DRUGI DOM

Zares vstajenje?

Kaj je le pičilo SD/LDS piarovce, da so se danes odločili za bojkot Trenj Pogledov Slovenije? Ponujen izgovor jim je Slak večkratno zaračunal, čeprav je po drugi strani nedvomno res, da je, če tudi po več kot pol mandata ljudstvu še ne moreš povedati, kako si vsaj okvirno predstavljaš “izhodno strategijo”, bolje biti tiho in daleč od kamer.

Ob tem izostanku, ko so se v studiu ob Golobiču tu pa tam oglašali zgolj še tretjekategorniki in ljudje, za katere pri najboljši volji ne moreš ugotoviti, po katerih normalnih kriterijih so se tam znašli, piar za Zares ne bi mogel biti boljši. Jelinčič je spet strgal po dnu primitivizma, Erjavec natrosil par (dragih) populizmov, Žerjav pa se vadil v sprevračanju besed… Kaj kmalu je bilo vsem jasno, da je edina spremljanja vredna relacija Slak – Golobič. Dober piar je seveda stranki, ki je padla ob Ultri, nato pa se še dolge mesece opotekala ob frutkih in cvetah, že zelo potreben.

Leto in pol. Tik-tak, tik-tak…

Stranka je ta teden predstavila tudi dokument “Za odpravo blokad“, pri katerem se je novinarska kasta povsem predvidljivo zagnala v predlagane ustavne spremembe, skoraj popolnoma pa spregledala drugo točko, ki je po mojem mnenju precej pomembnejša, saj je Zares z dvomom v vsemogočnost in odrešilnost nepremišljenega zategovanja pasu – tudi na račun t.i. razvojnih projektov – med slovenskimi strankami pravzaprav edini.

V takšnih okoliščinah tudi morebitna dosežena javnofinančna uravnoteženost ne pomeni drugega kot videz, saj bo država še povečala razvojni zaostanek z vsemi neizprosnimi posledicami. Okviri, ki so trenutno v EU zastavljeni in na katere naj bi dokončno in v kratkem Slovenija pristala, so po mnenju mnogih ekonomistov pretirani in bodo vladam članic, zaradi zmanjšanega povpraševanja, onemogočili zagon gospodarstva. Tako rekoč vsi eksperimenti, ki so izhod iz krize iskali izključno v varčevalnih ukrepih, so doživeli polom in ne delujejo. Celo po oceni bonitetne hiše Dun&Bradstreet prihodnjo rast v Sloveniji postavljajo pod vprašaj strogi ukrepi vlade, ki so namenjeni zmanjšanju proračunskega primanjkljaja.

Kar še vedno preseneča v slovenski krizni kakofoniji, je odsotnost spoznanja, da je razlaga, zakaj je danes stanje slabše, kot bi lahko bilo, na ravni prvega reda pomembnosti precej preprosta in v veliki meri podobna tistim pri drugih kriznih sotrpnih – poceni denar v času debelih krav smo preprosto zafrčkali za izjemno pametne stvari: nepremičnine in lastniške konsolidacije. Da ne bo kakih dvomov: za to so v pretežni meri zaslužni t. i. racionalni posamezniki (kupci nepremičnin, gradbeni baroni, menedžerski nakupovalci…), ti biseri v ekonomski pameti, čeprav tudi država s svojo prociklično politiko ni ravno nedolžna. Kar ni presenečenje: ob vseh balončkih se ljudje obnašajo v bistvu neracionalno in družbeno škodljivo.

Ob lastniških in betonskih orgijah je seveda zmanjkalo za nove tehnologije, izdelke in storitve, ki danes lahko gospodarstvo postavili na nemški vlak. Ob takšni ugotovitvi bi bilo danes panično zategovanje pasu tudi pri projektih, ki bi ustvarjeni razvojni zaostanek lahko odpravili, seveda čista norost. A norost ni brez blišča. Slikanje na francosko-nemškem vlaku prvakov zapovedane austerity ob Angeli in Nicholasu je tudi nekaj vredno. In norost se zna po dolgoletnem neoliberalnem pranju možganov tudi volilno izplačati: zategovanje pasu je za politike že dolgo najbolj ziheraška, default možnost z zagarantiranim ploskanjem precejšnjega dela javnosti. Posledice pridejo dovolj pozno, da se z njimi v vsakokratnih volilnih kalkulacijah ni potrebno obremenjevati.

Slovenija je ob neki drugi krizi znala zavrniti razne “Jeffreye Sachse” in razmišljati z lastno glavo. Danes je očitno tega razmisleka sposobna ena sama ranjena in potolčena stranka.

P.S. Zares v omenjenem dokumentu pridela tudi flop v podobi fiskalnega pravila, ki naj bi zapisali v ustavo. Fiskalno pravilo je nepremišljen predlog, saj je v najboljšem primeru redundantno (itak nas že omenujejo evropske zahteve, še bolj nas bodo v prihodnosti), v najslabšem pa povsem prazna črka na papirju. Nobeno fiskalno pravilo ne bi pomagalo Irski, Islandiji in Grčiji. Prvi dve kažeta, da lahko pravzaprav čez noč iz šampionov proračunskih odlik skočiš med največje bolnike, tretja, da je računovodstvo pač jako kreativno opravilo, ki lahko neodgovorni vladi vselej omogoči izigrati tudi v zlato kovana pravila.

P.S. 2: Avtor je član stranke Zares.

Ko “hara” Gregor Virant

Virant na to retorično vprašanje odgovarja s predlogi, kaj bi lahko premier storil: “Lahko bi na primer poklical ministra Golobiča in mu rekel: ‘Ta situacija, ko podjetje, ki je v tvoji posredni lasti, “na veliko hara” po javnem sektorju in vleče iz teh poslov stotisoče evrov ali pa milijone, … ta situacija je nevzdržna. In je zelo balkanska in je nespodobna za sodobno evropsko državo. Torej, nekaj v zvezi s tem naredi. Ali se umakni iz tega lastniškega deleža in se ne iti več poslovneža ali pa se ne iti več politike. Izberi si eno ali drugo.’ To bi moral reči.”

Glej: Pismo Ultre Pahorju… ” družba Ultra od jeseni leta 2008 do danes ni pridobila nobenega naročila oz. posla niti od vladnih služb ali organov niti od kateregakoli podjetja v državni lasti.”

GG danes o Virantu: “Nekdo, ki je povzročil enormno škodo slovenskim javnim financam, ničelno poslovanje Ultre z državo označi kot ‘haranje’. Ta človek je še eno leto prejemal ministrsko plačo, v tem času pa služil s svetovanjem v tujini. To so ‘moralični poštenjaki’, ki vpijejo te dni.”

Lahovnikovo pismo: ena pravila za Ultro, druga za vse ostale

Hitro branje famoznega Lahovnikovega pisma:

- Lahovnik problematizira Ultrino sodelovanje na javnih razpisih (na njegovem, ne Golobičevem ministrstvu), ki je popolnoma znotraj zakonskih določb

- Ne omeni, da je Zares bil med glavnimi zagovorniki novega zakona o integriteti, ki na tem področju uvaja strožja merila – prepoved poslovanja s podjetji, v katerih ima funkcionar več kot 5-% delež; prej več kot 2o% (v UL objavljen 6. maja 2010)

- Precej zanimivo (samovoljno?) interpretira poglavitni člen v novem zakonu:
Zakon: “Naročnik, ki posluje po predpisih o javnem naročanju, ne sme poslovati s subjekti, v katerih je funkcionar, ki pri tem naročniku opravlja funkcijo ali njegov družinski član, član poslovodstva ali je neposredno ali preko drugih pravnih oseb v več kot 5% udeležen pri ustanoviteljskih pravicah, upravljanju oziroma kapitalu.”
Lahovnik: “Vlada je je nenazadnje kolektivni organ odločanja, zato menim, da posamezen funkcionar ni v konfliktu interesov le, če se družba, ki je v njegovi več kot 5% lasti… prijavlja na razpise njegovega ministrstva, pač pa menim, da gre za konflikt interesov tudi v primerih, če se prijavlja na razpise drugih ministrstev in njihovih organov v sestavi.”

Nisem pravnik, a zakon in Lahovnikovo “mnenje” se mi ne zdita ravno v soglasju. In če ima tako mnenje, kje je bil še pred kratkim, ko se je pripravljal zakon? Spet ni bilo časa, ker je pazil otroke? Četudi predpostavimo, da je njegovo mnenje pravilno, zakaj za Ultro velja zakon za nazaj, tudi za posle iz leta 2009? Sklicuje se na nov zakon, hkrati pa ne omenja nobenega primera Ultrine nespodobnosti po njegovi uveljavitvi.

- Prizna, da je mimo vseh pravil osebno posredoval in s političnim pritiskom dosegel (samo)izločitev poslovnega subjekta iz razpisnega postopka (Margenta in razpis agencije TIA leta 2009) –  skratka lep cvet samoomejevanja in brez vsakega suma, da gre za čisto osebno maščevanje.

Nisem strokovnjak za to področje, a zaenkrat kaže, da je Lahovnik pridelal zavidanja vreden politični bullshit. Kar seveda ne pomeni, da ga pri Financah ne bodo v kratkem razglasili za narodnega heroja. Gre pač za Ultro.

Slavoj Žižek o meri

Slavoj Žižek: V takšni situaciji, kjer se vsi bolj ali manj valjajo vsaj v senci neke korupcije, se spravit točno na človeka, ki je v tej situaciji, bi rekel, vsaj kolikor je meni znano, skoraj največ naredil za to, da se zadeve kolikor mogoče normalizirajo, razčistijo.

Novinarka: Ampak je pa dejstvo, da je on javnosti lagal.

Slavoj Žižek: Če je on lažnivec, potem so vsi ostali desetkrat bolj lažnivci. Dobro, to je neka drobna napaka v oportunistični presoji, ampak za mene je tako absurdno minorna glede na zadeve o katerih se zdaj pogovarjamo. In če bo edini spodoben politik zaradi tega padel, je to pač znamenje, kaj bo iz Slovenije nastalo- neka mešanica, ki je locirana točno tja, kamor bo spadala: med Balkan in Berlusconijevo Italijo. Recimo poznamo tisti slavni sestanek pri Janši, ko so se dobili Šrot in vsi in delili Slovenijo, kako bi rekel. Recimo primerjat ta spodrsljaj Grege Golobiča s samim dejstvom tistega sestanka je po mojem, in potem govorit o lažeh, je preprosto absurdno. Se pravi, ohranimo, moj bog, ohranimo neko mero. zares.si

Anatomija neke afere

Rodila se je natanko ob petih, ko je pet zagotovo skrbno izbranih novinarjev petih slovenskih medijskih hiš prejelo novo anonimko. Čas je bil ravno pravi, da se je za osrednje informativne oddaje še lahko pripravil udaren prispevek, breaking news. Čas je bil naravnost idealen – predvolilni – in projektil se ni mogel več izgubiti.

Kakršnekoli bodo že politične posledice afere “Golobič”, bo ostala diagnoza slovenskega novinarstva nespremenjena: klinično mrtvo. Stvor se še odziva na dražljaje, misliti pa ne zmore več.

Le kaj je mogoče drugega reči o ljudeh, ki se kitijo s tako zvenečimi nazivi, kot je “preiskovalni novinar”, pa se niti pod razno ne vprašajo, kdo za vraga jim je poslal tisto, kar je kot iz neba padlo na njihove mize? S kakšnim namenom? Komu stvar koristi, komu škodi? Pa kaj to, slovenski novinarji se ne vprašajo niti tega, če navedeni podatki, preproste številke sploh držijo! Direkt v eter! Breaking news je breaking news. Objavi takoj, misli kasneje – če sploh.

Samoimenovana krona slovenskega novinarstva je tako v resnici na isti ravni kot najslabše plačan honorarec, ki prepisuje sporočila za javnost, le da je pri njej sporočilo distribuirano v malo drugačni obliki. Slovensko raziskovalno novinarstvo ne ustvarja zgodb, ampak jih zgolj posreduje, je zgolj ustrežljiv kanal za distribucijo umotvorov “mož iz ozadja”. Ker, dragi moji, anonimke pač ne padejo iz neba, ampak jih mora nekdo lepo pripraviti, dati v kuverto in zalepiti znamko – skratka, potreben je namen.

Ta slovenskih novinarjev ne zanima niti malo. Niti malo niso zaskrbljeni zaradi dejstva, da so samo marionete v umazanih političnih igrah, gumbki, na katere pritisne zdaj ta, zdaj drugi politični ali gospodarski mogotec. Ti morajo biti strašansko navdušeni, saj natanko vedo, kakšen bo odziv določenega “preiskovalnega novinarja”. Zanimivo, da se določene zgodbe, vedno usmerjene proti točno določeni politični tarči, vedno pojavijo pri istih novinarjih, kajne?

In tako gledamo novinarje, ki so še lansko leto ob aferi Patria zagnano pletli naravnost absurdne in z ničemer dokazane zgodbe o povezanosti finske televizije in slovenske levice, sedaj pa veselo prodajajo nov izdelek politične propagande brez vsakega dvoma in zanimanja za ozadje. Pa kdo je tu nor?

Kaj naredi sodobna medicina, ko razglasi nekoga za klinično mrtvega? Morda je čas, da nekaj podobnega naredimo tudi s slovenskimi mediji. Pull the plug!

Gregor Golobič: stati inu obstati

Kopiranje govora Tony Blaira, avtorstvo zakona o medijih, palača notranjega ministrstva, PUM & Podobnik… Zakaj to naštevam? Ker so to eni izmed številnih primerov, ko so mediji/javnost politike ujeli na dokazani laži, zgodilo pa se ni nič. A Gregorja Golobiča ne bom branil s tistim “saj vsi kradejo”; poanta je drugje.

Zadnji dnevi so kot bi padli iz lune. Cirkus, ki ga uprizarjajo nekateri mediji, zlasti Finance, je dobil že bizarne razsežnosti. A ta cirkus pogojuje ena temeljna fantazijska predpostavka: da imamo politično kulturo, kjer politike pri laži, manipuliranju z dejstvi ali napačni presoji doleti neizbežna in gotova kazen. Vsak, ki vsaj bežno spremlja slovensko, pa tudi svetovno politiko, ve, da je to neumnost. Napake se prezrejo, zminimalizirajo, celo opravičijo… Je Bush odstopil, ker je lagal o vzrokih za napad na Irak? Blair? Clinton zaradi gospodične Lewinsky?

O napakah in njihovi ceni v demokraciji presojajo volivci. Ni dvoma, da bodo to storili tudi v primeru Gregorja Golobiča. Najmanj pa so za zganjanje moralne panike in metanje kamenja poklicani in upravičeni njegovi konkurenti, ki imajo na glavi še in še masla. Osebno čakam samo še na intervencijo slavnega dr. Grimsa, vrhunskega umetnika v manipuliranju z dejstvi, polresnicami, insinuacijami in povsem spodobnimi lažmi.

A zakaj nenadoma od Golobiča vsi pričakujejo več kot od kogarkoli drugega? Zakaj so pričakovanja tako visoka? Vsaj del razloga gre iskati v platformi stranke, ki gradi na novi, drugačni politiki. Nihče pri polni zavesti česar podobnega in tako etično zahtevnega ne pričakuje od SDS. Tam so laži samoumevne, če so politično koristne. Vemo, da nam lažejo, a saj gre samo za SDS. Kaj pa bi sploh bilo mogoče drugega pričakovati?

Zares si je pri oblikovanju platforme postavil visoke cilje in nekoč je pač moralo tudi spodrsniti. Nihče ni popoln, a vsaka realistična analiza delovanja Zaresa v dosedanji vladi bi nedvomno pokazala, da bi bila ta država brez te stranke in brez Golobiča v slabšem položaju. Kdo je prvi in najbolj glasno zaklical, da ni primerno, da državne banke dajejo denar tajkunom? Kdo je vidno negodoval, ko so na vrh NLB po janšistični maniri postavili Veselinoviča? Kdo je največji zagovornik KAS-ov?

Po vsem tem ropotu je čas, da si postavimo prava vprašanja; bo slovenska politika boljša, če Golobiča odnese ta napaka? Bo slovenska politična kultura doživela nenadno razodetje? Se bo Grims posipal s pepelom in rekel mea culpa? Dragutin Mate? Janez Podobnik? Bi v prihodnosti vsaka laž ali napaka avtomatsko diskvalificirala vsakega politika brez debate?

Malo morgen.

Ni dvoma, da bo Zares plačal ceno, pa naj Golobič ostane ali odide. V prvem primeru že vemo, kakšen napev bo ubrala Grimsova lajna, v drugem bosta stranka in slovenski politični prostor ostal brez politika, ki mu nihče ne oporeka sposobnosti vrhunske analize in kritike razmer. Le Golobič lahko v stanju, ko Pahor ni pripravljen ali zmožen parirati Janši, predstavlja učinkovit odgovor na vsakokratne mahinacije desnice. Koga bi raje postavili v politični ring, v katerem bi na eni strani čakal Janez Janša? Pahorja? Veliko sreče!

Žal ni več dvoma, da je Gregorju Golobiču spodrsnilo, kar je za nekoga, ki je tudi s pomočjo demonizacije desnice na temo njegove vsemogočnosti, postal skoraj nezmotljiv, vsekakor nerodna zadeva. Ob tem sem kot nekdo, ki so mu Zares in ljudje, ki ga sestavljajo, dejansko najbolj blizu, lahko samo zaskrbljen. A to ne pomaga nikomur, najti je potrebno odgovor, kaj je najboljše za stranko in državo. Jaz sem se odločil.

Volitve so pred vrati, čas je za Ultro in Golobiča

Ultra in Golobič sta se ponovno pripeljala v predvolilni čas in to s takšno časovno natančnostjo, da bi jo zavidale še japonske železnice. Ne gre za presenečenje, saj bi se drugače bilo potrebno vprašati, ali je morda izbrano skupinico novinarjev povozil avtobus in so nezmožni dela.

Ultra se Golobiču ne dogaja prvič. Spomnimo na izredno sejo o korupciji tik pred volitvami leta 2004, ko je desna opozicija po parlamentu mahala s papirji, “neizpodbitnimi dokazi” in bila času primerno glasa. S protikorupcijsko platformo je nato desnica volitve dobila. In kaj se je zgodilo potem? Nič, popolna tišina, nobenih postopkov, čeprav so držali v rokah škarje in platno, čeprav je bila tožilka preverjen kader, čeprav bi se lahko za vse veke znebili neprijetnega političnega konkurenta. Nenavadno, kajne?

Golobič se je za nekaj časa umaknil iz aktivne politike. Ni bil več zanimiv. Vse se je spremenilo, ko nastane Zares. V vedno branja ne-vrednih Financah krona slovenskega preiskovalnega novinarstva začne kaj hitro plesti novo zgodbo o povezavah med Zares in tajkuni. Šrot naj bi dal Zaresu Delo skorajda v najem. In potem se zgodi NLB in Zares prvi in najbolj odločno poskoči, ko banka podaljša kredit Šrotu. Prijatelji za zmeraj.

Da se tokratno skropucalo od najetega “preiskovalnega” novinarstva sedaj valja po medijskih kanalih, nas torej ne bi smelo niti malo presenetiti. Zanimivi so le učinki: bo volilno telo nasedlo? V primeru Jankoviča se je bumerang vrnil z obrestmi. A Ljubljana je “leva”, celotna Slovenija pač ne in mnogi so pripravljeni o Golobiču verjeti vse, kar jim servira medijska mašinerija.

Da je na tapeti Zares, prav tako ni nenavadno. Dejstvo je, da brez Zaresa in LDS-a leve koalicije ni, kot ni desne brez NSi (tudi zaradi slednjega je njen potop za slovensko desnico tako velika katastrofa). Potrebno je “zmehčati”, po možnosti eliminirati manjše dele, ki pa so dovolj kritični, da lahko zrušijo celotno stavbo. Izbor je še toliko bolj razumljiv, saj Golobič sodi med najbolj elokventne kritike janšistične vladavine, antipatija med obema strankarskima veljakoma pa je kričeča. Gregor Golobič pač ne piše lepljivih pisem.

A to še ni vse: desnica je po volilnem porazu v precej slabšem stanju, kot bi bilo mogoče razbrati iz medijskih zapisov in javnomnenjskih anket. Ob že omenjenem potopu NSi je potrebno omeniti vsaj še dvoje: stare obraze in popolno pomanjkanje razumne, premišljene protikrizne strategije ali kritike vladnih ukrepov.

SDS je v krču, saj več kot očitno ni sposobna prebaviti volilnega poraza in potegniti ustreznih sklepov. Vse je ostalo enako, volilni rezultat se ne razume kot kazen za napake, ampak kot naravna nesreča, ki jih je zadela iz nekih misterioznih razlogov. Obrazi, tudi tako kričeči primeri, kot je Dragutin Mate, ostajajo trdno v sedlu. SDS-ovski protikrizni predlogi delujejo kot iz vseh vetrov zbrane ideje in idejice brez pomisleka o njihovi dejanski smiselnosti in izvedljivosti. Stranka se zato zateka k cenenemu populizmu (vinjete) in abotni “drugi republiki”, ki je bila deležna posmeha in neodobravanja celo v lastnih vrstah. Kaj potem postoriti? Odgovor je Ultra.

Golobič & Ultra

(www.vest.si) Gregor Golobič o anonimki in solastništvu v podjetju Ultra from Videoreporter on Vimeo.

Lažni preroki: Stanislav Kovač, Finance

Stanislav Kovač, 5.3.2008, Finance (in še večkrat kasneje):

Golobič je vstopil v časopisno hišo Delo na podlagi tihega dogovora s Pivovarno Laško, da bo stranka Zares v zameno postala politični servis kapitala štajerske pivovarne.
…
Odprto ostaja le vprašanje, kaj je Golobič ponudil Laščanom: Telekom, Zavarovalnico Triglav, banke ali kar celo Slovenijo?! Finance.si

21. april 2009:

Pivovarna Laško razmišlja o tožbi zoper prvaka stranke Zares Gregorja Golobiča zaradi izjav, ki jih je izrekel v oddaji TV Klub na POP TV. ”Njegove trditve so daleč od resnice. Zadevo smo že predali našim odvetnikom,” so povedali. Boško Šrot grozi Golobiču s tožbo

Brskanje po smeteh

Pa jo imamo, novo anonimko SDS-a (očitno gre za asociacijo anonimnih, AA). Na tapeti sta Golobič & Zares, pri čemer pa je avtor (avtorica?) pograbil vso oborožitev, ki je bila na voljo.

Povezanost Nove ljubljanske banke, Pivovarne Laško in »novega« politika iz starega legla LDS pa je nazorno in analitično predstavil novinar Kovač, ki je analiziral vrnitev ministra Golobiča v slovensko politiko. V poslovnem dnevniku Finance so prvi razkrili tudi Golobičev tihi dogovor s Pivovarno Laško o medijskem vstopu stranke Zares v časopisno hišo Delo. SDS

Joj, to je pa morala biti nuja, da so porabili še Kovača. Kako bi še lahko rekli pojavu sklicevanja na “analize” Stanislava Kovača? Brskanje po smeteh?*

*Da ne bo pomote (ali kakšne tožbe): ne trdim, da je Kovač smet, samo tisto, kar napiše, ni vredno papirja, na katerem je natiskano.