DRUGI DOM

O javnem dolgu ali ekonomski pismenosti novinarjev?

Začele so Finance, ki so danes objavile bombastično novico o “tazaresnem” javnem dolgu Slovenije, v katerega so zmetali vse, kar se je dalo, da bi le presegli tisto magično evropsko mejo. Če bi zmanjkalo, bi verjetno prišteli še minuse na osebnih računih državnih uradnikov.

Dejstvo, da je izračunavanje javnega dolga za te potrebe vendarle določeno z evropskim standardom, ki je že na prvi pogled popolnoma skregan s financarsko metodo, ni zmotilo nikogar. Recimo: skrajno poenostavljeno seštevanje poroštev k javnemu dolgu (v celoti!) je škandalozno. Razlike med resnim novinarstvom in tendecioznim klamfanjem v prazno v Sloveniji ni več. Prvovrstno kozlarijo so takoj pridno povzeli tako pri Dnevniku kot pri nacionalki.

Skratka: o javnem dolgu danes nismo zvedeli nič, zato pa precej več o ekonomski izobrazbi slovenske novinarske srenje. Ki je očitno mizerna.

Stanislava Kovača učna ura

Od Stanislava Kovača, vokalnega kritika proračunske politike države in ostrega nasprotnika državnega lastništva NLB, lahko mirne vesti zahtevamo poznavanje vsaj osnov bančništva. Bralci njegovih domnevno avtoritativnih gospodarskih komentarjev namreč pričakujemo, da bo pisec, ki se pred javnostjo legitimira in diči z nazivom ekonomist, znal jasno razložiti, kaj natanko počne država v največji slovenski banki.

Vendar se zdi, da je pri ekonomistu Kovaču ihtavost prevladala nad trezno analizo, kar tudi sicer ni redkost na mnenjskih straneh Financ. V svoji želji državo in državne banke prikazati v kar najbolj škandalozni luči (kar je tudi sicer not-so-unique selling point omenjenega časnika), se je Kovaču nedavno zapisalo:

Rekordno zadolževanje države po letu 2008 je delno povezano tudi s prikrito državno sanacijo bank in prek njih prezadolženih podjetij v letu 2009.

Država se je lani zadolžila za 3,9 milijarde evrov, od česar je bilo približno 1,9 milijarde namenjeno za financiranje luknje v državnem proračunu, preostali dve milijardi pa je država naložila v banke v obliki depozitov. Vir.

Že povprečno razgledani bruc z Ekonomske fakultete bi tukaj moral zastriči z ušesi. Kot namiguje Kovač, se je država lotila sanacije državnih bank, ki se domnevno utapljajo v slabih dolgovih, s povečanjem svojih depozitov v teh istih bankah. Nato pa še pravičniško citira UMAR, češ državne banke so te depozite porabile za vračilo svojih dolgov, namesto da bi kreditirale gospodarstvo.

Ob tem se zdi, da ekonomist Kovač spregleda dejstvo, da je bil prav to namen depozitov države – ne sanacija nesolventnih državnih bank ali vzdrževanje nevzdržne kreditne rasti, ampak zagotavljanje zadostne likvidnosti (t.j. sposobnosti vračati dolgove)  le-teh v kriznih časih. Država torej ni ničesar prikrito sanirala, ampak je zgolj zagotovila stabilnost slovenskega finančnega sistema – na povsem pregleden način.

V času kreditnega buma so banke denar, ki so ga posojale gospodarstvu, vse manj pridobivale z depoziti prebivalstva in podjetij (teh je bilo preprosto premalo za vsa posojila), v vse večji meri pa z izdajo obveznic in najemanjem kreditov na mednarodnih finančnih trgih. Ko so ti zaradi panike zamrznili, refinanciranje, torej čisto običajna praksa najemanja novih posojil za odplačilo starih, ni bilo več mogoče.

Državne banke so imele torej dve možnosti. Ali da vztrajajo pri vračilu posojil doma, da bi lahko s tem denarjem poplačale tuje upnike, ali pa da pridobijo ta denar pri Evropski centralni banki in z depoziti države.

Kaj bi pomenil konec refinanciranja posojil domačim podjetjem in gospodinsjtvom, je verjetno jasno: spiralo bankrotov, ki bi se na koncu v bilancah bank odrazili še močneje, kot so se že. Posojila ECB in depoziti države so bankam kupili nujno potreben čas do takrat, ko bodo mednarodni finančni trgi spet delovali bolj normalno.

Svojo tezo o prikriti sanaciji bank preko depozitov države, je Kovač želel položiti tudi v usta guvernerja Banke Slovenije Marka Kranjca. A centralni bančnik je bil v svoji razlagi razlike med likvidnostjo in solventnostjo, na kateri stoji celotna teorija finančnih kriz, neusmiljen:

Kovač: To je bilo posredno državno saniranje bančnega sistema.

Kranjec: Ne. Ne moremo govoriti, da je šlo za sanacijo, ki jo je izvedla država, saj so banke kljub težavam z likvidnostjo ostale solventne. Vir.

Še dobro, da je bil Kranjec tako vljuden, ampak menim, da bi dobro storil, če bi bralcem Financ malce bolj obširno razložil, kje ga Kovač biksa. Je pa res, da se cajtng lahko bolje proda, če novinarji besedičijo o dveh milijardah težki davkoplačevalski sanaciji Šrotove banke kot pa o klavrnih par sto milijončkih, koliko jih bo v resnici stala dokapitalizacija.

Kdo ima jajca za posnemanje keltskega tigra?

Objavljeno 12. 9. 08 (!!!) v našem najljubšem vodiču po ekonomskih trendih: Roman Jerala – Kdo ima jajca za posnemanje keltskega tigra?

Daleč je Irska

Peter Frankl, Finance, 2004:

Gospod Rop, daleč je Irska in z našo državno lastnino se bo samo še oddaljevala.

Lahko samo upamo, kajne.

Finance, vaš vodič po ekonomskih trendih

Navajeni smo že, da nam Finance na svojih mnenjskih straneh vsakodnevno servirajo postano dieto politično-družbenih analiz izpod tipkovnic računalničarjev in strojnikov, ki imajo slučajno pet minut časa, da na svoje ekrane izlijejo svoje frustracije v zvezi z socialistično naravnanostjo slovenskega ljudstva. Človek bi si mislil, da bi bili čez lužo, v ameriškem neoliberalnem raju, vsi vsaj jobsi, če ne celo gatesi. Hja, strašna slepota je človeka.

Nekateri kolumnisti Financ, npr. Karel Lipnik, pa se v svojem udrihanju čez zaplankanost Slovenceljev radi ozrejo malce bližje, npr. na Irsko, ta priljubljeni liberalni zgled tako financarjev kot tudi mladoekonomistov, majhno, dinamično državico, ki bi ji morala po njihovem mnenju Slovenija slediti. Gospodu Lipniku se avgusta leta 2008, sredi finančne krize, tako zapiše naslednji neprecenljivi uvid:

Ko sem se pred nekaj meseci razgledoval po Irski, me je najbolj presenetila aktivnost na območju pristanišča v Dublinu, kjer je (dobesedno) na stotine žerjavov gradilo novo poslovno četrt. V Sloveniji je v zadnjem obdobju sicer nekaj več gradbene aktivnosti, toda ta je večinoma usmerjena v stanovanjsko gradnjo in daleč od tega, da bi lahko govorili o prehodu gradbene dejavnosti z infrastrukturnih projektov na poslovne in zasebne. Vir.

Dve leti kasneje lahko vidimo gospoda Lipnika in kolege v akciji, kako vsi penasti jurišajo nad slovenske državne banke, ki bodo davkoplačevalce zaradi nepremišljenega napihovanja nepremičninskega balončka stale stotine milijonov evrov. To niti ne bi bilo tako napačno, če bi se obenem posuli s peplom in ugotovili, da je bilo vse njihovo bajanje o sledenju irskim in baltskim zgledom le neoliberalno besedičenje, zaradi katerega so spregledali pravi problem, čeprav jim je bil vedno dobesedno pred očmi. Tiste stotine žerjavov, ki so gospodu Lipniku služili kot iztočnica za kritiziranje slovenske zaplankanosti, so namreč pripeljale do tega:

Ireland’s central bank warned that a state rescue could cost as much as 34.3 billion euros (46.6 billion dollars) — the country’s annual taxation revenue — and will help push its public deficit to a record 32 percent of gross domestic product this year.

Ireland’s debt would now climb to 98.6 percent of output this year, up from 64 percent at the end of 2009. Vir.

Vse to seveda neoliberalnim navijačem ni preprečilo, da ne bi Irske za zgled postavili še enkrat, tokrat v primeru brutalnega krčenja javne porabe. Slovenija da je preveč razumevajoča do sindikatov, le poglejte pogumne Irce, kako vihtijo sekiro. Če strnemo nasvete cveta slovenske kolumnistike in ekonomskih ved: Znižajte davke na raven davčne oaze, deregulirajte finančni sistem tako, da boste proračun polnili na račun vse višjih cen nepremičnin, ko pa balonček poči, s ciljem reševanja svojih bankirskih prijateljev demontirajte še tisto, kar je od socialne države ostalo.

Brez skrbi, s krošnjarjenjem takšnih nasvetov boste še vedno verodostojen sogovornik v večini medijev, le dovoljkrat je treba pljuniti čez sindikate in opozoriti, da je marksizem preživeta ideologija, katere recepti so pripeljali do gospodarske katastrofe.

Zelena svoboda

Glavna ovira za človekovo svobodo je danes denar. Uroš Urbas, Finance

Da, tukaj smo danes intelektualno. Nič več visokoletečih pozivov Liberté, égalité, fraternité!, mi hoč’mo denar, dolarje, peneze, solde, dinarje… American Express will do just fine, thank you very much. Filozofarji so stoletja izgubljali čas, ko pa je stvar tako jasna, tako oprijemljiva in prijetno šelesteča med prsti…

Financarska Magna Carta je Excelova tabela s prihodki in odhodki ter profitom pod črto.

Nimam nič proti, le skromno dodajam, da bi znali po tej denarni revoluciji nekoč vseeno ugotoviti, da se v večni primerov z več denarja spremeni zgolj potrošniški razred. Kar seveda ni nujno slabo, toda če že govorimo o svobodi…

Ko padejo novinarski standardi

Afera z bulmastifi, ki se zadnje čase skoraj brez predaha rola po slovenskih medijih, je marsikaj. Lahko je večna zgodba o moči denarja, poznanstev in dobrih odvetnikov (nič novega), lahko je tragičen zaključek človeške nespameti (tudi nič novega), a zgrešili bi nekaj zelo pomembnega, če v njej ne bi videli tudi tega, kako so slovenski mediji – in to od prvega do zadnjega – spet in prav grdo pogrnili.

Dobro, da so se v razširjanje nepreverjenih (in do zaključka obdukcije tudi nepreverljivih) govoric spustili medijski mrhovinarji ala Požar in Reporter, najbrž ni nobeno presenečenje. Da so pri Financah objavili zapis izpod tipkovnice pritlehnega Matjaža Gamsa, ki je domnevno zlorabo živali direktno povezoval z družinskim zakonikom, tudi ne. Saj vemo, kje gre iskati intelektualno inkontinenco na Slovenskem, kajne?

V tej tekmi, kako zajeti perverzno imaginacijo famoznega “malega človeka” (če ne veste, o čem govorim, se spravite na kakšen slovenski spletni forum), so se mediji, ki bi radi bili resni a jim to vedno redkeje in težje uspeva, znašli v zagati. Kaj storiti z informacijami, ki so nepreverjene in plasirane iz dvomljivega vira, ki lahko naredijo nepopravljivo škodo imenu pokojnika, in ki lahko medij, v kolikor se kasneje izkažejo za neresnične, izpostavijo celo možnosti odškodninske tožbe? Če potrebujete preprosto razumljivo definicijo, česar resni medij, ki novinarskih standardov v boju za branost, gledanost in klike še ni vrgel v celoti skozi okno, ne bi nikoli objavil, jo poiščite v prejšnjem stavku.

In v iskanju odgovora na zagonetko se je tudi creme de la creme slovenskega novinarstva spremenil v eno samo namigušo. Ne bomo sicer direktno zapisali, ker se to pa ja ne spodobi, bomo pa že skoraj infantilno namigovali, kjer se bo le dalo. Saj vsi vemo, o čem pravzaprav govorimo, kajne? Odlična primera: Ali je zoofilija v Sloveniji resnično tabu? in Ekskluzivni pogovor s psihoanalitikom Romanom Vodebom: Zoofilija ni bolezen, temveč seksualna motnja. Dnevniku morda celo delam malo krivico, saj se bolje niso odrezali niti pri Delu, še manj pri javni RTV.

Na koncu lahko resigniramo zaključim le, da je v celotni medijski brozgi na Slovenskem največji profesionalec ravno ta, ki je vse skupaj zakuhal. Požar vsaj ne hlini, da prodaja New York Times.

Ko se v debato o istospolnih družinah vključijo še Finance – Matjaž Gams

V debato o istospolnih družinah so se nekoliko presenetljivo vključili tudi pri Financah, kjer so objavili zapis Ekonomija istospolnega rejništva izpod tipkovnice prof. dr. Matjaža Gamsa.

Matjaž Gams se je zaposlil na Institutu Jožef Stefan še kot študent leta 1977, leto kasneje pa je vzbudil pozornost slovenske javnosti s svojo diplomo o računalniško vodenih šahovskih končnicah. Z magisterijem (1981) in doktoratom (1989) se je uveljavil med strokovnjaki na področju umetne inteligence. Matjaž Gams

Glede na to, da je urejanje družine bolj težko povezati z “računalniško vodenimi šahovskimi končnicami”, ne kaže dobro, kajne? In res, v celotnem zapisu se je mogoče strinjati samo s tem:

Problem statistik je v tem, da lahko prikažejo karkoli, posebej v rokah ideološko usmerjenih.

Nadaljuj z branjem…

Ko spet pomislim na Finance in Petra Frankla

Največja političarka od Aljaske do ruske Kamčatke je izdala kvazi avtobiografijo z naslovom Going Rogue. Eden izmed recenzentov je ob branju epohalnega dela zapisal:

Millions of copies will be sold of a book written by someone who can’t write, intended for an audience that doesn’t read, about the thoughts of a person who doesn’t think.

Moja prva misel? Slovenci ne rabimo Sarah Palin – te potrebe in to občinstvo povsem dostojno servisirajo Finance, njeni kolumnisti in Peter Frankl, prodajalec izdelka, ki je po kruti igri usode pač cajtng. V drugih okoliščinah bi Frankl lahko prodajal Persil, čaj Džirlo ali vedeževalske storitve. Za pravega finančnega intelektualca ni razlike, če se ta ne vidi na tekočem računu. Čtivo od polizobraženih politikantov za polizobražne idiote. Aleluja, našli so se! Kapitalizem je velik!

Dežuje? Kriv je Mencinger

Po mnenju opazovalcev je interventni zakon za pomoč Pomurju, ki naj bi bil danes podrobneje razkrit, tudi prvo priznanje mencingerjanske levice na oblasti, da se za razvoj podjetništva, delovnih mest in življenjskega okolja največ doseže z nizkimi davki. Je morda to prvi korak k razmisleku o davčni razbremenitvi vse Slovenije? O potrebni razbremenitvi delodajalcev ali znižanju davka na dohodek pravnih oseb za polovico? Prepričana sva, da interventnega zakona ne bi potrebovali, če bi pred štirimi leti uvedli enotno davčno stopnjo. Mura ne bi bila težava, ne bi se zgodil delavski puč v Gorenju [GRVG 13,24 +1,38%]. Slovenija bi krizo prebolela z manj praskami. Finance

O intelektualni katastrofi, imenovani časnik Finance, je bilo na tej strani že veliko napisanega, a vsaj nekaj zagotovo drži: brez Mencingerja jim živeti ni. Vse je dokaz, kako se mencigerjanci motijo, pa naj se zgodi in dogaja karkoli.

OK, kaj dejati glavcam, ki so (kot se jima zapiše v začetku) nov interventni zakon za Pomurje razumeli kot ustvarjanje “davčne oaze” in kot potrditev teoretsko nikjer podprte, empirično pa večkrat zavrnjene trditve iz zakladnice vudu ekonomije, da je EDS generator “podjetništva, delovnih mest in življenjskega okolja(!?)”.

Da jim ni jasno, kaj je “davčna oaza”?
Da je interventni zakon še kako kompatibilen z “mencigerjansko” prakso, ki se v teh krajih kaže v že dolgo uveljavljenih ukrepih, kot so spodbujanje odpiranja novih podjetij, zaposlovanja, izobraževanja, vlaganj prek davčnih olajšav in subvencij. Čista redistrubucija od tistih, ki imajo (tokrat bolj razvite statistične regije) k tistim, ki nimajo. A, kot že rečeno, nič na tem svetu se ne zgodi, kar ne bi bilo mogoče šteti med dokaze, da se mencigerjanci motijo.

V varnem zavetju finančnega kurnika je lahko; tam ni potrebno misliti, kako povezati gospodarsko krizo in s tem povezan izpad davčnih prihodkov ter primerjalno gledano zgodovinsko podpovprečen davčni izplen (davčni prihodki naraščajo počasneje kot bi sicer*), ki ga prinaša vera v nižanje davkov in trickle-down učinek (rezultati Regana bi lahko bili poučni, če nekdo ne bi bral samo libertarnega šunda).**

Vremenska napoved za jutri obeta dež. Z enotno davčno stopnjo bi bilo povsem drugače.

*Razlaga: nižanje davkov res ne zniža davčnih prihodkov v taki meri, kot bi bilo pričakovati (razlag je več; npr. manj je motivacije za utajevanje davkov in davčne “optimizacije – dobri davčni svetovalci pač stanejo), vendar je rast nižja kot je bila v obdobju pred znižanjem. Stroški države rastejo normalno, če ni ukrepov; ne glede na splošno razširjeno prepričanje, da je mogoče veliko privarčevati z bolj učinkovitim državnim aparatom, se večji izpad s tem bolj težko pokrije. Sodobne evropske socialne države denar trošijo predvsem za socialo – tukaj se skriva zdaleč največ potenciala za prihranke. Slej ko prej se zgodi – socialna država se skrči. Ker pa bi ljudje vseeno radi imeli pokojninsko, zdravstveno in socialno ter še kakšno zavarovanje, je potrebno ta denar dobiti drugje. Odgovornost za to se spet prevali nazaj na državljanje in podjetja, pogosto v obliki zasebnih rešitev; v najslabšem primeru v akterje, ki jih motivira izključno dobiček, ki ga pa je v teh primerih možno najbolj enostavno povečati tako, da ljudem izpuliš čim več in daš čim manj. Iz dežja pod kap, a s pomembno razliko – redistribucije bogastva od premožnejših k revnejšim je manj.

* *Bodimo pošteni: verjetno se problema, ki je rešljiv le z radikalnim klestenjem socialne države, zavedajo, a tega ne bodo nikoli priznali. Zavili ga bodo v celofan “dinamičnosti in fleksibilnosti”. Znašli bi se v lepi zagati: socialna država, v kriznih časih potrebna bolj kot kdajkoli, bi bila amputirana.

ad.1. Da so patroni s Financ tako navdušeni nad EDS, ni zelo presenetljivo. Bolj zanimivo je, da zagovorniki EDS skoraj v celoti obvladujejo Ekonomsko fakulteto in medijski diskurz. To je pa resnično nenavadna slovenska anomalija. V zahodnih državah je večina teh mislecev izgnana na razne think-tanke, katerih financerji so pogosto del zelo zanimivih zgodb.