Iz libertarnih seminarjev v oblastne fotelje ali kaj druži kreatorje nove ekonomske politike

Kaj druži Janeza Šušteršiča, Rada Pezdirja in Tomaža Štiha? DLGV. Dejstvo, da bodo ob očitnem ekonomskem analfabetstvu Gregorja Viranta dajali takt in barvo ekonomski politiki stranke, ki bo zagotovo tudi vladna (in s “ključnimi” resorji, po možnosti s finančnim ministrstvom). Liberty Seminars.

Prvo je jasno, drugo neizogibno, pri tretjem pa postanejo stvari sila zanimive. Sledi zgodba o vzponu ozke skupine vernikov prostega trga, ki so se v nekaj letih in z asistenco ameriških neokonzervativnih/libertarnih think-tankov povzpeli iz družbene margine v oblastna poslopja. Zgodba o tem, kako minule predčasne volitve niso spremenile ničesar a hkrati vse. Zgodba o tem, kako nas bodo iz krize reševali z ideologijo, ki je v globalnih dimenzijah vse skupaj tudi zakuhala. O slovenski levici, ki se ji rojeva lokalna neoliberalna/neokonzervativna revolucija, pa tega sploh še ni opazila.

Liberty Seminars so za neposvečeno javnost obskurni seminarji t. i. klasičnih liberalcev, ki potekajo od leta 2008 v Bohinju v režiji Društva Svetilnik. V lanskem letu so izvedbo seminarjev, ki potekajo v sodelovanju s Cato Institute, podprli pri Atlas Economic Research Foundation (Atlas Network). Atlas Network se od drugih podobnih organizacij razlikuje predvsem v tem, da se ne posveča toliko (re)produkciji psevdo-znanstvenega šrota za svinjanje javne debate po naročilu korporativnih sponzorjev, temveč deluje kot neke vrste “zgodnji investitor” v free-market-ueber-alles think tanke po celem svetu. Relativno majhni zneski, a v paketih s treningi, networkingom, institucionalno podporo… skratka, z vsem tistim, kar danes potrebuje uspešen piarovski projekt. Rezultat: od leta 1981 približno 400 think tankov v 84 državah. Letni proračun: približno 3-4 milijone USD letno, trend rasti.

Od kod denar? Usual suspects. Exxonmobil, financerji & organizatorji “populističnega” gibanja za pravice korporacij “Tea Party” Koch Charitable Foundation, tobačni gigant Philip Morris (danes Altria Group), John Templeton Foundation,…

Usual suspects, usual bullshit. Ob omenjenih sponzorjih ne more biti presenečenje, da Atlas Network s svojim globalnim omrežjem sodi med najbolj prominentne zanikovalce antropogenih klimatskih sprememb. Kot ne more biti nepričakovano, da je ravno DLGV pri vrednotenju strank glede razumevanja trajnostnega razvoja, ki so ga opravili pri Umanoteri, dosegla zdaleč najslabši rezultat?

No, tudi kajenje ni tako škodljivo, kot vas želi prepričati vaša paternalistična država (brought to you by Tobacco Institute). Genetsko modificirani organizmi so kul, prav tako je kemična industrija vaš najboljši prijatelj.

Ekonomsko skrajno desno, socialno pa… ?

Ob resnično hardcore neoliberalni podlagi na polju ekonomije so seveda Virantove flance o “ne levo, ne desno” zgolj to… flance za mimikrijo (ekonomsko) najbolj desne, najbolj free-market fundamentalistične politike v celotni zgodovini samostojne Slovenije. Politike, ki je skrajno desno na tej in oni strani Atlantika, ki masturbira ob šok terapijah in “starve-the-beast” taktikah preurejanja družbene pogodbe. Slovenija potrebuje “še triletno zdravo recesijo, ki bi najbrž pobila naše zadnje takoimenovane nacionalne šampijone, denimo Gorenje, ker se država ni pravočasno umaknila iz njih,” je nedavno zapisal eden izmed protagonistov. Kriza kot priložnost za radikalno predrugačenje družbenih parametrov.

Ljubezen do ekonomske svobode pa ni nujno povezana tudi z enakimi čustvi do drugih oblik svobod. Eden izmed kronskih draguljev Atlas Networka je Acton Institute for the Study of Religion and Liberty, virulentno protigejevska organizacija. Ekonomska svoboda da, drugo je opcijsko, dostikrat položeno na oltarje bogatih konzervativnih sponzorjev. Ekonomski in verski fundamentalizem sta lahko popolnoma kompatibilna. Prav zanimivo bo zato opazovati, kako se bo DLGV angažirala pri prihajajočem referendumu o Družinskem zakoniku. Moja stava je, da se ne bodo ravno pretegnili. Tudi partijsko glasilo je v celotni dosedanji debati o Družinskem zakoniku dalo prostor samo “demografu” Matjažu Gamsu, Bernard Brščič, prav tako prisoten na omenjenih seminarjih v Bohinju, pa hvali odlično izpeljano referendumsko pobudo nasprotnikov Zakonika in filozofira o prekrivanju med darvinističnim kapitalizmom in krščanskim naukom (vsaj tukaj je papež proti).

Nazaj v novo Evropo

Vzpon omenjene skupine ni slučajen, sovpada s širšim propadom slovenske poosamosvojitvene izjemnosti, ko je marsikje postalo še kako očitno, da smo bližje Rumsfeldovi “novi Evropi”, kot smo mislili in/ali si želeli. Država, ki je nekoč s ponosom gledala na zavrnitev uvoženih šok terapij, se bo z 20-letno zamudo pridružila bivšim sovjetskim satelitom, ki so jih po receptih omenjene in sorodnih piarovskih izpostav ameriške desnice preorali pogumni reformatorji in borci proti “socializmu” v ovsenih kosmičih.

Eksperiment se začenja. Ko bo na vrata “kaviar levičarjev” potrkala še lokalna “Tea Party”, bo za marsikaj prepozno. Ideološki ustroj družbe bo preoran. In vic za zaključek: levica je katatonična.

 

Reinkarnacija podpoštenjakov

30. december 2011  

Ni potrebno biti ravno “politični analitik” smeri uravnoteževanje & mediji, da bi zapopadli bistvo povolilnih manevrov DLGV; klasično izsiljevanje oziroma povedano lepše:  dvigovanje lastne cene. Početje je seveda legitimno, a hkrati način izvedbe pove veliko o naravi stranke, ki ga izvaja. DLGV pri tem sila spominja na SLS v času Marjana Podobnika, na malo izsiljevalsko stranko,  ki nenehno dramatizira in leti na pogon velikih besed ter pravičništva.  Več je pristnega  realpolitičnega boja za ministrstva, stolčke, funkcije, koncesije in privilegije, več je velikih besed (nad-ideološkost, narodna enotnost, sodelovanje, strokovnost, nad-strankarstvo, …).

Recimo, Virant ne bi z Zokijem, kateremu je dal vedeti, da je pod visokimi etičnimi standardi, ki sicer veljajo za DLGV, a hkrati skoraj takoj tudi sporočil, da se visoke etične standarde da pretopiti v ministrstva, stolčke, funkcije, koncesije in privilegije.

Pri DLGV so si za odločanje vzeli čas do 15. januarja, kar glede na razmere doma in v Evropi meji že na škandalozno neodgovornost. Če bodo interese države tako radikalno podredili interesom stranke, nove vlade tudi januarja še ne bomo imeli. Angela bo brez dvoma pokazala veliko razumevanja do zamudnega pretapljanja etičnih standardov v ministrske položaje, manj milosti pa bi morali imeti slovenski državljani. Še bolj kislo mora biti pri verjetnem in malo manj verjetnem mandatarju: spoznanju, da ne bo vlade brez stranke, ki bo isto vlado ob velikem medijskem pompu, vrednem obeh podpoštenjakov skupaj, slej kot prej tudi zrušila, pač nobeden ne more več pobegniti.

Ko “hara” Gregor Virant, II.

12. november 2011  

Za začetek kar direktno: če Gregor Virant s svojo listo  po tem tednu na javnomnenjskih merjenjih ne odleti kot počen gumb, mi verjetno ne bo nikoli dano vedeti, kako dejansko razmišljajo slovenski volivci; kaj dopustijo, kaj oprostijo in kaj kaznujejo brez milosti.

Razkritje, ki to ni, saj je Virantovo prejemanje nadomestila kljub precejšnjim dohodkom že bilo obelodanjeno pred časom. Takrat mu ni škodilo in mediji so ga lahko sedaj hitro ustoličili za mesijo, ki bo naredil red. Zgodilo se ni nič, čeprav tudi drugi primeri kažejo, da mesija rad uporabi možnosti, ki so mu pač na voljo.

Seveda je jasno, da pri nadomestilu ni kršil zakona, se je pa zelo približal izkoriščanju luknje v sistemu, torej pojavu, ki naj bi ljudstvo, ki si rado pripoveduje zgodbe o mercedesih na zavodu za zaposlovanje, zelo motilo. Tako zelo, da je lovljenje neupravičenih prejemnikov socialnih transferjev že kar trajnica političnih razprav.

A razkritje, ki to ni, je pomembno, saj je izredno nazorno pokazalo, zakaj bi bilo izredno škodljivo, če Virant postane predsednik vlade. Nekdo, ki je za osebni žep izkoristil ponujeno priložnost, pač nima nobene moralne avtoritete, da od državljanov zahteva odrekanje. Nekdo, ki se ni mogel samoomejiti niti takrat, ko bi se lahko (in še vseeno imel solidne prihodke), ni tisti, ki bi lahko verodostojno stiskal pasove javni upravi in od sindikatov zahteval žrtve na protikriznem oltarju.

Od enega predsednika vlade, ki je imel precejšnje težave s kredibilnostjo in avtoriteto, se bomo 4. decembra poslovili. Nakopati si na grbo še drugega bi bilo izjemno nespametno.

P.S.

O morali pa še tole: Virant je bil med tisto konjenico, ki je debelo poračunala za dejanje nekega drugega Gregorja. In tako imamo danes absurdno situacijo, ko se en Gregor, čigar zdrs davkoplačevalce ni stal ničesar, bori za parlamentarni obstoj, drugi, ki je državo obral za 66.000 evrov, pa cilja na premierski stolček. Tudi z za državljane naravnost žaljivimi izgovori in izmikanji ala “poskrbel sem za družino” in “vrnil bom 1200 evrov“.

Ko “hara” Gregor Virant

9. julij 2010  

Virant na to retorično vprašanje odgovarja s predlogi, kaj bi lahko premier storil: “Lahko bi na primer poklical ministra Golobiča in mu rekel: ‘Ta situacija, ko podjetje, ki je v tvoji posredni lasti, “na veliko hara” po javnem sektorju in vleče iz teh poslov stotisoče evrov ali pa milijone, … ta situacija je nevzdržna. In je zelo balkanska in je nespodobna za sodobno evropsko državo. Torej, nekaj v zvezi s tem naredi. Ali se umakni iz tega lastniškega deleža in se ne iti več poslovneža ali pa se ne iti več politike. Izberi si eno ali drugo.’ To bi moral reči.”

Glej: Pismo Ultre Pahorju… ” družba Ultra od jeseni leta 2008 do danes ni pridobila nobenega naročila oz. posla niti od vladnih služb ali organov niti od kateregakoli podjetja v državni lasti.”

GG danes o Virantu: “Nekdo, ki je povzročil enormno škodo slovenskim javnim financam, ničelno poslovanje Ultre z državo označi kot ‘haranje’. Ta človek je še eno leto prejemal ministrsko plačo, v tem času pa služil s svetovanjem v tujini. To so ‘moralični poštenjaki’, ki vpijejo te dni.”