Po mnenju opazovalcev je interventni zakon za pomoč Pomurju, ki naj bi bil danes podrobneje razkrit, tudi prvo priznanje mencingerjanske levice na oblasti, da se za razvoj podjetništva, delovnih mest in življenjskega okolja največ doseže z nizkimi davki. Je morda to prvi korak k razmisleku o davčni razbremenitvi vse Slovenije? O potrebni razbremenitvi delodajalcev ali znižanju davka na dohodek pravnih oseb za polovico? Prepričana sva, da interventnega zakona ne bi potrebovali, če bi pred štirimi leti uvedli enotno davčno stopnjo. Mura ne bi bila težava, ne bi se zgodil delavski puč v Gorenju [GRVG 13,24 +1,38%]. Slovenija bi krizo prebolela z manj praskami. Finance
O intelektualni katastrofi, imenovani časnik Finance, je bilo na tej strani že veliko napisanega, a vsaj nekaj zagotovo drži: brez Mencingerja jim živeti ni. Vse je dokaz, kako se mencigerjanci motijo, pa naj se zgodi in dogaja karkoli.
OK, kaj dejati glavcam, ki so (kot se jima zapiše v začetku) nov interventni zakon za Pomurje razumeli kot ustvarjanje “davčne oaze” in kot potrditev teoretsko nikjer podprte, empirično pa večkrat zavrnjene trditve iz zakladnice vudu ekonomije, da je EDS generator “podjetništva, delovnih mest in življenjskega okolja(!?)”.
Da jim ni jasno, kaj je “davčna oaza”?
Da je interventni zakon še kako kompatibilen z “mencigerjansko” prakso, ki se v teh krajih kaže v že dolgo uveljavljenih ukrepih, kot so spodbujanje odpiranja novih podjetij, zaposlovanja, izobraževanja, vlaganj prek davčnih olajšav in subvencij. Čista redistrubucija od tistih, ki imajo (tokrat bolj razvite statistične regije) k tistim, ki nimajo. A, kot že rečeno, nič na tem svetu se ne zgodi, kar ne bi bilo mogoče šteti med dokaze, da se mencigerjanci motijo.
V varnem zavetju finančnega kurnika je lahko; tam ni potrebno misliti, kako povezati gospodarsko krizo in s tem povezan izpad davčnih prihodkov ter primerjalno gledano zgodovinsko podpovprečen davčni izplen (davčni prihodki naraščajo počasneje kot bi sicer*), ki ga prinaša vera v nižanje davkov in trickle-down učinek (rezultati Regana bi lahko bili poučni, če nekdo ne bi bral samo libertarnega šunda).**
Vremenska napoved za jutri obeta dež. Z enotno davčno stopnjo bi bilo povsem drugače.
*Razlaga: nižanje davkov res ne zniža davčnih prihodkov v taki meri, kot bi bilo pričakovati (razlag je več; npr. manj je motivacije za utajevanje davkov in davčne “optimizacije – dobri davčni svetovalci pač stanejo), vendar je rast nižja kot je bila v obdobju pred znižanjem. Stroški države rastejo normalno, če ni ukrepov; ne glede na splošno razširjeno prepričanje, da je mogoče veliko privarčevati z bolj učinkovitim državnim aparatom, se večji izpad s tem bolj težko pokrije. Sodobne evropske socialne države denar trošijo predvsem za socialo – tukaj se skriva zdaleč največ potenciala za prihranke. Slej ko prej se zgodi – socialna država se skrči. Ker pa bi ljudje vseeno radi imeli pokojninsko, zdravstveno in socialno ter še kakšno zavarovanje, je potrebno ta denar dobiti drugje. Odgovornost za to se spet prevali nazaj na državljanje in podjetja, pogosto v obliki zasebnih rešitev; v najslabšem primeru v akterje, ki jih motivira izključno dobiček, ki ga pa je v teh primerih možno najbolj enostavno povečati tako, da ljudem izpuliš čim več in daš čim manj. Iz dežja pod kap, a s pomembno razliko – redistribucije bogastva od premožnejših k revnejšim je manj.
* *Bodimo pošteni: verjetno se problema, ki je rešljiv le z radikalnim klestenjem socialne države, zavedajo, a tega ne bodo nikoli priznali. Zavili ga bodo v celofan “dinamičnosti in fleksibilnosti”. Znašli bi se v lepi zagati: socialna država, v kriznih časih potrebna bolj kot kdajkoli, bi bila amputirana.
ad.1. Da so patroni s Financ tako navdušeni nad EDS, ni zelo presenetljivo. Bolj zanimivo je, da zagovorniki EDS skoraj v celoti obvladujejo Ekonomsko fakulteto in medijski diskurz. To je pa resnično nenavadna slovenska anomalija. V zahodnih državah je večina teh mislecev izgnana na razne think-tanke, katerih financerji so pogosto del zelo zanimivih zgodb.