Dejstvo, da je izračunavanje javnega dolga za te potrebe vendarle določeno z evropskim standardom, ki je že na prvi pogled popolnoma skregan s financarsko metodo, ni zmotilo nikogar. Recimo: skrajno poenostavljeno seštevanje poroštev k javnemu dolgu (v celoti!) je škandalozno. Razlike med resnim novinarstvom in tendecioznim klamfanjem v prazno v Sloveniji ni več. Prvovrstno kozlarijo so takoj pridno povzeli tako pri Dnevniku kot pri nacionalki.

Skratka: o javnem dolgu danes nismo zvedeli nič, zato pa precej več o ekonomski izobrazbi slovenske novinarske srenje. Ki je očitno mizerna.

Vendar se zdi, da je pri ekonomistu Kovaču ihtavost prevladala nad trezno analizo, kar tudi sicer ni redkost na mnenjskih straneh Financ. V svoji želji državo in državne banke prikazati v kar najbolj škandalozni luči (kar je tudi sicer not-so-unique selling point omenjenega časnika), se je Kovaču nedavno zapisalo:

Rekordno zadolževanje države po letu 2008 je delno povezano tudi s prikrito državno sanacijo bank in prek njih prezadolženih podjetij v letu 2009.

Država se je lani zadolžila za 3,9 milijarde evrov, od česar je bilo približno 1,9 milijarde namenjeno za financiranje luknje v državnem proračunu, preostali dve milijardi pa je država naložila v banke v obliki depozitov. Vir.

Že povprečno razgledani bruc z Ekonomske fakultete bi tukaj moral zastriči z ušesi. Kot namiguje Kovač, se je država lotila sanacije državnih bank, ki se domnevno utapljajo v slabih dolgovih, s povečanjem svojih depozitov v teh istih bankah. Nato pa še pravičniško citira UMAR, češ državne banke so te depozite porabile za vračilo svojih dolgov, namesto da bi kreditirale gospodarstvo.

Ob tem se zdi, da ekonomist Kovač spregleda dejstvo, da je bil prav to namen depozitov države – ne sanacija nesolventnih državnih bank ali vzdrževanje nevzdržne kreditne rasti, ampak zagotavljanje zadostne likvidnosti (t.j. sposobnosti vračati dolgove)  le-teh v kriznih časih. Država torej ni ničesar prikrito sanirala, ampak je zgolj zagotovila stabilnost slovenskega finančnega sistema – na povsem pregleden način.

V času kreditnega buma so banke denar, ki so ga posojale gospodarstvu, vse manj pridobivale z depoziti prebivalstva in podjetij (teh je bilo preprosto premalo za vsa posojila), v vse večji meri pa z izdajo obveznic in najemanjem kreditov na mednarodnih finančnih trgih. Ko so ti zaradi panike zamrznili, refinanciranje, torej čisto običajna praksa najemanja novih posojil za odplačilo starih, ni bilo več mogoče.

Državne banke so imele torej dve možnosti. Ali da vztrajajo pri vračilu posojil doma, da bi lahko s tem denarjem poplačale tuje upnike, ali pa da pridobijo ta denar pri Evropski centralni banki in z depoziti države.

Kaj bi pomenil konec refinanciranja posojil domačim podjetjem in gospodinsjtvom, je verjetno jasno: spiralo bankrotov, ki bi se na koncu v bilancah bank odrazili še močneje, kot so se že. Posojila ECB in depoziti države so bankam kupili nujno potreben čas do takrat, ko bodo mednarodni finančni trgi spet delovali bolj normalno.

Svojo tezo o prikriti sanaciji bank preko depozitov države, je Kovač želel položiti tudi v usta guvernerja Banke Slovenije Marka Kranjca. A centralni bančnik je bil v svoji razlagi razlike med likvidnostjo in solventnostjo, na kateri stoji celotna teorija finančnih kriz, neusmiljen:

Kovač: To je bilo posredno državno saniranje bančnega sistema.

Kranjec: Ne. Ne moremo govoriti, da je šlo za sanacijo, ki jo je izvedla država, saj so banke kljub težavam z likvidnostjo ostale solventne. Vir.

Še dobro, da je bil Kranjec tako vljuden, ampak menim, da bi dobro storil, če bi bralcem Financ malce bolj obširno razložil, kje ga Kovač biksa. Je pa res, da se cajtng lahko bolje proda, če novinarji besedičijo o dveh milijardah težki davkoplačevalski sanaciji Šrotove banke kot pa o klavrnih par sto milijončkih, koliko jih bo v resnici stala dokapitalizacija.

Gospod Rop, daleč je Irska in z našo državno lastnino se bo samo še oddaljevala.

Lahko samo upamo, kajne.

Nekateri kolumnisti Financ, npr. Karel Lipnik, pa se v svojem udrihanju čez zaplankanost Slovenceljev radi ozrejo malce bližje, npr. na Irsko, ta priljubljeni liberalni zgled tako financarjev kot tudi mladoekonomistov, majhno, dinamično državico, ki bi ji morala po njihovem mnenju Slovenija slediti. Gospodu Lipniku se avgusta leta 2008, sredi finančne krize, tako zapiše naslednji neprecenljivi uvid:

Ko sem se pred nekaj meseci razgledoval po Irski, me je najbolj presenetila aktivnost na območju pristanišča v Dublinu, kjer je (dobesedno) na stotine žerjavov gradilo novo poslovno četrt. V Sloveniji je v zadnjem obdobju sicer nekaj več gradbene aktivnosti, toda ta je večinoma usmerjena v stanovanjsko gradnjo in daleč od tega, da bi lahko govorili o prehodu gradbene dejavnosti z infrastrukturnih projektov na poslovne in zasebne. Vir.

Dve leti kasneje lahko vidimo gospoda Lipnika in kolege v akciji, kako vsi penasti jurišajo nad slovenske državne banke, ki bodo davkoplačevalce zaradi nepremišljenega napihovanja nepremičninskega balončka stale stotine milijonov evrov. To niti ne bi bilo tako napačno, če bi se obenem posuli s peplom in ugotovili, da je bilo vse njihovo bajanje o sledenju irskim in baltskim zgledom le neoliberalno besedičenje, zaradi katerega so spregledali pravi problem, čeprav jim je bil vedno dobesedno pred očmi. Tiste stotine žerjavov, ki so gospodu Lipniku služili kot iztočnica za kritiziranje slovenske zaplankanosti, so namreč pripeljale do tega:

Ireland’s central bank warned that a state rescue could cost as much as 34.3 billion euros (46.6 billion dollars) — the country’s annual taxation revenue — and will help push its public deficit to a record 32 percent of gross domestic product this year.

Ireland’s debt would now climb to 98.6 percent of output this year, up from 64 percent at the end of 2009. Vir.

Vse to seveda neoliberalnim navijačem ni preprečilo, da ne bi Irske za zgled postavili še enkrat, tokrat v primeru brutalnega krčenja javne porabe. Slovenija da je preveč razumevajoča do sindikatov, le poglejte pogumne Irce, kako vihtijo sekiro. Če strnemo nasvete cveta slovenske kolumnistike in ekonomskih ved: Znižajte davke na raven davčne oaze, deregulirajte finančni sistem tako, da boste proračun polnili na račun vse višjih cen nepremičnin, ko pa balonček poči, s ciljem reševanja svojih bankirskih prijateljev demontirajte še tisto, kar je od socialne države ostalo.

Brez skrbi, s krošnjarjenjem takšnih nasvetov boste še vedno verodostojen sogovornik v večini medijev, le dovoljkrat je treba pljuniti čez sindikate in opozoriti, da je marksizem preživeta ideologija, katere recepti so pripeljali do gospodarske katastrofe.

Glavna ovira za človekovo svobodo je danes denar. Uroš Urbas, Finance

Da, tukaj smo danes intelektualno. Nič več visokoletečih pozivov Liberté, égalité, fraternité!, mi hoč’mo denar, dolarje, peneze, solde, dinarje… American Express will do just fine, thank you very much. Filozofarji so stoletja izgubljali čas, ko pa je stvar tako jasna, tako oprijemljiva in prijetno šelesteča med prsti…

Financarska Magna Carta je Excelova tabela s prihodki in odhodki ter profitom pod črto.

Nimam nič proti, le skromno dodajam, da bi znali po tej denarni revoluciji nekoč vseeno ugotoviti, da se v večni primerov z več denarja spremeni zgolj potrošniški razred. Kar seveda ni nujno slabo, toda če že govorimo o svobodi…

Dobro, da so se v razširjanje nepreverjenih (in do zaključka obdukcije tudi nepreverljivih) govoric spustili medijski mrhovinarji ala Požar in Reporter, najbrž ni nobeno presenečenje. Da so pri Financah objavili zapis izpod tipkovnice pritlehnega Matjaža Gamsa, ki je domnevno zlorabo živali direktno povezoval z družinskim zakonikom, tudi ne. Saj vemo, kje gre iskati intelektualno inkontinenco na Slovenskem, kajne?

V tej tekmi, kako zajeti perverzno imaginacijo famoznega “malega človeka” (če ne veste, o čem govorim, se spravite na kakšen slovenski spletni forum), so se mediji, ki bi radi bili resni a jim to vedno redkeje in težje uspeva, znašli v zagati. Kaj storiti z informacijami, ki so nepreverjene in plasirane iz dvomljivega vira, ki lahko naredijo nepopravljivo škodo imenu pokojnika, in ki lahko medij, v kolikor se kasneje izkažejo za neresnične, izpostavijo celo možnosti odškodninske tožbe? Če potrebujete preprosto razumljivo definicijo, česar resni medij, ki novinarskih standardov v boju za branost, gledanost in klike še ni vrgel v celoti skozi okno, ne bi nikoli objavil, jo poiščite v prejšnjem stavku.

In v iskanju odgovora na zagonetko se je tudi creme de la creme slovenskega novinarstva spremenil v eno samo namigušo. Ne bomo sicer direktno zapisali, ker se to pa ja ne spodobi, bomo pa že skoraj infantilno namigovali, kjer se bo le dalo. Saj vsi vemo, o čem pravzaprav govorimo, kajne? Odlična primera: Ali je zoofilija v Sloveniji resnično tabu? in Ekskluzivni pogovor s psihoanalitikom Romanom Vodebom: Zoofilija ni bolezen, temveč seksualna motnja. Dnevniku morda celo delam malo krivico, saj se bolje niso odrezali niti pri Delu, še manj pri javni RTV.

Na koncu lahko resigniramo zaključim le, da je v celotni medijski brozgi na Slovenskem največji profesionalec ravno ta, ki je vse skupaj zakuhal. Požar vsaj ne hlini, da prodaja New York Times.

Matjaž Gams se je zaposlil na Institutu Jožef Stefan še kot študent leta 1977, leto kasneje pa je vzbudil pozornost slovenske javnosti s svojo diplomo o računalniško vodenih šahovskih končnicah. Z magisterijem (1981) in doktoratom (1989) se je uveljavil med strokovnjaki na področju umetne inteligence. Matjaž Gams

Glede na to, da je urejanje družine bolj težko povezati z “računalniško vodenimi šahovskimi končnicami”, ne kaže dobro, kajne? In res, v celotnem zapisu se je mogoče strinjati samo s tem:

Problem statistik je v tem, da lahko prikažejo karkoli, posebej v rokah ideološko usmerjenih.

Izvajanje dr. Gamsa nam to nedvomno in v izdatni meri potrdi. Višek ideološke zlorabe nedvomno doseže tukaj:

Zadnja leta smo slovenski raziskovalci naredili kar nekaj analiz, ali sistem vrednot kot istospolna poroka vpliva pozitivno ali negativno na demografsko rast. Ko smo pognali inteligentne analize čez vse države sveta, je bil odgovor zelo jasen – istospolne poroke bistveno zmanjšajo reprodukcijsko sposobnost narodov.

Preprosto povedano: države z istospolnimi rejniki imajo rodnost, ki ne omogoča dolgoročne vzdržnosti, ne narodne, ne ekonomske. Med take države sodi tudi Slovenija. Nam grozi demografski samomor čez 100 do 200 let, če ne bomo ničesar spremenili na bolje, oziroma nam že sedaj grozi sesutje financ zaradi preveč upokojencev in premalo otrok. Sprejetje istospolnih rejnikov je torej slab obet, saj si bomo s tem verjetno rahlo poslabšali možnosti za demografsko preživetje oziroma za obnovitev demografsko zdržne strukture.

Dobro, pustimo ob strani, da sta slovenska javnost in trenutna slovenska zakonodaja izrazito nenaklonjeni istospolnim družinam, ob čemer se seveda odpira vprašanje, kako lahko “med take države sodi tudi Slovenija. To je v primerjavi z drugimi biseri čisto malenkosten spodrsljaj v dejstvih. Kaj je že rekel o statistiki? Gospod se nanjo zagotovo spozna, manj pa na tiste zadeve, ki govorijo, kdaj lahko sploh govorimo o vzročni povezanosti. Prof. dr. je ta koncept popolnoma poniknil in kaj hitro smo se znašli v polju popolnoma absurdne logike, ko naj bi zaradi pojava, ki bi verjetno na ta svet prinesel kakšnega otroka več (glej “gayby boom“), dejansko zmanjševali rodnost. Kako je to mogoče? Kot bomo videli v nadaljevanju, gre razmišljanje takole: liberalne vrednote (sekularnost, demokratičnost(!?!), …) -> nižja rodnost.

Ne bodi len, sem rekel in raziskavo, pripravljeno za neko srečanje enakomislečih, objavljeno pa v slovenski strokovni reviji za računalništvo in informatiko Informatica, v kateri je Gams seveda “managing editor”, celo poiskal ter v njej med drugim našel:

Since many experts in the field agree [10] that only direct factors can not explain the fertility rate determination, we further examined influence of the indirect TFR factors. We analyzed 11 attributes that express the society attitude towards general life questions: legality of homosexuality, legality of homosexual marriages, possibility of adoptions to homosexuals, number of suicides per 10000 persons (men only, women only, altogether), legality of abortion, number of abortions per 1000 people, number of divorces per 1000 persons, percent of women in the parliament.

From Figure 7 one can conclude that TFR is high in more conservative countries that don’t allow abortion and adoptions to homosexuals. TFR is high also in the countries that allow abortions but prohibit homosexuality. By this view more liberal countries have low TFR. The accuracy is as high as of the tree constructed on all the attributes, selected by the system. Again it seems that the value system plays an important role.

Torej, kaj sta avtorja v bistvu naredila: poiskala države, ki imajo liberalnejši odnos do homoseksualnosti, in primerjala njihovo rodnost z ostalimi – v bistvu sta torej pravzaprav primerjala najbolj razvite države (visoka pismenost, dostopnost kontracepcije, emancipacija žensk, dostopnost splava, dolgoletno šolanje…) in države v razvoju (?!) – in iz tega potegnila, da je manj diskriminatoren odnos do homoseksualnosti nekako (vzročno!???) povezan z nižjo rodnostjo. Genialno! Tako lahko res “dokažete” karkoli. Recimo: v skandinavskih državah je socialna država zagotovo bolj razvejana kot v kakem nerazvitem bantustanu z visoko rodnostjo. Nauk: socialna država uničuje rodnost! Kaj bi šele ugotovili s primerjanjem števila paličnih mešalnikov na gospodinjstvo! Sociologi bi se ob takih raziskavah in iz njih skonstruiranih ugotovitvah, nevrednih študentov prvega letnika, zjokali. Če bi bruc pred profesorja prinesel tole mineštro, bi dobil čisti cvek. Se vidimo v naslednjem semestru, ko boste preštudirali, kako se v znanosti kaj dokazuje, dragi kolega! Komentar, ki pribije žebljico na glavico:

Grozljivo je, da celo ljudje, ki se poklicno ukvarjajo z znanostjo, ne ločijo koincidence od kavzalnosti.

Da smo naleteli na zanimiv problem, se še dodatno pokaže v zaključku:

/…/ according to the constructed trees, it is rather simple to influence the fertility rate – just improve literacy in women or just allow liberalization and decrease the influence of religion. And vice versa – to improve fertility, just e.g. improve moral values and decrease liberalization or decrease literacy or apply any of the remaining 10 or 15 attributes. Some are costly, some are unacceptable, e.g. decreasing literacy. According to some experts, practically all of these attributes are hard to implement in democratic countries.

Jah, ta presneta “demokracija”; v Iranu je tooooliko lažje. Zmanjšanje pismenosti žensk zavoljo večje rodnosti “ni sprejemljivo”. Zakaj že? Če na oltarju rodnosti že koljemo eno sveto kravo (enakopravnost državljanov), zakaj ne bi še kakšne druge? Zakaj ne ravno pismenosti pri ženskah? Če so že homoseksualni državljani lahko drugorazredni, zakaj ne bi bile še ženske? Učinek na rodnost bi bil v drugem primeru zagotovo še večji. Prepovejmo ob tem še kontracepcijo, “kolikor-jih-bo-bog-dal”,… problem zagotovo rešen!

Če kje, se ravno v tej točki da zapopasti vso škandaloznost razmišljanja Gamsa, ki sicer pravilno ugotavlja, da nekatere pridobitve in vrednote sodobnih sekularnih družb, kot so vse daljša vključenost v izobraževalne procese, podaljševanje “odraščanja”, kontracepcija, samostojnost žensk… precej verjetno negativno vplivajo na rodnost, vendar to še ne pomeni, da jih lahko zaradi tega kar pokopljemo. Do sem je sicer z umom prišel, saj se recimo večji pismenosti ni pripravljen odreči, medtem ko so homoseksualno usmerjeni državljani očitno lahko brez problema kolateralna škoda. Če je za potrebe višje rodnosti potrebno “vrednote”, o katerih ima polna usta, prilagoditi v smeri diskriminacije homoseksualnosti – on ne vidi problema. Hvala za take “vrednote”!

Za piko na i še podatki iz nekega povsem drugega članka, ki se o dokazovanju kavzalnosti ne spreneveda. Skandinavske države po sprejetju zakonodaje, ki ureja istospolne zveze:

T]here is no evidence that allowing same-sex couples to marry weakens the institution. If anything, the numbers indicate the opposite. A decade after Denmark, Norway and Sweden passed their respective partnership laws, heterosexual marriage rates had risen 10.7% in Denmark; 12.7% in Norway; and a whopping 28.8% in Sweden. In Denmark over the last few years, marriage rates are the highest they’ve been since the early 1970s. Divorce rates among heterosexual couples, on the other hand, have fallen. A decade after each country passed its partnership law, divorce rates had dropped 13.9% in Denmark; 6% in Norway; and 13.7% in Sweden. On average, divorce rates among heterosexuals remain lower now than in the years before same-sex partnerships were legalized.

P.S.1: Le kaj bi dr. Gams porekel na primer Islandije, dežele, ki je svetel zgled pozitivnega odnosa do homoseksualnosti, ob tem pa nima nikakršnih problemov z rodnostjo? Kako to, da je slika rodnosti v skandinavskih državah neproblematična in v primerjavi s slovensko naravnost zgledna?

P.S.2: Tale “ocvirk” je zate, Tea ;)

Prav tako ne boste našli na zahodu pogosto objavljanih podatkov, da so ciniki, nihilisti in strogi ateisti povprečno manj zdravi kot npr. verniki.

Millions of copies will be sold of a book written by someone who can’t write, intended for an audience that doesn’t read, about the thoughts of a person who doesn’t think.

Moja prva misel? Slovenci ne rabimo Sarah Palin – te potrebe in to občinstvo povsem dostojno servisirajo Finance, njeni kolumnisti in Peter Frankl, prodajalec izdelka, ki je po kruti igri usode pač cajtng. V drugih okoliščinah bi Frankl lahko prodajal Persil, čaj Džirlo ali vedeževalske storitve. Za pravega finančnega intelektualca ni razlike, če se ta ne vidi na tekočem računu. Čtivo od polizobraženih politikantov za polizobražne idiote. Aleluja, našli so se! Kapitalizem je velik!

Po mnenju opazovalcev je interventni zakon za pomoč Pomurju, ki naj bi bil danes podrobneje razkrit, tudi prvo priznanje mencingerjanske levice na oblasti, da se za razvoj podjetništva, delovnih mest in življenjskega okolja največ doseže z nizkimi davki. Je morda to prvi korak k razmisleku o davčni razbremenitvi vse Slovenije? O potrebni razbremenitvi delodajalcev ali znižanju davka na dohodek pravnih oseb za polovico? Prepričana sva, da interventnega zakona ne bi potrebovali, če bi pred štirimi leti uvedli enotno davčno stopnjo. Mura ne bi bila težava, ne bi se zgodil delavski puč v Gorenju [GRVG 13,24 +1,38%]. Slovenija bi krizo prebolela z manj praskami. Finance

O intelektualni katastrofi, imenovani časnik Finance, je bilo na tej strani že veliko napisanega, a vsaj nekaj zagotovo drži: brez Mencingerja jim živeti ni. Vse je dokaz, kako se mencigerjanci motijo, pa naj se zgodi in dogaja karkoli.

OK, kaj dejati glavcam, ki so (kot se jima zapiše v začetku) nov interventni zakon za Pomurje razumeli kot ustvarjanje “davčne oaze” in kot potrditev teoretsko nikjer podprte, empirično pa večkrat zavrnjene trditve iz zakladnice vudu ekonomije, da je EDS generator “podjetništva, delovnih mest in življenjskega okolja(!?)”.

Da jim ni jasno, kaj je “davčna oaza”?
Da je interventni zakon še kako kompatibilen z “mencigerjansko” prakso, ki se v teh krajih kaže v že dolgo uveljavljenih ukrepih, kot so spodbujanje odpiranja novih podjetij, zaposlovanja, izobraževanja, vlaganj prek davčnih olajšav in subvencij. Čista redistrubucija od tistih, ki imajo (tokrat bolj razvite statistične regije) k tistim, ki nimajo. A, kot že rečeno, nič na tem svetu se ne zgodi, kar ne bi bilo mogoče šteti med dokaze, da se mencigerjanci motijo.

V varnem zavetju finančnega kurnika je lahko; tam ni potrebno misliti, kako povezati gospodarsko krizo in s tem povezan izpad davčnih prihodkov ter primerjalno gledano zgodovinsko podpovprečen davčni izplen (davčni prihodki naraščajo počasneje kot bi sicer*), ki ga prinaša vera v nižanje davkov in trickle-down učinek (rezultati Regana bi lahko bili poučni, če nekdo ne bi bral samo libertarnega šunda).**

Vremenska napoved za jutri obeta dež. Z enotno davčno stopnjo bi bilo povsem drugače.

*Razlaga: nižanje davkov res ne zniža davčnih prihodkov v taki meri, kot bi bilo pričakovati (razlag je več; npr. manj je motivacije za utajevanje davkov in davčne “optimizacije – dobri davčni svetovalci pač stanejo), vendar je rast nižja kot je bila v obdobju pred znižanjem. Stroški države rastejo normalno, če ni ukrepov; ne glede na splošno razširjeno prepričanje, da je mogoče veliko privarčevati z bolj učinkovitim državnim aparatom, se večji izpad s tem bolj težko pokrije. Sodobne evropske socialne države denar trošijo predvsem za socialo – tukaj se skriva zdaleč največ potenciala za prihranke. Slej ko prej se zgodi – socialna država se skrči. Ker pa bi ljudje vseeno radi imeli pokojninsko, zdravstveno in socialno ter še kakšno zavarovanje, je potrebno ta denar dobiti drugje. Odgovornost za to se spet prevali nazaj na državljanje in podjetja, pogosto v obliki zasebnih rešitev; v najslabšem primeru v akterje, ki jih motivira izključno dobiček, ki ga pa je v teh primerih možno najbolj enostavno povečati tako, da ljudem izpuliš čim več in daš čim manj. Iz dežja pod kap, a s pomembno razliko – redistribucije bogastva od premožnejših k revnejšim je manj.

* *Bodimo pošteni: verjetno se problema, ki je rešljiv le z radikalnim klestenjem socialne države, zavedajo, a tega ne bodo nikoli priznali. Zavili ga bodo v celofan “dinamičnosti in fleksibilnosti”. Znašli bi se v lepi zagati: socialna država, v kriznih časih potrebna bolj kot kdajkoli, bi bila amputirana.

ad.1. Da so patroni s Financ tako navdušeni nad EDS, ni zelo presenetljivo. Bolj zanimivo je, da zagovorniki EDS skoraj v celoti obvladujejo Ekonomsko fakulteto in medijski diskurz. To je pa resnično nenavadna slovenska anomalija. V zahodnih državah je večina teh mislecev izgnana na razne think-tanke, katerih financerji so pogosto del zelo zanimivih zgodb.