Zapisi za: Gašper Blažič

Komplot! Pride Edition

Da ima slovenska desnica že od nekdaj problem s paranoidnim razlaganjem sveta, ni nobeno odkritje. Svet kot zarota, kjer ni naključij, kjer je vse povezano, kjer je vse obvladovano in načrtovano iz nekega skritega centra. Če bi šlo za posameznika, bi ta slej kot prej pristal v Ziherlovi ordinaciji.

Desni teoretiki zarot so ta teden delali nadure, saj so prodajali ne samo eno, ampak kar tri teorije zarot na teme, povezane s pravicamo istospolno usmerjenih državljanov.

Prva se je pojavila takoj, ko so v javnost zletele informacije, da so bili “okrašeni” zidovi Open Bara in hiše sodnice, ki je sodila neonacistom, ki so stališča demokratično sporočali prek bakel in bušk. “To so naredili sami gejevski aktivisti! Zaradi promocije!” Komplot, potegnjen iz riti lude mile, podprt z ničemer, saj storilcev policija (še) ni odkrila, ni bil omejen na primitivce, ki masturbirajo s komentarji na raznih slovenskih spletnih straneh, ampak so ga povsem odkrito prodajali tudi desni politiki s tisto tretjerazredno izvenparlamentarno strančico, ki ga je postavila celo v svoje sporočilo za javnost, na čelu.

Druga zarota, ne povsem nova, a ki dobi pa ob vsaki razpravi o Družinskem zakoniku dodaten zagon, temelji na prepričevanju, da levica zagovarja nov zakon, ker jo obvladuje famozni gejevski lobi. OK, pustimo ob strani opazko, da se vsakič, ko slišim, da gejevski lobi nekaj obvladuje, pa se stvar ne imenuje Haute Couture, ne morem izogniti smehu, saj je stvar preprosto absurdna. Vzamimo raje trditev strogo resno in se nedolžno vprašajmo: kje pa so za to dokazi? S čim lahko “lobi” neke manjšine obvladuje kar štiri politične stranke, ki so si na zadnjih volitvah zagotovile celo prevlado v parlamentu? Kje je ta vzvod obvladovanja, sredstvo prisile? Teoretiki zarot, ki gejevski lobi prodajajo kot suho zlato, ne pojasnijo. The mind wanders…

Tretjo zarotniško skropucalo je pridelal mali parafrazator velikih misli popotnika po poteh AVNOJ-a, Demokracijin Gašper Blažič:

Pravzaprav človek težko razume, zakaj toliko nekega kalimerovskega joka zaradi težkega položaja homoseksualcev, če pomislimo, kakšen vpliv imajo gejevski lobiji na znanost. To seveda kaže na to, kako je mogoče znanost poljubno uporabiti v prid te ali one ideologije. V teh dneh lahko s strani raznih profesorjev in raziskovalcev na FDV (in tudi, bodimo iskreni, s Fakultete za socialno delo) poslušamo razlage o tem, kako je prevladajoč model družine (starša različnega spola) zgolj stvar družbenega dogovora, ki se lahko poljubno spreminja.

Mamma mia, obladujemo ne samo politično sceno, vrtimo tudi svet znanosti. No, vsaj dve fakulteti ;) Sicer od Blažiča nisem nikoli pričakoval kaj bolje, a dajmo vseeno zapisati: podtikanje, da so strokovnjaki, kot so Renata Salecl, Dragan Petrovec, Alenka Švab, Ljubica Marjanovič Umek, Milica Antić Gaber, Aleš Črnič in številni drugi izrecno podprli Družinski zakonik, ker jih obladuje “gejevski lobi”, je nespodobno, podlo in žaljivo. Pisunček meni nič, tebi nič v politikantskem boju strokovnjake spremeni v voljne lutke nekega lobija in popolnoma razvrednoti njihovo strokovno delo. Grimsova šola v najboljši formi.

Torej, če gre verjeti tem fantazmam, je za slovenskim gejevskim lobijem resnično naporen teden. Najprej delo z baklami in grafiti, nato pa še mukotrpno obladovanje štirih sicer povsem skreganih političnih strank in delanje reda v slovenski znanstveni skupnosti. Oprostite, če to kupite, se kronan bedak.

“Normalnost” Gašperja Blažiča

No, zdaj vem, zakaj imam vseskozi probleme z “normalnostjo” – če je normalnost Blažič, jaz s tem itak nočem imeti nič, še manj z deljenjem ljudi na “normalne” in “nenormalne”.

V slovenskem družbenem, kulturnem in političnem prostoru tolerancizem uporablja značilen novolevičarski diskurz: zavzemanje za pravico majhnih, drugačnih, tistih, ki so na obrobju družbe. Torej homoseksualcev (pardon, istospolno usmerjenih oseb), Romov, »izbrisanih«, priseljencev iz drugih jugoslovanskih republik (ki jih celo Goran Vojnović imenuje za »čefurje«, podobno kot že pred mnogimi leti glasbenik Roberto Magnifico). Skratka, do teh ljudi naj bi bila preostala večina družbe strpna. S tem seveda ni nič narobe. Vendar se tolerancizem pri tem ne ustavi, ampak gre še dlje, saj tovrstne marginalne skupine skuša narediti za nekakšen »mainstream«. Torej, da si pravzaprav frajer, če si npr. homoseksualec, in bi moral biti celo na nek način privilegiran. Tu pa se zgodba o strpnosti konča, saj se večinski del družbe na takšen diskurz odzove negativno. Torej je naša družba večinoma nestrpna! In tudi avtor tega članka je nestrpen, ker se s tem ne strinja (morda bi si moral zatisniti oči in ušesa ter se delati, kot da ni nič). In to je glavna točka nesporazuma »ideologije strpnosti«. Omenjena ideologija torej ni strpna, pač pa nestrpna do »normalnih« ljudi, ki včasih povedo tudi kakšno kritično mnenje, saj jih skuša že vnaprej diskvalificirati kot »nestrpne«, torej nenormalne in celo nevarne. Gašper Blažič


© 2004–2009. Vse pravice pridržane.

RSS. Blog uporablja prilagojeno predlogo Modern Clix.