ne more sam braniti.

Ne bom na tem mestu ponavljal blodenj novinarke tednika Družina, ki je pri blatenju istospolnih državljanov in državljank uporabila celoten arzenal iz zakladnice manipulacij s statistiko (napačno sklepanje, sklepanje brez podpore v podatkih, pristransko selekcioniranje ugotovitev, brisanje konteksta…), saj smo to na tej strani že počeli. Nenazadnje, izbljuvke Kastelceve je obsodilo tudi novinarsko častno razsodišče.

Obsodbo stanovske organizacije je Kastelčeva sedaj pospremila z naslednjimi besedami:

Stališče, ki ga je zavzelo Novinarsko častno razsodišče na pobudo pritožnika dr. Romana Kuharja, razumem kot vsiljevanje progejevskih pogledov in homoseksualne ideologije, kot nestrpen napad na svobodo govora ter kot poskus, da bi z ustrahovanjem in javnim diskreditiranjem onemogočili javno razpravo.

Ne, to res ni raj. Tam se manipulatorji in manipulatorke ne bi mogli niti v slabem vicu predstavljati kot žrtve.

Sorodni zapisi:
Barbara Kastelec in njihove “neprave” družine
Barbara Kastelec zlorabljala in napačno navajala raziskave
Barbara Kastelec: ko ne gre z lažmi, zganjaj paniko

Izvrsten primer ponuja današnja javna debata o družinskem zakoniku, kjer so se pri nasprotovanju spremembam najbolj izkazali:

Psihoanalitik Roman Vodeb: nobenih znanstvenih referenc s področja istospolnih zvez in odraščanja otrok v njih. Vodeb bi se v debati, v kateri bi lahko sodelovali samo strokovno podkovani, lahko oglasil le, če bi bile posvojitve olimpijski šport. A se samo meni zdi, da je Vodeb le kopija pokojnega Ruglja (slednji je bil vsaj zabaven)?

Politik, zdravnik in bivši jezuit France Cukjati: strokovnih referenc z dotičnega področja ni.

Bivša ministrica za visoko šolstvo in pravnica Mojca Kucler Dolinar: če bi se gospa ukvarjala s pravnimi vprašanji novega zakonika, bi še nekako šlo, izvajanje na področjih, ki kvečjemu spadajo pod okrilje sociologije, psihologije, antropologije in podobnih ved, pa lahko razumemo samo kot vtikanje tja, kjer nima nobenih kompetenc.

Tadej Strehovec iz Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci: problematične teze gospoda Strehovca smo obdelali že tukaj. Mene bi bilo sram, a ker gospod verjame v boga, jaz itekako verjamem, da mu bo to kampanjo širjenja neresnic in strahu bogato poplačal.

Filozof Aleš Primc, zaposlen na Ministrstvu za kmetijstvo: reference nične, razen če bi, in še to pogojno, govorili o odnosih pri kravah in drobnici. Mimogrede: kaj le počne filozof na Ministrstvu za kmetijstvo? Ali pa je bilo dovolj, da je v pravi stranki?

Pravnik Miha Skubic, Akademsko društvo Pravnik: pri tem gospodu je še Google bolj tiho. Cobiss najde diplomsko nalogo in članek z naslovom “Zagonetke postopka razlastitve po Zakonu o urejanju prostora”. Ugotovitev: reference nične.
…
Imena sem potegnil iz Dnevnikovega članka, zato se v naprej opravičujem avtoritetam, ki sem jih po krivici izpustil, ob tem pa z neprikritim obupom ugotavljam, da se družbi, v katerih javni diskurz monopolizirajo take strokovne ničle, morda res ne piše najbolje.

Najprej pa pojasnilo: kot agnostiku (ateistu na slab dan), me to, kar posamezniki in verske organizacije prodajajo kot božjo besedo, ne zanima, še manj zadeva. Četudi bi kdo veroval, da so absolutni ideal družine Sneguljčica in sedem palčkov – meni je prav. Tvoj bog ni moj bog, teokracije še nismo restavrirali, vsakršno prepiranje o veri pa je pa najmanj izguba moči in časa.

Da samo z božjo besedo ne gre več, se zaveda tudi RKC, ki jo širne množice preprosto ignorirajo, ko gre za nauke o kontracepciji, splavu, porokah, spolnem vedenju in še čem. Še take grožnje s smrtnim grehom tukaj ne pomagajo več.

Kar je za organizacijo, ki želi biti vrhovni moralni razsodnik, seveda nerodno. Ovčice so zbezljale in nič ne kaže, da bi bilo kmalu kaj bolje. Kaj storiti, kaj storiti… V tej zagati se tudi RKC obrne na znanost, saj je videti, da je to še edino, kar je lahko dandanes učinkovito. Zatekanje k znanosti gre seveda pozdraviti, a kaj, ko pri tem še tako trdna vera ne pomaga kaj dosti.

Pa se končno že posvetimo intervjuju s Tadejem Strehovcem, tajnikom Komisije za pravičnost in mir, ki je bil objavljen v Družini

Zato je po našem mnenju namen predlaganih zakonskih sprememb v bistvu nadaljnja oslabitev vrednote družine.
…
Z redefinicijo družine in zakonske zveze država želi finančno še dodatno poslabšati položaj zakonske zveze moškega in ženske, prav tako pa v družbi razvrednotiti vrednoto urejene zakonske zveze.

Torej, silno brskanje po predlaganem zakoniku mi ni dalo najti tega, kar je uspelo Strehovcu; kako in kje spremembe, povezane z redefinicijo družine, dodatno poslabšajo finančni položaj zakonske zveze moškega in ženske? Verjetno gre za kak skrivni člen – pri levičarjih nikoli ne veš.

»Zaščita interesov otroka« je besedna zveza, s katero želi predlagatelj opravičiti redefinicijo družine in nove oblike posvojitve otrok. Takšno stališče se ne opira na nobene resne znanstvene študije, ki govorijo o družini in otrocih. Do danes tako še nisem našel nobene znanstvene raziskave, ki bi dokazala, da je istospolna skupnost vsaj tako dobra kot zakonska zveza moškega in ženske, če ne celo boljša, kot to trdijo zagovorniki teh sprememb.

Res nobene, gospod Strehovec? Kako za hudiča je to uspelo najti številnim (glej tukaj, tukaj in tukaj ter tukaj) strokovnim združenjem? So si stvar preprosto izmislili? Ali pa gre pri gospodu Strehovcu (verjetneje) za drug pojav, ob katerem se sintagma “tiščanje glave v pesek” zdi nekako premila. Tukaj v pesku ni končala samo glava.

Nasprotno. Študije dokazujejo naslednje: da otrok za svoj telesni in psihološki razvoj potrebuje očeta in mater, ki živita v urejeni zakonski zvezi; da bo otrok v istospolnih skupnostih pogosteje diskriminiran v svojem okolju, odraščal v manj trdni skupnosti in bo pogosteje izpostavljen tveganju za spolno prenosljive bolezni (HIV).

Oh, lepota teh “študij”, ki se pojavijo po potrebi, ne da bi kdo sploh kaj o njih vedel.

Ministrstvo brez strokovne razprave in brez znanstvenih študij želi z novim družinskim zakonikom izvajati nekakšen socialni eksperiment, za katerega ne vemo, kakšne posledice bo imel na otroke in družbo.

No, te izjave ob upoštevanju tiščanja glave v pesek ne smemo vzeti preveč na trdo. Če nočeš videti, pač ne veš.

Najbolj znana in odmevna raziskava je v zadnjem času tista, ki jo je skupaj s kolegi objavil Gunnar Andersson z naslovom »The demographics of same-sex marriages in Norway and Sweden«, ki je leta 2006 izšla v znani reviji Demography. V omenjeni raziskavi so zapisali, da je tveganje za razpad zveze med moškimi z istospolnimi nagnjenji za 50 % večje kot v klasični zvezi; prav tako pa je skupnost dveh istospolno usmerjenih žensk 100 % bolj izpostavljena razpadu kot v primeru zveze moškega in ženske. Zaradi razširjenosti virusa HIV v istospolnih skupnostih pa je po njihovih rezultatih tudi pogostejša umrljivost enega od skrbnikov.

Do pravega zaklada pa pridemo, ko se govorec vendarle nasloni na točno določeno raziskavo. Joj, rad imam internet, saj se izkaže, da je v tej zakladnici znanja raziskava zlahka dostopna. Dobro, spet pustimo ob strani vprašanje, kako je lahko v “zadnjem času” odmevna raziskava iz leta 2006, ker je to ob tiščanju glave v pesek dokaj razumljivo, in se spet posvetimo krutim dejstvom.

Del povedanega drži: tveganje za razvezo je višje, zlasti begajoče je dejstvo, da je precej višje med ženskimi pari. A to ni vse, kar so avtorji študije zapisali. Strehovec priročno izpusti druge ugotovitve, ki mu ne ustrezajo v blatenju istospolnih zvez in, ki bi se, ojoj, lahko celo končale v nepredvidljivih posledicah.

Avtorji tako med drugim zapišejo:

One interesting contrast appears in terms of educational achievement: Registered same-sex partners have achieved a considerably higher level of such individual investment than have opposite-sex partners who marry.
…
Nevertheless, a higher propensity for divorce in same-sex couples may not be too surprising given this group’s relative non-involvement in joint parenthood and its lower exposure to normative pressure about the necessity of life-long unions. Raziskava

Oh, nerodno, kajne? Za Strehovca je stvar še hujša, saj kaže, da si naravnost prizadeva, da bi te skupnosti ostale kratkotrajne. Če damo istospolnim parom “veselje” porok, starševstva in družbenega priznanja ter podpore, obstaja resna nevarnost, da odpade glavni očitek RKC in drugih branilcev “tradicionalne družine”.

A stvari se tukaj še ne končajo, je še huje (če spet odmislimo, da v študiji, ki jo omenja Strehovec, začuda ni mogoče najti nič o spolno prenosljivih boleznih):

Koristno je omeniti neko drugo raziskavo, ki sta jo opravila William Eskridge in Darren Spedale (med drugim tudi avtorja knjige “Gay Marriage: For Better or For Worse? What We’ve Learned From the Evidence” (Oxford University Press, 2006), ki sta proučila skandinavske države, ki imajo več kot 17 let izkušenj s pravnim priznavanjem istospolnih zvez. Izsledke je mogoče brati samo na en način: kot popolno katastrofo za trditve, ki jih širi Strehovec.

[T]here is no evidence that allowing same-sex couples to marry weakens the institution. If anything, the numbers indicate the opposite. A decade after Denmark, Norway and Sweden passed their respective partnership laws, heterosexual marriage rates had risen 10.7% in Denmark; 12.7% in Norway; and a whopping 28.8% in Sweden. In Denmark over the last few years, marriage rates are the highest they’ve been since the early 1970s. Divorce rates among heterosexual couples, on the other hand, have fallen. A decade after each country passed its partnership law, divorce rates had dropped 13.9% in Denmark; 6% in Norway; and 13.7% in Sweden. On average, divorce rates among heterosexuals remain lower now than in the years before same-sex partnerships were legalized. Same-Sex Marriage: Demographics from Scandanavia

Eto, pa je šla trditev, da s tem slabimo “klasično družino”.

Our research has also uncovered additional social benefits. In dozens of interviews with partnered couples and through other sources, we found that marriage rights had an important beneficial effect not only on the couples themselves, but on their local and national communities as well. Couples reported that their relationships were stronger and more durable, that relationships with family members had deepened, that co-workers had become more tolerant and supportive, and their children felt greater validation by having married parents. Many couples reported a greater emphasis on monogamy, which may be reflected by the fact that national rates of HIV and STD infections declined in each of the Scandinavian countries in the years after they passed their partnership laws.

Problem stabilnost istospolnih vez? Poznamo recept, ki to zna rešiti.

Zaključek, ki ni od avtorjev raziskave, a ne velja nič manj:

Strong, durable same-sex unions are exactly what the religious right fears most. They want, and need, gays to be promiscuous, irresponsible, shunned, and freakish. Dare I say it: diseased, too. They want gays forever to be scapegoats, and never to be people.

Strehovec bi se v tem moral zlahka prepoznati, kajne?

Te podatke lahko še konkretiziramo s podatki z našega Inštituta za varovanje zdravja, ki pravi, da je lansko leto v naši državi na novo zbolelo 34 moških; od tega velika večina (to je 32) s homoseksualnimi spolnimi odnosi. Logično in razumljivo je, da takšno okolje ne more biti bolj primerno kot heteroseksualna družina moškega in ženske.

Jah, kakšna škoda, da Strehovec in drugi reševalci družine stvari ne izpeljejo do konca. Ta jim ne bo všeč: če kot kriterij vzamemo spolno prenosljive bolezni, bolj primernega okolja za otroke, kot so lezbične zveze, ni. Ups.

Zabava se nadaljuje, ko se tajnik spravi še nad odločitve Ustavnega sodišča. No, to je skoraj vedno zabavno, ko vzamejo odločbe v roke amaterji.

Takšno stališče je napačno in zavajajoče. Če bi brali odločbo ustavnega sodišča iz julija letos, je registrirana istospolna skupnost podobna zakonski zvezi moškega in ženske samo na področju dedovanja in premoženjskih razmerij. To pa pomeni, da njej ni enaka niti na področju premoženja in še manj na drugih področjih, kot je to npr. posvojitev.

Spomnimo: v zadnjem primeru (ki pa ni edini, povezan z istospolnimi skupnostmi) je Ustavno sodišče presojalo ustavno skladnost samo enega člena zakona o registrirani istospolni skupnosti (dedovanje), zato govori predvsem (a ne izključno) o njem. Absolutno nikjer ne zapiše, kot se, upajmo iz nevednosti, izreče intervjuvancu, da ta skupnost ni enaka na področju premoženja in drugih področjih. Še več: na mnogih mestih in iz drugih odločitev se da kaj enostavno sklepati, da Ustavno sodišče v primerih, ki bodo še morda prišli v obravnavo v prihodnosti, ne bo prenašalo nobenega razlikovanja na podlagi spolne usmerjenosti.

Istospolna skupnost po svoji naravi ne more biti enaka zakonski zvezi moškega in ženske, ki je med drugim namenjena posredovanju življenja ter vzgoji otrok. Takšno stališče v svojih sodbah zagovarja tudi Evropsko sodišče človekovih pravic.

Na silno nesrečo Strehovca, Evropsko sodišče meni drugače:

Evropsko sodišče za človekove pravice je namreč razsodilo, da Francija diskriminira osnovne človekove pravice, ker je francosko sodišče 40-letni lezbijki, ki je živela skupaj s svojo partnerko, prepovedalo, da bi posvojila otroka.
…
Odločitev evropskega sodišča za človekove pravice pomeni, da bodo razsodbo morali upoštevati v vseh 47 članicah Sveta Evrope, kar je povzročilo že precej negodovanja v nekaterih bolj tradicionalnih katoliških državah, kot je na primer Poljska, kjer so nekateri politiki že najavili, da ne bi upoštevali takšne sodbe, če bi se nanjo sklicevali poljski homoseksualci. Dobro Jutro

Glede mednarodnih dokumentov pa je potrebno poudariti, da nas k takšni redefiniciji družine nihče ne zavezuje.

Pri nekaterih mednarodnih dokumentih, ki jih omenja Strehovec, to zagotovo drži, saj še dolgo ni mogoče pričakovati, da bi tak dokument dobil podporo držav, kot so recimo Iran, Irak, Savdska Arabija… Vatikan.

A če se osredotočimo bolj na evropski prostor, smo spet pri trditvi, ki jo je mogoče z uporabo čudeža tehnologije, poznanega pod imenom Google, hitro ovreči:

Priporočilo Sveta Evrope št. 924 iz leta 1981 o odpravi diskriminacije homoseksualcev je temeljni dokument, ki zadeva dekriminalizacijo homoseksualnosti in izenačenje sporazumne starosti, enako obravnavo na področju zaposlovanja ter starševske pravice, kjer pod točko 7(d) navaja, da “skrbniške pravice, pravica do obiska otroka … ne smejo biti ovirane zgolj na podlagi homoseksualnosti staršev”.

Resolucija Evropskega parlamenta št. A3-0028 iz leta 1994 je pozvala članice in države, ki se želijo priključiti Evropski uniji, da “zagotovijo enako obravnavo raznospolno in istospolno usmerjenih ljudi”. Obravnava različna področja zakonodaje v zvezi z istospolno usmerjenostjo (npr. delovno pravo, kazensko pravo, pravico do zakonske in izvenzakonske zveze, prepoved medikalizacije homoseksualnosti itd.). 14. člen določa, da je “potrebno odpraviti ovire za poroke homoseksualnih in lezbičnih parov ali za neenako zakonsko obravnavo in zagotoviti polne pravice in ugodnosti poroke z omogočanjem registracije partnerstev”. Isti člen daje napotila za odpravo vseh ovir, ki “omejujejo pravice lezbijk in homoseksualcev, da bi bili starši ali posvojitelji ali skrbniki otrok”.

Resolucija Evropskega parlamenta št. A5-0050 iz leta 2000 je obsežen dokument o spoštovanju človekovih pravic, ki v poglavjih “Življenjski stili in vrste razmerij” ter “Položaj človekovih pravic v državah kandidatkah” posebej poziva k spoštovanju enakih pravic istospolno usmerjenih oseb in parov. 56. člen poziva države članice, naj zagotovijo “enostarševskim družinam, neporočenim parom in istospolnim parom enake pravice kot tradicionalnim parom in družinam”. Lesbo

Strehovec zaključi:

Pri homofobiji pa je treba poudariti, da obstaja še druga interpretacija tega pojma. Izraz je nastal znotraj gibanja istospolno usmerjenih posameznikov, da bi namenoma stigmatizirali in diskreditirali tiste ljudi, ki si ob izenačitvi zakonske zveze ali pa ob posvojitvi otrok postavljajo vprašanja in temu nasprotujejo.

Da, tak očitek bi bil ob vseh netočnostih, manipulacijah, potvarjanju in širjenju strahu res popolnoma neumesten.

In moj zaključek: pomilujem ovčice, ki iščejo moralne avtoritete v ljudeh, kot je Tadej Strehovec. Tega si nihče ne zasluži.

Na misel mi prihaja primer posvojitve, ki je letos januarja odmevala v Edinburgu na Škotskem. Socialna služba je materi, heroinski odvisnici, odvzela dva otroka. Stara starša, ki sta bila v preslabem zdravstvenem stanju, da bi lahko posvojila otroka, sta močno nasprotovala nameri, da bi otroka posvojila geja. Kakor poroča angleški Daily Mail, je socialna služba starim staršem rekla: »Sprejmite to dejstvo, pa boste otroke videli dvakrat letno, če boste nasprotovali, pa nikoli več.« Tisk še poroča, da je bila štiriletna deklica pri dveh moških videti preplašena. Škotsko javnost, ki je v veliki meri nasprotovala istospolnim posvojitvam, je vznemirilo dejstvo, da je bilo na voljo dovolj heteroseksualnih parov, ki bi si želeli posvojiti ta dva otroka, pa je pod političnim pritiskom, skladno z novo sprejeto zakonodajo, ki določa, da mora biti določen delež otrok dan v posvojitev istospolnim partnerjem, sodišče ignoriralo zahteve najbližjih sorodnikov – starih staršev. Pa to sploh ni osamljen primer. Družina

Primer je res tragičen, a iz drugega razloga, kot bi si ga želela dežurna moralistka – glede na podatke, ki so javni (povsem možno je, da celotna zgodba ni znana zaradi varovanja zasebnosti vpletenih – Kastelčevi je seveda vse jasno!), se tragedija ni začela, ko je otroka posvojil istospolni par, ampak že dosti prej, ko ju je socialna služba odtrgala starim staršem pod pretvezo, da sta prestara in bolna, in ko niso upoštevali njunih želja pri izbiri posvojiteljev, kot to zahteva škotska zakonodaja.

The great crime of the pair, the thing that rendered them unsuitable to be parents, was their age, they are 59 and 46, and their health: one has diabetes; the other angina. Such terrible disabilities! This case, even by the standards of what we have come to expect from social services, is shameful.

And, not because the adopters are two gay men but because they are strangers. The children first lose their mother and then are torn from the only warm embrace they know and trust. Their grandparents loved them as if they were their own kids because they are their own flesh and blood. Telegraph

Diabetis kot razlog za odvzem? Dogodek ne bi bil nič bolj “prijazen” do otrok, četudi bi ju posvojil heteroseksualni par. V obeh primerih gre pač za tujce in postopanje škotske socialne službe bi bilo škandalozno ne glede na spol posvojiteljev.

A “škandal” je pripraven za manipulantke tipa Kastelec, saj lahko sedaj od Aljaske do Kamčatke (primer so na dolgo in široko razbobnali) zganjajo paniko, da bodo sedaj istospolni pari “kradli” otroke in da bodo uvedene “kvote” (mimogrede, škotska zakonodaja, ki ureja posvojitve, seveda nima kvot, kot trdi lažnivka).

Napake se dogajajo in vedno se bodo, socialne službe niso nobena izjema. Tudi zato nov družinski zakonik med drugim prenaša odločitve o skrbi za otroke na sodišča (vloga socialnih služb bo posvetovalna) in uvaja ombudsmana otrokovih pravic. Da podatka, da imamo v Sloveniji letno za posvojitev na voljo samo od 20 do 40 otrok brez staršev*, in da so postopki zelo dolgotrajni in zahtevni, sploh ne omenjam. V državah, kjer je otrok, ki iščejo dom, več, pa je precej bolj običajna druga zgodba: istospolni pari nemalokrat posvojijo tiste otroke, ki jih “normalni” nočejo – bolne in/ali “problematične”.

* Na Škotskem opravijo približno 400 posvojitev na leto, socialne službe pa skrbijo za kar 11.000 otrok. BBC