Ni pogruntavščina, da se je celotna evropska levica znašla v idejnem vakumu, ko zmore ponuditi zgolj neoliberalizem light. Malo daljša prehodna obdobja, malo več sociale, malo manj gledanja pod kovtre, malo anahronistične rdeče simbolike za obujanje spominov na drugačne, boljše čase. Peron je isti, le sedež na vlaku je malo bolje podložen.

Crkovanje na obroke, male rate, a ziher, saj se celoten cirkus dogaja na zacementiranem idejnem polju, kjer ima desnica prednost avtomatsko – ker je njeno dete. Celoten frame, jezik, imaginacija so do konca desničarski, neoliberalni, mladoekonomistični. Predaja, še preden se je boj pravzaprav sploh začel.

Če je povojna evropska socialdemokratska levica gradila industrijski, fordistični kapitalizem s človeškim obrazom, današnja post-krizna, post-brairovska, post-industrijska gradi neoliberalizem s človeškim obrazom. Na neoliberalno igro pristaja v celoti. Prevzema neoliberalne ideje in neoliberalni jezik ter doda malo rdečega dekorja. Izven tega ne zna misliti.

In tako imamo v tej ljubi Sloveniji baje eminentno levi dnevnik, v katerem so ekonomski diskurz v celoti monopolizirali neoliberalni ekonomisti*. Ne kot “drugo mnenje”, ne kot “uravnoteženje”, ne kot “boj idej”… v baje levem Dnevniku drugega ni. Razlike med tem, kako ekonomijo obravnava baje levi Dnevnik, in kako to počnejo teabaggerski teroristi pri Financah, ni več nobene. Nobene dekonstrukcije neoliberalnih fantazem, nobene polit-ekonomske analize mladoekonomistične ideologije in njenih zgodovinskih podstavk. Baje levi slovenski mediji lahko obravnavo ekonomije v celoti prepustijo Financam, outsourcajo. Nihče ne bo opazil razlike, verjetno pa bo tudi ceneje. Zakaj bi podvajali? Izkoristimo ekonomije obsega!

V tej točki, ko je pravzaprav prepustila, da ji celo na lastnem terenu desnica do konca privatizira ekonomistični diskurz, je slovenska levica pripravila vešala za lastni pogreb. Mogoče še ne takoj, mogoče niti naslednje leto, a ta pride zagotovo.

Največji sovražnik levice na Slovenskem niso ne SDS, ne njeni medijski podrepniki ala Reporter ali MMC RTV SLO, največji, pravzaprav smrtonosni sovražnik je “njen” Dnevnik (in Delo).

Politika, ki ne generira in obvladuje lastnega idejnega aparata, ki pristaja na frame nasprotnikov, ki igra v tujem peskovniku, je impotentna politika.

* In ne, tega ne sanira niti metelkovski aktivizem Marte ali sporadično cirkusantsko naslajanje nad iztrganimi domislicami Slavoja.

Britanski Daily Mail. Daily Mail je tabloid, ki redno podira novinarske standarde in standarde obče dostojnosti ter je le malenkost boljši do razvpitega Suna. Paranoidno antievropski, rasističen, homofoben, hujskaški, senzacionalističen…

In – kdo bi si mislil –  deležen rednih prevodov našega “levega” Dnevnika. Nov prevajalski biser, ki me je le še potrdil v prepričanju, da za Dnevnik – kljub nekaterim res dobrim novinarjem – ni vredno odšteti mesečne naročnine:

Znanstvenik Phil Jones, ključni člen zarote o podnebnih spremembah, je priznal da ima težave s pregledom nad dokumenti. Dnevnik

Zarota o podnebnih spremembah kot fakt, neprizivno dejstvo. Bravo, Dnevnik,  na Delu so lahko svoje mojstrstvo prikazali Slivnik, Jančič & Co., ampak takih zdrsov, take šlamparije še vedno ne pridela. Ko so po prvem dnevniku v državi harali omenjeni, ste imeli enkratno priložnost, da postanete res relevantni. Sodeč po takih “kiksih”, ste jo fenomenalno in nadčudovito – “zajebali”.

Dobro, da so se v razširjanje nepreverjenih (in do zaključka obdukcije tudi nepreverljivih) govoric spustili medijski mrhovinarji ala Požar in Reporter, najbrž ni nobeno presenečenje. Da so pri Financah objavili zapis izpod tipkovnice pritlehnega Matjaža Gamsa, ki je domnevno zlorabo živali direktno povezoval z družinskim zakonikom, tudi ne. Saj vemo, kje gre iskati intelektualno inkontinenco na Slovenskem, kajne?

V tej tekmi, kako zajeti perverzno imaginacijo famoznega “malega človeka” (če ne veste, o čem govorim, se spravite na kakšen slovenski spletni forum), so se mediji, ki bi radi bili resni a jim to vedno redkeje in težje uspeva, znašli v zagati. Kaj storiti z informacijami, ki so nepreverjene in plasirane iz dvomljivega vira, ki lahko naredijo nepopravljivo škodo imenu pokojnika, in ki lahko medij, v kolikor se kasneje izkažejo za neresnične, izpostavijo celo možnosti odškodninske tožbe? Če potrebujete preprosto razumljivo definicijo, česar resni medij, ki novinarskih standardov v boju za branost, gledanost in klike še ni vrgel v celoti skozi okno, ne bi nikoli objavil, jo poiščite v prejšnjem stavku.

In v iskanju odgovora na zagonetko se je tudi creme de la creme slovenskega novinarstva spremenil v eno samo namigušo. Ne bomo sicer direktno zapisali, ker se to pa ja ne spodobi, bomo pa že skoraj infantilno namigovali, kjer se bo le dalo. Saj vsi vemo, o čem pravzaprav govorimo, kajne? Odlična primera: Ali je zoofilija v Sloveniji resnično tabu? in Ekskluzivni pogovor s psihoanalitikom Romanom Vodebom: Zoofilija ni bolezen, temveč seksualna motnja. Dnevniku morda celo delam malo krivico, saj se bolje niso odrezali niti pri Delu, še manj pri javni RTV.

Na koncu lahko resigniramo zaključim le, da je v celotni medijski brozgi na Slovenskem največji profesionalec ravno ta, ki je vse skupaj zakuhal. Požar vsaj ne hlini, da prodaja New York Times.

Resno razmišljam, da bi to slovensko žalost ignoriral do kraja… PBS, The Daily Show, NYT, množica zelo profesionalnih blogov… Zakaj bi se moral mučiti s slovenskimi mediji, ki so vedno bolj debilni? Zato, da zvem, kdo je umrl in kdo se je ločil?

V sodelovanju s podjetjem DG Media vam na Dnevnik.si predstavljamo portal JOJ.SI, na katerem boste lahko v prihodnje našli vsebine s področja zabave in črne kronike. Vkolikor vas torej zanima tovrstna tematika, boste odslej vse našli na enem mestu. Dnevnik

Kot bi rekel Stewart: FUCK YOU! Dnevnikovci, imate odgovornost do javnosti, ki jo vedno slabše izpolnjujete.