“Pravno izenačevanje ogroža “normalno”, “tradicionalno” družino”. Pri najboljši volji vzročne povezave med tema dvema pojavoma ni mogoče vzpostaviti. Domišljija pri iskanju odgovora, kako bodo “tradicionalne” družine na slabšem zaradi dejstva, da se lahko poročijo tudi istospolno usmerjeni državljani, popolnoma odpove. Bolj kot gledam heteroseksualno usmerjene prijatelje in kolege, bolj sem prepričan, da to, kar počnem sam, na njihove odločitve glede ljubezni, partnerstva, porok in otrok vpliva natanko 0,0%.

“Sem proti temu, da bi geji in lezbijke imeli otroke”. Dobro, v demokraciji lahko ima vsak mnenje, a hkrati se je lepo zavedati, da so ena mnenja za stanje stvari na tem svetu pač irelevantna. To stališče je po vplivu na realnost identično nasprotovanju ponedeljkom. Lahko smo proti, a to v ničemer ne spremeni dejstva, da je vikenda pač enkrat konec, pa četudi ponedeljek najstrožje prepovemo ali ga preimenujemo v dan registracije. Ne glede na to, kako se bo izšlo z Družinskim zakonikom, bodo geji in lezbijke otroke imeli, če si jih bodo želeli. Spolna usmerjenost ni povezana s plodnostjo, pri ženskem paru je pot relativno enostavna, pri moškem malo manj, a življenje vedno najde pot, če je volja. Geji in lezbijke svojih sodržavljanov pri Družinskem zakoniku NE sprašujejo, ali lahko imajo otroke, ker je to pač vedno intimna odločitev posameznega para. Tudi heteroseksualni pari ne hodijo okoli in sprašujejo za dovoljenje. Če pri Družinskem zakoniku ne gre za “dovoljenje”, gre pa še kako za dilemo, kako bo otroke, ki živijo v teh družinah, obravnavala država. Jih bo v primerjavi s tistimi, ki živijo v heteroseksualnih družinah, diskriminirala, jim odrekla celo vrsto pravic in ugodnosti ter se delala, da jih ni? Ker vam ni všeč odločitev njegovih staršev, boste kaznovali tistega, ki je pri vsem skupaj še najmanj “kriv”?

Take a child reared by Mary and Anne. If Anne died, Mary would be under no legal obligation to provide for the child even though she was living in a family unit with it and its biological mother. If this relationship consisted of Paul, Anne and a child, Paul would be financially liable under Irish family law, even if he wasn’t the child’s father. Children of gay couples pay high price for our prejudice

“Nisem nestrpen, ampak ne vem, zakaj se morajo tako razkazovati”. Očitek, ki pade ob vsaki Paradi ponosa in drugih prilikah opozarjanja na položaj LGBT skupnosti v tej družbi. Domišljija pri iskanju odgovora, kako se je mogoče zavzemati za družbene spremembe, ob tem pa ostati lagodno neviden, spet odpove. Drži, po vseh bistvenih merilih je spolna usmerjenost dokaj irelevantna lastnost, a ne živimo v družbi, ki bi bila na tem področju racionalna. Ne še. Spolna usmerjenost tudi danes marsikje in marsikdaj bistveno določa in omejuje življenjske zgodbe posameznikov, pa naj si gre za tako temeljne stvari, kot je življenje brez fizične in verbalne ogroženosti, ali nadgradnjo v obliki pravne enakopravnosti in družbene sprejetosti. Nismo še tam. Podatki o samomorilnosti, depresivnosti, brezdomstvu in izpostavljenosti nasilju – tudi s strani najožjih družinskih članov – med istospolno usmerjenimi mladostniki so grozljivi. Verjetno ni prav veliko skupin mladostnikov, ki bi bile ogrožene bolj, kot je ta. In vi bi radi, da vam damo mir? Aja, pozabljam, vam gre samo za dobrobit otrok – če so le heteroseksualni.

“Parada ponosa? Zakaj pa mi, heteroseksualci nimamo Parad ponosa? Zakaj bi bil ponosen na svojo spolno usmerjenost, ki mi je bila itak dana.” Bo bolje, če (še enkrat) povemo, da je “ponos” v glavnem protest “iz inata” proti gledanju, ki drugačno spolno usmerjenost enači s sramoto? Bo kaj drugače, če pojasnimo, da je ponos potrebno videti nekje drugje in da imajo udeleženci teh parad zanj prav dobre razloge. Čeprav je stanje danes nedvomno bolje kot še ne tako dolgo nazaj, je posameznikovo sprejetje lastne drugačne spolne usmerjenosti v mnogih okoljih še vedno dejanje precejšnje sposobnosti mišljenja z lastno glavo, intelektualne in emotivne zrelosti, čistega poguma. Pot do “coming outa” je še vedno prej trnova kot postlana z rožicami in vzkliki navdušenja. Če ne moreš biti ponosen na tak dosežek, na kaj si pa lahko? Brezumno premlevanje skrbno izbranih pasusov iz Biblije?

“Slovenci nismo nestrpni!” Da, niste. Če smo nevidni, tiho, poštirkani in sprijaznjeni z drugorazrednostjo, ste strašno fajn, cvet tolerance in sprejemanja.

Ne guči krivoga svedočanstva proti tvojemi bliženji.

Tole tukaj res ni raj na Zemlji. Če bi bil, bi gospa Kastelec že zdavnaj imela sodno prepoved približevanja družboslovnim raziskavam, saj trka tako nezdružljivih entitet ni mogoče opisati drugače kot intelektualno posilstvo papirja, ki se ne more sam braniti.

Ne bom na tem mestu ponavljal blodenj novinarke tednika Družina, ki je pri blatenju istospolnih državljanov in državljank uporabila celoten arzenal iz zakladnice manipulacij s statistiko (napačno sklepanje, sklepanje brez podpore v podatkih, pristransko selekcioniranje ugotovitev, brisanje konteksta…), saj smo to na tej strani že počeli. Nenazadnje, izbljuvke Kastelceve je obsodilo tudi novinarsko častno razsodišče.

Obsodbo stanovske organizacije je Kastelčeva sedaj pospremila z naslednjimi besedami:

Stališče, ki ga je zavzelo Novinarsko častno razsodišče na pobudo pritožnika dr. Romana Kuharja, razumem kot vsiljevanje progejevskih pogledov in homoseksualne ideologije, kot nestrpen napad na svobodo govora ter kot poskus, da bi z ustrahovanjem in javnim diskreditiranjem onemogočili javno razpravo.

Ne, to res ni raj. Tam se manipulatorji in manipulatorke ne bi mogli niti v slabem vicu predstavljati kot žrtve.

Sorodni zapisi:
Barbara Kastelec in njihove “neprave” družine
Barbara Kastelec zlorabljala in napačno navajala raziskave
Barbara Kastelec: ko ne gre z lažmi, zganjaj paniko

Matjaž Gams se je zaposlil na Institutu Jožef Stefan še kot študent leta 1977, leto kasneje pa je vzbudil pozornost slovenske javnosti s svojo diplomo o računalniško vodenih šahovskih končnicah. Z magisterijem (1981) in doktoratom (1989) se je uveljavil med strokovnjaki na področju umetne inteligence. Matjaž Gams

Glede na to, da je urejanje družine bolj težko povezati z “računalniško vodenimi šahovskimi končnicami”, ne kaže dobro, kajne? In res, v celotnem zapisu se je mogoče strinjati samo s tem:

Problem statistik je v tem, da lahko prikažejo karkoli, posebej v rokah ideološko usmerjenih.

Izvajanje dr. Gamsa nam to nedvomno in v izdatni meri potrdi. Višek ideološke zlorabe nedvomno doseže tukaj:

Zadnja leta smo slovenski raziskovalci naredili kar nekaj analiz, ali sistem vrednot kot istospolna poroka vpliva pozitivno ali negativno na demografsko rast. Ko smo pognali inteligentne analize čez vse države sveta, je bil odgovor zelo jasen – istospolne poroke bistveno zmanjšajo reprodukcijsko sposobnost narodov.

Preprosto povedano: države z istospolnimi rejniki imajo rodnost, ki ne omogoča dolgoročne vzdržnosti, ne narodne, ne ekonomske. Med take države sodi tudi Slovenija. Nam grozi demografski samomor čez 100 do 200 let, če ne bomo ničesar spremenili na bolje, oziroma nam že sedaj grozi sesutje financ zaradi preveč upokojencev in premalo otrok. Sprejetje istospolnih rejnikov je torej slab obet, saj si bomo s tem verjetno rahlo poslabšali možnosti za demografsko preživetje oziroma za obnovitev demografsko zdržne strukture.

Dobro, pustimo ob strani, da sta slovenska javnost in trenutna slovenska zakonodaja izrazito nenaklonjeni istospolnim družinam, ob čemer se seveda odpira vprašanje, kako lahko “med take države sodi tudi Slovenija. To je v primerjavi z drugimi biseri čisto malenkosten spodrsljaj v dejstvih. Kaj je že rekel o statistiki? Gospod se nanjo zagotovo spozna, manj pa na tiste zadeve, ki govorijo, kdaj lahko sploh govorimo o vzročni povezanosti. Prof. dr. je ta koncept popolnoma poniknil in kaj hitro smo se znašli v polju popolnoma absurdne logike, ko naj bi zaradi pojava, ki bi verjetno na ta svet prinesel kakšnega otroka več (glej “gayby boom“), dejansko zmanjševali rodnost. Kako je to mogoče? Kot bomo videli v nadaljevanju, gre razmišljanje takole: liberalne vrednote (sekularnost, demokratičnost(!?!), …) -> nižja rodnost.

Ne bodi len, sem rekel in raziskavo, pripravljeno za neko srečanje enakomislečih, objavljeno pa v slovenski strokovni reviji za računalništvo in informatiko Informatica, v kateri je Gams seveda “managing editor”, celo poiskal ter v njej med drugim našel:

Since many experts in the field agree [10] that only direct factors can not explain the fertility rate determination, we further examined influence of the indirect TFR factors. We analyzed 11 attributes that express the society attitude towards general life questions: legality of homosexuality, legality of homosexual marriages, possibility of adoptions to homosexuals, number of suicides per 10000 persons (men only, women only, altogether), legality of abortion, number of abortions per 1000 people, number of divorces per 1000 persons, percent of women in the parliament.

From Figure 7 one can conclude that TFR is high in more conservative countries that don’t allow abortion and adoptions to homosexuals. TFR is high also in the countries that allow abortions but prohibit homosexuality. By this view more liberal countries have low TFR. The accuracy is as high as of the tree constructed on all the attributes, selected by the system. Again it seems that the value system plays an important role.

Torej, kaj sta avtorja v bistvu naredila: poiskala države, ki imajo liberalnejši odnos do homoseksualnosti, in primerjala njihovo rodnost z ostalimi – v bistvu sta torej pravzaprav primerjala najbolj razvite države (visoka pismenost, dostopnost kontracepcije, emancipacija žensk, dostopnost splava, dolgoletno šolanje…) in države v razvoju (?!) – in iz tega potegnila, da je manj diskriminatoren odnos do homoseksualnosti nekako (vzročno!???) povezan z nižjo rodnostjo. Genialno! Tako lahko res “dokažete” karkoli. Recimo: v skandinavskih državah je socialna država zagotovo bolj razvejana kot v kakem nerazvitem bantustanu z visoko rodnostjo. Nauk: socialna država uničuje rodnost! Kaj bi šele ugotovili s primerjanjem števila paličnih mešalnikov na gospodinjstvo! Sociologi bi se ob takih raziskavah in iz njih skonstruiranih ugotovitvah, nevrednih študentov prvega letnika, zjokali. Če bi bruc pred profesorja prinesel tole mineštro, bi dobil čisti cvek. Se vidimo v naslednjem semestru, ko boste preštudirali, kako se v znanosti kaj dokazuje, dragi kolega! Komentar, ki pribije žebljico na glavico:

Grozljivo je, da celo ljudje, ki se poklicno ukvarjajo z znanostjo, ne ločijo koincidence od kavzalnosti.

Da smo naleteli na zanimiv problem, se še dodatno pokaže v zaključku:

/…/ according to the constructed trees, it is rather simple to influence the fertility rate – just improve literacy in women or just allow liberalization and decrease the influence of religion. And vice versa – to improve fertility, just e.g. improve moral values and decrease liberalization or decrease literacy or apply any of the remaining 10 or 15 attributes. Some are costly, some are unacceptable, e.g. decreasing literacy. According to some experts, practically all of these attributes are hard to implement in democratic countries.

Jah, ta presneta “demokracija”; v Iranu je tooooliko lažje. Zmanjšanje pismenosti žensk zavoljo večje rodnosti “ni sprejemljivo”. Zakaj že? Če na oltarju rodnosti že koljemo eno sveto kravo (enakopravnost državljanov), zakaj ne bi še kakšne druge? Zakaj ne ravno pismenosti pri ženskah? Če so že homoseksualni državljani lahko drugorazredni, zakaj ne bi bile še ženske? Učinek na rodnost bi bil v drugem primeru zagotovo še večji. Prepovejmo ob tem še kontracepcijo, “kolikor-jih-bo-bog-dal”,… problem zagotovo rešen!

Če kje, se ravno v tej točki da zapopasti vso škandaloznost razmišljanja Gamsa, ki sicer pravilno ugotavlja, da nekatere pridobitve in vrednote sodobnih sekularnih družb, kot so vse daljša vključenost v izobraževalne procese, podaljševanje “odraščanja”, kontracepcija, samostojnost žensk… precej verjetno negativno vplivajo na rodnost, vendar to še ne pomeni, da jih lahko zaradi tega kar pokopljemo. Do sem je sicer z umom prišel, saj se recimo večji pismenosti ni pripravljen odreči, medtem ko so homoseksualno usmerjeni državljani očitno lahko brez problema kolateralna škoda. Če je za potrebe višje rodnosti potrebno “vrednote”, o katerih ima polna usta, prilagoditi v smeri diskriminacije homoseksualnosti – on ne vidi problema. Hvala za take “vrednote”!

Za piko na i še podatki iz nekega povsem drugega članka, ki se o dokazovanju kavzalnosti ne spreneveda. Skandinavske države po sprejetju zakonodaje, ki ureja istospolne zveze:

T]here is no evidence that allowing same-sex couples to marry weakens the institution. If anything, the numbers indicate the opposite. A decade after Denmark, Norway and Sweden passed their respective partnership laws, heterosexual marriage rates had risen 10.7% in Denmark; 12.7% in Norway; and a whopping 28.8% in Sweden. In Denmark over the last few years, marriage rates are the highest they’ve been since the early 1970s. Divorce rates among heterosexual couples, on the other hand, have fallen. A decade after each country passed its partnership law, divorce rates had dropped 13.9% in Denmark; 6% in Norway; and 13.7% in Sweden. On average, divorce rates among heterosexuals remain lower now than in the years before same-sex partnerships were legalized.

P.S.1: Le kaj bi dr. Gams porekel na primer Islandije, dežele, ki je svetel zgled pozitivnega odnosa do homoseksualnosti, ob tem pa nima nikakršnih problemov z rodnostjo? Kako to, da je slika rodnosti v skandinavskih državah neproblematična in v primerjavi s slovensko naravnost zgledna?

P.S.2: Tale “ocvirk” je zate, Tea ;)

Prav tako ne boste našli na zahodu pogosto objavljanih podatkov, da so ciniki, nihilisti in strogi ateisti povprečno manj zdravi kot npr. verniki.

A group of Twin Cities Quakers has decided to stop signing marriage certificates for opposite-sex couples until the state legalizes gay marriage.

“We’re simply trying to be consistent with the will of God as we perceive it,” said Paul Landskroener, clerk of the Twin Cities Friends Meeting, in an interview with MPR’s All Things Considered on Monday. Quaker group stops certifying marriages until gay marriage legal

Wikipedia:

Quakers are known for their social activism, having been instrumental in the campaign against the transatlantic slave trade in the 18th and 19th centuries, as well as campaigning for the rights of groups such as women, prisoners and gay people. A number of leading charities today were founded with participation from Quakers, such as Oxfam and Amnesty International.

Guardian:

Banned by law from politics and the universities, many Quakers went into commerce and industry, where philanthropists such as Joseph Rowntree provided his workers with modern benefits such as free education, medical care and a pension fund. In praise of… the Quakers

BBC-jev šnelkurz

RKC ne more drugače, kot da se spopada s spreminjanjem definicije družine, ki jo smatra za temeljno celico družbe in to samo v njeni tradicionalni obliki. Jin

Trditev, ki jo je zadnje čase v takšni ali drugačni obliki mogoče zaslediti marsikje, vendar iz tega naslova RKC ne morem podeliti odveze, saj je to mogoče le, če pristanemo na možnost, da lahko katerokoli organizacijo posadimo na mesto podeljevalca absolutne Resnice – za vse subjekte in za vse čase.

RKC se je v zahodnih družbah v mnogih primerih, kot so recimo ločitve in izvenzakonski otroci, taktično samoomejila, zato si pri teh grehih vsaj zaenkrat ne bo nikoli privoščila tako ostre gonje, kot se jo gre proti istospolnim družinam. But, make no mistake: umik je samo taktične narave in RKC bo ob prvi priložnosti zagrabila restavracijo z vsemi okončinami! Ločitve, izvenzakonski heteroseksualni pari, kontracepcija… niso po cerkveni doktrini nič “manjši grehi”, nič bolj “naravni” kot istospolne družine. A Stres & Co. si na te pridobitve sodobnih družb vsaj trenutno ne bodo upali izvesti tako primitivnih, lažnivih, manipulantskih napadov, ker vedo, da bi jih javni revolt dobesedno odnesel. Vprašanje taktike.

Kar je problematično pri RKC, ni njen nauk, s katerim nimam nobenih težav, dokler mi ne hodi po prstih (v tem pogledu tudi ne podpiram fundamentalističnih ateistov ala Dawkins), problematično je njeno dojemanje vloge v družbi, ki je v samem temelju nedemokratično in totalitarno. RKC se ne ustavi pri tem, da ureja življenja svojim ovčicam, ki so jo pač pripravljene poslušati in upoštevati, cilj je ambicioznejši – nič manj kot civilnopravna kodifikacija cerkvenega nauka – za vse! Nebeško kraljestvo na Zemlji. Med stališčem RKC in predlogom novega Družinskega zakonika obstaja ena ključna razlika: le eden nikomur nič ne jemlje in nikomur nič ne zapoveduje. Le eden prepušča ljudem možnost, da sami izbirajo, kako živeti po lastni vesti in po lastni pameti – pa četudi je ta pobrana s plonkceglcov RKC.

Če je kaj mogoče sklepati iz zelo različnih situacij, v katerih danes deluje RKC, je to, da se izvrstno taktično prilagodi razmeram in čaka na priložnosti: če gre za Ugando, podpira ali vsaj molče dopušča najhujše oblike preganjanja gejev, če gre za Poljsko, se ti ne smejo niti pokazati na cesti, v šolah, v medijih… če gre za Slovenijo, jih paternalistično pomiluje in podlo svari družbo pred nevarnostjo novega Družinskega zakonika. Različne situacije, različni odzivi, a ena skupna točka: nezmožnost sprejetja sodobnih pluralnih in demokratičnih družb. Konflikt, ki ga lahko tovrstne družbe razrešijo samo na en način – da RKC ponovno odkažejo mesto.

Izvrsten primer ponuja današnja javna debata o družinskem zakoniku, kjer so se pri nasprotovanju spremembam najbolj izkazali:

Psihoanalitik Roman Vodeb: nobenih znanstvenih referenc s področja istospolnih zvez in odraščanja otrok v njih. Vodeb bi se v debati, v kateri bi lahko sodelovali samo strokovno podkovani, lahko oglasil le, če bi bile posvojitve olimpijski šport. A se samo meni zdi, da je Vodeb le kopija pokojnega Ruglja (slednji je bil vsaj zabaven)?

Politik, zdravnik in bivši jezuit France Cukjati: strokovnih referenc z dotičnega področja ni.

Bivša ministrica za visoko šolstvo in pravnica Mojca Kucler Dolinar: če bi se gospa ukvarjala s pravnimi vprašanji novega zakonika, bi še nekako šlo, izvajanje na področjih, ki kvečjemu spadajo pod okrilje sociologije, psihologije, antropologije in podobnih ved, pa lahko razumemo samo kot vtikanje tja, kjer nima nobenih kompetenc.

Tadej Strehovec iz Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci: problematične teze gospoda Strehovca smo obdelali že tukaj. Mene bi bilo sram, a ker gospod verjame v boga, jaz itekako verjamem, da mu bo to kampanjo širjenja neresnic in strahu bogato poplačal.

Filozof Aleš Primc, zaposlen na Ministrstvu za kmetijstvo: reference nične, razen če bi, in še to pogojno, govorili o odnosih pri kravah in drobnici. Mimogrede: kaj le počne filozof na Ministrstvu za kmetijstvo? Ali pa je bilo dovolj, da je v pravi stranki?

Pravnik Miha Skubic, Akademsko društvo Pravnik: pri tem gospodu je še Google bolj tiho. Cobiss najde diplomsko nalogo in članek z naslovom “Zagonetke postopka razlastitve po Zakonu o urejanju prostora”. Ugotovitev: reference nične.
…
Imena sem potegnil iz Dnevnikovega članka, zato se v naprej opravičujem avtoritetam, ki sem jih po krivici izpustil, ob tem pa z neprikritim obupom ugotavljam, da se družbi, v katerih javni diskurz monopolizirajo take strokovne ničle, morda res ne piše najbolje.

Najprej pa pojasnilo: kot agnostiku (ateistu na slab dan), me to, kar posamezniki in verske organizacije prodajajo kot božjo besedo, ne zanima, še manj zadeva. Četudi bi kdo veroval, da so absolutni ideal družine Sneguljčica in sedem palčkov – meni je prav. Tvoj bog ni moj bog, teokracije še nismo restavrirali, vsakršno prepiranje o veri pa je pa najmanj izguba moči in časa.

Da samo z božjo besedo ne gre več, se zaveda tudi RKC, ki jo širne množice preprosto ignorirajo, ko gre za nauke o kontracepciji, splavu, porokah, spolnem vedenju in še čem. Še take grožnje s smrtnim grehom tukaj ne pomagajo več.

Kar je za organizacijo, ki želi biti vrhovni moralni razsodnik, seveda nerodno. Ovčice so zbezljale in nič ne kaže, da bi bilo kmalu kaj bolje. Kaj storiti, kaj storiti… V tej zagati se tudi RKC obrne na znanost, saj je videti, da je to še edino, kar je lahko dandanes učinkovito. Zatekanje k znanosti gre seveda pozdraviti, a kaj, ko pri tem še tako trdna vera ne pomaga kaj dosti.

Pa se končno že posvetimo intervjuju s Tadejem Strehovcem, tajnikom Komisije za pravičnost in mir, ki je bil objavljen v Družini

Zato je po našem mnenju namen predlaganih zakonskih sprememb v bistvu nadaljnja oslabitev vrednote družine.
…
Z redefinicijo družine in zakonske zveze država želi finančno še dodatno poslabšati položaj zakonske zveze moškega in ženske, prav tako pa v družbi razvrednotiti vrednoto urejene zakonske zveze.

Torej, silno brskanje po predlaganem zakoniku mi ni dalo najti tega, kar je uspelo Strehovcu; kako in kje spremembe, povezane z redefinicijo družine, dodatno poslabšajo finančni položaj zakonske zveze moškega in ženske? Verjetno gre za kak skrivni člen – pri levičarjih nikoli ne veš.

»Zaščita interesov otroka« je besedna zveza, s katero želi predlagatelj opravičiti redefinicijo družine in nove oblike posvojitve otrok. Takšno stališče se ne opira na nobene resne znanstvene študije, ki govorijo o družini in otrocih. Do danes tako še nisem našel nobene znanstvene raziskave, ki bi dokazala, da je istospolna skupnost vsaj tako dobra kot zakonska zveza moškega in ženske, če ne celo boljša, kot to trdijo zagovorniki teh sprememb.

Res nobene, gospod Strehovec? Kako za hudiča je to uspelo najti številnim (glej tukaj, tukaj in tukaj ter tukaj) strokovnim združenjem? So si stvar preprosto izmislili? Ali pa gre pri gospodu Strehovcu (verjetneje) za drug pojav, ob katerem se sintagma “tiščanje glave v pesek” zdi nekako premila. Tukaj v pesku ni končala samo glava.

Nasprotno. Študije dokazujejo naslednje: da otrok za svoj telesni in psihološki razvoj potrebuje očeta in mater, ki živita v urejeni zakonski zvezi; da bo otrok v istospolnih skupnostih pogosteje diskriminiran v svojem okolju, odraščal v manj trdni skupnosti in bo pogosteje izpostavljen tveganju za spolno prenosljive bolezni (HIV).

Oh, lepota teh “študij”, ki se pojavijo po potrebi, ne da bi kdo sploh kaj o njih vedel.

Ministrstvo brez strokovne razprave in brez znanstvenih študij želi z novim družinskim zakonikom izvajati nekakšen socialni eksperiment, za katerega ne vemo, kakšne posledice bo imel na otroke in družbo.

No, te izjave ob upoštevanju tiščanja glave v pesek ne smemo vzeti preveč na trdo. Če nočeš videti, pač ne veš.

Najbolj znana in odmevna raziskava je v zadnjem času tista, ki jo je skupaj s kolegi objavil Gunnar Andersson z naslovom »The demographics of same-sex marriages in Norway and Sweden«, ki je leta 2006 izšla v znani reviji Demography. V omenjeni raziskavi so zapisali, da je tveganje za razpad zveze med moškimi z istospolnimi nagnjenji za 50 % večje kot v klasični zvezi; prav tako pa je skupnost dveh istospolno usmerjenih žensk 100 % bolj izpostavljena razpadu kot v primeru zveze moškega in ženske. Zaradi razširjenosti virusa HIV v istospolnih skupnostih pa je po njihovih rezultatih tudi pogostejša umrljivost enega od skrbnikov.

Do pravega zaklada pa pridemo, ko se govorec vendarle nasloni na točno določeno raziskavo. Joj, rad imam internet, saj se izkaže, da je v tej zakladnici znanja raziskava zlahka dostopna. Dobro, spet pustimo ob strani vprašanje, kako je lahko v “zadnjem času” odmevna raziskava iz leta 2006, ker je to ob tiščanju glave v pesek dokaj razumljivo, in se spet posvetimo krutim dejstvom.

Del povedanega drži: tveganje za razvezo je višje, zlasti begajoče je dejstvo, da je precej višje med ženskimi pari. A to ni vse, kar so avtorji študije zapisali. Strehovec priročno izpusti druge ugotovitve, ki mu ne ustrezajo v blatenju istospolnih zvez in, ki bi se, ojoj, lahko celo končale v nepredvidljivih posledicah.

Avtorji tako med drugim zapišejo:

One interesting contrast appears in terms of educational achievement: Registered same-sex partners have achieved a considerably higher level of such individual investment than have opposite-sex partners who marry.
…
Nevertheless, a higher propensity for divorce in same-sex couples may not be too surprising given this group’s relative non-involvement in joint parenthood and its lower exposure to normative pressure about the necessity of life-long unions. Raziskava

Oh, nerodno, kajne? Za Strehovca je stvar še hujša, saj kaže, da si naravnost prizadeva, da bi te skupnosti ostale kratkotrajne. Če damo istospolnim parom “veselje” porok, starševstva in družbenega priznanja ter podpore, obstaja resna nevarnost, da odpade glavni očitek RKC in drugih branilcev “tradicionalne družine”.

A stvari se tukaj še ne končajo, je še huje (če spet odmislimo, da v študiji, ki jo omenja Strehovec, začuda ni mogoče najti nič o spolno prenosljivih boleznih):

Koristno je omeniti neko drugo raziskavo, ki sta jo opravila William Eskridge in Darren Spedale (med drugim tudi avtorja knjige “Gay Marriage: For Better or For Worse? What We’ve Learned From the Evidence” (Oxford University Press, 2006), ki sta proučila skandinavske države, ki imajo več kot 17 let izkušenj s pravnim priznavanjem istospolnih zvez. Izsledke je mogoče brati samo na en način: kot popolno katastrofo za trditve, ki jih širi Strehovec.

[T]here is no evidence that allowing same-sex couples to marry weakens the institution. If anything, the numbers indicate the opposite. A decade after Denmark, Norway and Sweden passed their respective partnership laws, heterosexual marriage rates had risen 10.7% in Denmark; 12.7% in Norway; and a whopping 28.8% in Sweden. In Denmark over the last few years, marriage rates are the highest they’ve been since the early 1970s. Divorce rates among heterosexual couples, on the other hand, have fallen. A decade after each country passed its partnership law, divorce rates had dropped 13.9% in Denmark; 6% in Norway; and 13.7% in Sweden. On average, divorce rates among heterosexuals remain lower now than in the years before same-sex partnerships were legalized. Same-Sex Marriage: Demographics from Scandanavia

Eto, pa je šla trditev, da s tem slabimo “klasično družino”.

Our research has also uncovered additional social benefits. In dozens of interviews with partnered couples and through other sources, we found that marriage rights had an important beneficial effect not only on the couples themselves, but on their local and national communities as well. Couples reported that their relationships were stronger and more durable, that relationships with family members had deepened, that co-workers had become more tolerant and supportive, and their children felt greater validation by having married parents. Many couples reported a greater emphasis on monogamy, which may be reflected by the fact that national rates of HIV and STD infections declined in each of the Scandinavian countries in the years after they passed their partnership laws.

Problem stabilnost istospolnih vez? Poznamo recept, ki to zna rešiti.

Zaključek, ki ni od avtorjev raziskave, a ne velja nič manj:

Strong, durable same-sex unions are exactly what the religious right fears most. They want, and need, gays to be promiscuous, irresponsible, shunned, and freakish. Dare I say it: diseased, too. They want gays forever to be scapegoats, and never to be people.

Strehovec bi se v tem moral zlahka prepoznati, kajne?

Te podatke lahko še konkretiziramo s podatki z našega Inštituta za varovanje zdravja, ki pravi, da je lansko leto v naši državi na novo zbolelo 34 moških; od tega velika večina (to je 32) s homoseksualnimi spolnimi odnosi. Logično in razumljivo je, da takšno okolje ne more biti bolj primerno kot heteroseksualna družina moškega in ženske.

Jah, kakšna škoda, da Strehovec in drugi reševalci družine stvari ne izpeljejo do konca. Ta jim ne bo všeč: če kot kriterij vzamemo spolno prenosljive bolezni, bolj primernega okolja za otroke, kot so lezbične zveze, ni. Ups.

Zabava se nadaljuje, ko se tajnik spravi še nad odločitve Ustavnega sodišča. No, to je skoraj vedno zabavno, ko vzamejo odločbe v roke amaterji.

Takšno stališče je napačno in zavajajoče. Če bi brali odločbo ustavnega sodišča iz julija letos, je registrirana istospolna skupnost podobna zakonski zvezi moškega in ženske samo na področju dedovanja in premoženjskih razmerij. To pa pomeni, da njej ni enaka niti na področju premoženja in še manj na drugih področjih, kot je to npr. posvojitev.

Spomnimo: v zadnjem primeru (ki pa ni edini, povezan z istospolnimi skupnostmi) je Ustavno sodišče presojalo ustavno skladnost samo enega člena zakona o registrirani istospolni skupnosti (dedovanje), zato govori predvsem (a ne izključno) o njem. Absolutno nikjer ne zapiše, kot se, upajmo iz nevednosti, izreče intervjuvancu, da ta skupnost ni enaka na področju premoženja in drugih področjih. Še več: na mnogih mestih in iz drugih odločitev se da kaj enostavno sklepati, da Ustavno sodišče v primerih, ki bodo še morda prišli v obravnavo v prihodnosti, ne bo prenašalo nobenega razlikovanja na podlagi spolne usmerjenosti.

Istospolna skupnost po svoji naravi ne more biti enaka zakonski zvezi moškega in ženske, ki je med drugim namenjena posredovanju življenja ter vzgoji otrok. Takšno stališče v svojih sodbah zagovarja tudi Evropsko sodišče človekovih pravic.

Na silno nesrečo Strehovca, Evropsko sodišče meni drugače:

Evropsko sodišče za človekove pravice je namreč razsodilo, da Francija diskriminira osnovne človekove pravice, ker je francosko sodišče 40-letni lezbijki, ki je živela skupaj s svojo partnerko, prepovedalo, da bi posvojila otroka.
…
Odločitev evropskega sodišča za človekove pravice pomeni, da bodo razsodbo morali upoštevati v vseh 47 članicah Sveta Evrope, kar je povzročilo že precej negodovanja v nekaterih bolj tradicionalnih katoliških državah, kot je na primer Poljska, kjer so nekateri politiki že najavili, da ne bi upoštevali takšne sodbe, če bi se nanjo sklicevali poljski homoseksualci. Dobro Jutro

Glede mednarodnih dokumentov pa je potrebno poudariti, da nas k takšni redefiniciji družine nihče ne zavezuje.

Pri nekaterih mednarodnih dokumentih, ki jih omenja Strehovec, to zagotovo drži, saj še dolgo ni mogoče pričakovati, da bi tak dokument dobil podporo držav, kot so recimo Iran, Irak, Savdska Arabija… Vatikan.

A če se osredotočimo bolj na evropski prostor, smo spet pri trditvi, ki jo je mogoče z uporabo čudeža tehnologije, poznanega pod imenom Google, hitro ovreči:

Priporočilo Sveta Evrope št. 924 iz leta 1981 o odpravi diskriminacije homoseksualcev je temeljni dokument, ki zadeva dekriminalizacijo homoseksualnosti in izenačenje sporazumne starosti, enako obravnavo na področju zaposlovanja ter starševske pravice, kjer pod točko 7(d) navaja, da “skrbniške pravice, pravica do obiska otroka … ne smejo biti ovirane zgolj na podlagi homoseksualnosti staršev”.

Resolucija Evropskega parlamenta št. A3-0028 iz leta 1994 je pozvala članice in države, ki se želijo priključiti Evropski uniji, da “zagotovijo enako obravnavo raznospolno in istospolno usmerjenih ljudi”. Obravnava različna področja zakonodaje v zvezi z istospolno usmerjenostjo (npr. delovno pravo, kazensko pravo, pravico do zakonske in izvenzakonske zveze, prepoved medikalizacije homoseksualnosti itd.). 14. člen določa, da je “potrebno odpraviti ovire za poroke homoseksualnih in lezbičnih parov ali za neenako zakonsko obravnavo in zagotoviti polne pravice in ugodnosti poroke z omogočanjem registracije partnerstev”. Isti člen daje napotila za odpravo vseh ovir, ki “omejujejo pravice lezbijk in homoseksualcev, da bi bili starši ali posvojitelji ali skrbniki otrok”.

Resolucija Evropskega parlamenta št. A5-0050 iz leta 2000 je obsežen dokument o spoštovanju človekovih pravic, ki v poglavjih “Življenjski stili in vrste razmerij” ter “Položaj človekovih pravic v državah kandidatkah” posebej poziva k spoštovanju enakih pravic istospolno usmerjenih oseb in parov. 56. člen poziva države članice, naj zagotovijo “enostarševskim družinam, neporočenim parom in istospolnim parom enake pravice kot tradicionalnim parom in družinam”. Lesbo

Strehovec zaključi:

Pri homofobiji pa je treba poudariti, da obstaja še druga interpretacija tega pojma. Izraz je nastal znotraj gibanja istospolno usmerjenih posameznikov, da bi namenoma stigmatizirali in diskreditirali tiste ljudi, ki si ob izenačitvi zakonske zveze ali pa ob posvojitvi otrok postavljajo vprašanja in temu nasprotujejo.

Da, tak očitek bi bil ob vseh netočnostih, manipulacijah, potvarjanju in širjenju strahu res popolnoma neumesten.

In moj zaključek: pomilujem ovčice, ki iščejo moralne avtoritete v ljudeh, kot je Tadej Strehovec. Tega si nihče ne zasluži.

Na misel mi prihaja primer posvojitve, ki je letos januarja odmevala v Edinburgu na Škotskem. Socialna služba je materi, heroinski odvisnici, odvzela dva otroka. Stara starša, ki sta bila v preslabem zdravstvenem stanju, da bi lahko posvojila otroka, sta močno nasprotovala nameri, da bi otroka posvojila geja. Kakor poroča angleški Daily Mail, je socialna služba starim staršem rekla: »Sprejmite to dejstvo, pa boste otroke videli dvakrat letno, če boste nasprotovali, pa nikoli več.« Tisk še poroča, da je bila štiriletna deklica pri dveh moških videti preplašena. Škotsko javnost, ki je v veliki meri nasprotovala istospolnim posvojitvam, je vznemirilo dejstvo, da je bilo na voljo dovolj heteroseksualnih parov, ki bi si želeli posvojiti ta dva otroka, pa je pod političnim pritiskom, skladno z novo sprejeto zakonodajo, ki določa, da mora biti določen delež otrok dan v posvojitev istospolnim partnerjem, sodišče ignoriralo zahteve najbližjih sorodnikov – starih staršev. Pa to sploh ni osamljen primer. Družina

Primer je res tragičen, a iz drugega razloga, kot bi si ga želela dežurna moralistka – glede na podatke, ki so javni (povsem možno je, da celotna zgodba ni znana zaradi varovanja zasebnosti vpletenih – Kastelčevi je seveda vse jasno!), se tragedija ni začela, ko je otroka posvojil istospolni par, ampak že dosti prej, ko ju je socialna služba odtrgala starim staršem pod pretvezo, da sta prestara in bolna, in ko niso upoštevali njunih želja pri izbiri posvojiteljev, kot to zahteva škotska zakonodaja.

The great crime of the pair, the thing that rendered them unsuitable to be parents, was their age, they are 59 and 46, and their health: one has diabetes; the other angina. Such terrible disabilities! This case, even by the standards of what we have come to expect from social services, is shameful.

And, not because the adopters are two gay men but because they are strangers. The children first lose their mother and then are torn from the only warm embrace they know and trust. Their grandparents loved them as if they were their own kids because they are their own flesh and blood. Telegraph

Diabetis kot razlog za odvzem? Dogodek ne bi bil nič bolj “prijazen” do otrok, četudi bi ju posvojil heteroseksualni par. V obeh primerih gre pač za tujce in postopanje škotske socialne službe bi bilo škandalozno ne glede na spol posvojiteljev.

A “škandal” je pripraven za manipulantke tipa Kastelec, saj lahko sedaj od Aljaske do Kamčatke (primer so na dolgo in široko razbobnali) zganjajo paniko, da bodo sedaj istospolni pari “kradli” otroke in da bodo uvedene “kvote” (mimogrede, škotska zakonodaja, ki ureja posvojitve, seveda nima kvot, kot trdi lažnivka).

Napake se dogajajo in vedno se bodo, socialne službe niso nobena izjema. Tudi zato nov družinski zakonik med drugim prenaša odločitve o skrbi za otroke na sodišča (vloga socialnih služb bo posvetovalna) in uvaja ombudsmana otrokovih pravic. Da podatka, da imamo v Sloveniji letno za posvojitev na voljo samo od 20 do 40 otrok brez staršev*, in da so postopki zelo dolgotrajni in zahtevni, sploh ne omenjam. V državah, kjer je otrok, ki iščejo dom, več, pa je precej bolj običajna druga zgodba: istospolni pari nemalokrat posvojijo tiste otroke, ki jih “normalni” nočejo – bolne in/ali “problematične”.

* Na Škotskem opravijo približno 400 posvojitev na leto, socialne službe pa skrbijo za kar 11.000 otrok. BBC

In 1968, the year after the “activist” Supremes legalized interracial marriage in its decision on Loving vs. Virginia, a Gallup poll found that the vast majority of Americans still opposed the idea that blacks and whites could marry — 72 percent to 20 percent. Just 10 years earlier, in the wake of a California Supreme Court decision that overturned newly minted anti-interracial marriage laws in the state, Gallup found that 94 percent of Americans opposed mixed-race marriages.

As meager as support for gay marriage is now — 49 percent in WashPost, 44 percent in CNN, 42 percent in the Times/CBS and 38 percent in Qunnipiac — it is still about double the 20-percent approval for interracial marriage in the country a few months after mixed marriages became legal. (The average of support in the four new polls is 43.25 percent.)

In fact, it wasn’t until 1991, almost a quarter century after Loving, that opinion flipped on interracial marriage, 48 percent to 42 percent. Pensito Review

Prav tako dober primer je rasna segregacija. Ni dvoma, da črnskih otrok v marsikateri do tedaj izključno belski šoli niso pričakale rožice in odprte roke, a nekoč je je bilo pač potrebno stvar presekati in napraviti pravo stvar. Isto velja pri posvojitvah istospolnih parov – čakanje na “čudež”, na to, da bo družba hokus-pokus “pripravljena”, je upanje brez konca.