Zapisi za: Dragutin Mate

Gregor Golobič: stati inu obstati

Kopiranje govora Tony Blaira, avtorstvo zakona o medijih, palača notranjega ministrstva, PUM & Podobnik… Zakaj to naštevam? Ker so to eni izmed številnih primerov, ko so mediji/javnost politike ujeli na dokazani laži, zgodilo pa se ni nič. A Gregorja Golobiča ne bom branil s tistim “saj vsi kradejo”; poanta je drugje.

Zadnji dnevi so kot bi padli iz lune. Cirkus, ki ga uprizarjajo nekateri mediji, zlasti Finance, je dobil že bizarne razsežnosti. A ta cirkus pogojuje ena temeljna fantazijska predpostavka: da imamo politično kulturo, kjer politike pri laži, manipuliranju z dejstvi ali napačni presoji doleti neizbežna in gotova kazen. Vsak, ki vsaj bežno spremlja slovensko, pa tudi svetovno politiko, ve, da je to neumnost. Napake se prezrejo, zminimalizirajo, celo opravičijo… Je Bush odstopil, ker je lagal o vzrokih za napad na Irak? Blair? Clinton zaradi gospodične Lewinsky?

O napakah in njihovi ceni v demokraciji presojajo volivci. Ni dvoma, da bodo to storili tudi v primeru Gregorja Golobiča. Najmanj pa so za zganjanje moralne panike in metanje kamenja poklicani in upravičeni njegovi konkurenti, ki imajo na glavi še in še masla. Osebno čakam samo še na intervencijo slavnega dr. Grimsa, vrhunskega umetnika v manipuliranju z dejstvi, polresnicami, insinuacijami in povsem spodobnimi lažmi.

A zakaj nenadoma od Golobiča vsi pričakujejo več kot od kogarkoli drugega? Zakaj so pričakovanja tako visoka? Vsaj del razloga gre iskati v platformi stranke, ki gradi na novi, drugačni politiki. Nihče pri polni zavesti česar podobnega in tako etično zahtevnega ne pričakuje od SDS. Tam so laži samoumevne, če so politično koristne. Vemo, da nam lažejo, a saj gre samo za SDS. Kaj pa bi sploh bilo mogoče drugega pričakovati?

Zares si je pri oblikovanju platforme postavil visoke cilje in nekoč je pač moralo tudi spodrsniti. Nihče ni popoln, a vsaka realistična analiza delovanja Zaresa v dosedanji vladi bi nedvomno pokazala, da bi bila ta država brez te stranke in brez Golobiča v slabšem položaju. Kdo je prvi in najbolj glasno zaklical, da ni primerno, da državne banke dajejo denar tajkunom? Kdo je vidno negodoval, ko so na vrh NLB po janšistični maniri postavili Veselinoviča? Kdo je največji zagovornik KAS-ov?

Po vsem tem ropotu je čas, da si postavimo prava vprašanja; bo slovenska politika boljša, če Golobiča odnese ta napaka? Bo slovenska politična kultura doživela nenadno razodetje? Se bo Grims posipal s pepelom in rekel mea culpa? Dragutin Mate? Janez Podobnik? Bi v prihodnosti vsaka laž ali napaka avtomatsko diskvalificirala vsakega politika brez debate?

Malo morgen.

Ni dvoma, da bo Zares plačal ceno, pa naj Golobič ostane ali odide. V prvem primeru že vemo, kakšen napev bo ubrala Grimsova lajna, v drugem bosta stranka in slovenski politični prostor ostal brez politika, ki mu nihče ne oporeka sposobnosti vrhunske analize in kritike razmer. Le Golobič lahko v stanju, ko Pahor ni pripravljen ali zmožen parirati Janši, predstavlja učinkovit odgovor na vsakokratne mahinacije desnice. Koga bi raje postavili v politični ring, v katerem bi na eni strani čakal Janez Janša? Pahorja? Veliko sreče!

Žal ni več dvoma, da je Gregorju Golobiču spodrsnilo, kar je za nekoga, ki je tudi s pomočjo demonizacije desnice na temo njegove vsemogočnosti, postal skoraj nezmotljiv, vsekakor nerodna zadeva. Ob tem sem kot nekdo, ki so mu Zares in ljudje, ki ga sestavljajo, dejansko najbolj blizu, lahko samo zaskrbljen. A to ne pomaga nikomur, najti je potrebno odgovor, kaj je najboljše za stranko in državo. Jaz sem se odločil.

Volitve so pred vrati, čas je za Ultro in Golobiča

Ultra in Golobič sta se ponovno pripeljala v predvolilni čas in to s takšno časovno natančnostjo, da bi jo zavidale še japonske železnice. Ne gre za presenečenje, saj bi se drugače bilo potrebno vprašati, ali je morda izbrano skupinico novinarjev povozil avtobus in so nezmožni dela.

Ultra se Golobiču ne dogaja prvič. Spomnimo na izredno sejo o korupciji tik pred volitvami leta 2004, ko je desna opozicija po parlamentu mahala s papirji, “neizpodbitnimi dokazi” in bila času primerno glasa. S protikorupcijsko platformo je nato desnica volitve dobila. In kaj se je zgodilo potem? Nič, popolna tišina, nobenih postopkov, čeprav so držali v rokah škarje in platno, čeprav je bila tožilka preverjen kader, čeprav bi se lahko za vse veke znebili neprijetnega političnega konkurenta. Nenavadno, kajne?

Golobič se je za nekaj časa umaknil iz aktivne politike. Ni bil več zanimiv. Vse se je spremenilo, ko nastane Zares. V vedno branja ne-vrednih Financah krona slovenskega preiskovalnega novinarstva začne kaj hitro plesti novo zgodbo o povezavah med Zares in tajkuni. Šrot naj bi dal Zaresu Delo skorajda v najem. In potem se zgodi NLB in Zares prvi in najbolj odločno poskoči, ko banka podaljša kredit Šrotu. Prijatelji za zmeraj.

Da se tokratno skropucalo od najetega “preiskovalnega” novinarstva sedaj valja po medijskih kanalih, nas torej ne bi smelo niti malo presenetiti. Zanimivi so le učinki: bo volilno telo nasedlo? V primeru Jankoviča se je bumerang vrnil z obrestmi. A Ljubljana je “leva”, celotna Slovenija pač ne in mnogi so pripravljeni o Golobiču verjeti vse, kar jim servira medijska mašinerija.

Da je na tapeti Zares, prav tako ni nenavadno. Dejstvo je, da brez Zaresa in LDS-a leve koalicije ni, kot ni desne brez NSi (tudi zaradi slednjega je njen potop za slovensko desnico tako velika katastrofa). Potrebno je “zmehčati”, po možnosti eliminirati manjše dele, ki pa so dovolj kritični, da lahko zrušijo celotno stavbo. Izbor je še toliko bolj razumljiv, saj Golobič sodi med najbolj elokventne kritike janšistične vladavine, antipatija med obema strankarskima veljakoma pa je kričeča. Gregor Golobič pač ne piše lepljivih pisem.

A to še ni vse: desnica je po volilnem porazu v precej slabšem stanju, kot bi bilo mogoče razbrati iz medijskih zapisov in javnomnenjskih anket. Ob že omenjenem potopu NSi je potrebno omeniti vsaj še dvoje: stare obraze in popolno pomanjkanje razumne, premišljene protikrizne strategije ali kritike vladnih ukrepov.

SDS je v krču, saj več kot očitno ni sposobna prebaviti volilnega poraza in potegniti ustreznih sklepov. Vse je ostalo enako, volilni rezultat se ne razume kot kazen za napake, ampak kot naravna nesreča, ki jih je zadela iz nekih misterioznih razlogov. Obrazi, tudi tako kričeči primeri, kot je Dragutin Mate, ostajajo trdno v sedlu. SDS-ovski protikrizni predlogi delujejo kot iz vseh vetrov zbrane ideje in idejice brez pomisleka o njihovi dejanski smiselnosti in izvedljivosti. Stranka se zato zateka k cenenemu populizmu (vinjete) in abotni “drugi republiki”, ki je bila deležna posmeha in neodobravanja celo v lastnih vrstah. Kaj potem postoriti? Odgovor je Ultra.

Druga republika: revanšizem v 10. točkah

Uvertura: četudi se mnogokrat zdi, da nas televizija poneumlja, je momentov, kot smo mu bili priča v včerajšnjem TV dnevniku, zmožen le ta medij: strankarski prvak z zanosom in glasno razpreda o novi morali in poštenju, za njim pa se smehlja nek drug strankarski veljak, ki ima na glavi toliko masla, da Ljubljanske mlekarne že razmišljajo o poslovnem sodelovanju.

Le oko kamere je lahko včeraj v trenutku popolnoma razorožilo besedičenje Janeza Janše o morali, ko je ošvrknilo za njim sedeče strankarske veljake, med njimi tudi Dragutina Mateja, tistega eks-ministra, ki je brez javnega razpisa dal sezidati glomazno ministrsko palačo, danes pa neženirano laže, da je šlo za “javno-zasebno partnerstvo”. Ko slika pove več kot vse besede. No, nad Matejevo usodo ne gre obupovati: dokler se ne bo skregal s šefom, se mu za kariero ni bati. Če bodo volivci dali, bo “zidal” celo v Evropskem parlamentu.

A Mate je bil včeraj v drugem planu, saj se ne zgodi ravno vsak dan, da nam ob ustreznem pompu napovedo kar “drugo republiko”. Situacija je resna, tovariši in tovarišice! Vsaj tako resna kot pred 20. leti in ne pomaga nič drugega kot revolucija 2. republika.

Na voljo bosta verjetno samo dve poti. Ena demokratična, institucionalna, ki bo preko ustavnih sprememb in potrebnih reform vodila k odpravi družbenega in gospodarskega zastoja. In druga, skrajno populistična, razdiralna, lahko bi rekli nacionalsocialitična, ki bo vodila v kaos, izolacijo in tragično ponavljanje preteklosti. Prvo manifestacijo v to smer smo lahko ob udeležbi številnih oblastnih politikov videli na ljubljanskih ulicah 27. aprila letos. SDS.si

Seveda, na Drugem Domu smo za prvo pot, zato sem podrobno preučil tistih 10 ustavnih sprememb, ki naj bi nas vrnile na pravo pot, v raj druge republike. Ker sem bil iskreno navdušen nad to krasno novo republiko, je bilo branje teh predlogov malce grenko, saj je imelo zoprn občutek, da se želi SDS le maščevati tistim družbenim (pod)sistemom, ki so mu v zadnjih letih prekrižali politične načrte, zlasti sodni veji.

SDS-u niso všeč odločitve ustavnega sodišča glede izbrisanih,  referendumov  in sodniških tarif? Nič lažjega – pristrizimo mu peruti!

SDS-u niso všeč, če nekateri odmevni postopki pred sodišči padejo? Nič lažjega, pristrizimo peruti sodnikom! (pa če so krivi ali pa niso)

SDS-u ni všeč neučinkovitost slovenskega sodstva? Nič čudnega, če pa sodstvo obvladujejo centri moči! (Kaj bi se ukvarjali z organizacijskimi, zakonodajnimi, finančnimi… viri neučinkovitosti, ko pa lahko vse pojasnimo z “malimi možmi z Murgel”!)

SDS-u ni všeč domnevno politično obvladovanje sodnikov? Nič lažjega – odvzemimo jim dosmrtni mandat, kar je vedno recept za neodvisnost, kajne!?

SDS je znana po ostri strankarski disciplini in redu v koalicijah, njeni politični nasprotniki pa po prepirih in koalicijskih zdrahah, od vlad Janeza Drnovška do Boruta Pahorja… le kako bi se to dalo izkoristiti? Hm, kaj če bi prek ustave olajšali predčasne volitve? Vse za dobro SDS Slovenije, seveda.

No, pa da se malo zakrije nrav te druge republike, stranka doda še malo cvetličenja, proti kateremu pri najboljši volji ne more biti nihče, čeprav zapis v ustavo v realnosti ne spremeni ničesar. Kdo pa ni za “odgovoren odnos do okolja?” Hip, hip, hura!!!

Kaj poreči na koncu? Le malokrat je tako pompozen načrt reševanja države in družbe tako slabo zakrinkan načrt strankarskega revanšizma. Le malokrat so predlogi sprememb ustave v tako obsežni meri spodbujeni iz trenutnih politikantskih potreb, ne pa iz globalnega in sistematičnega strokovnega razmisleka. Le malokrat so visokoleteče govorance o “drugi republiki” tako banalne in prozorne.